Jedro

Pogoj za priznanje statusa ŽVN po 5. odstavku 2. člena ZZVN je dokazan obstoj prisilnih ukrepov ali prisilnih dejanj po 1., 2., 3. ali 4. odst. 2. čl. ZZVN, ki so se izvajala zoper starše (ali enega izmed njih) tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote A z dne 22. 5. 2002 ter odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca. S citirano odločbo Upravne enote A z dne 22. 5. 2002 je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 1. 11. 1944 do 15. 5. 1945 skupaj s pripadajočimi pravicami. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ tožniku priznal zahtevani status na podlagi izjav prič AA, BB in CC ter stranke same, pri čemer pa je kot preteče nasilje organ prve stopnje upošteval zatrjevano pretečo prisilno mobilizacijo strankinega očeta v nemško vojsko, zaradi česar naj bi družina bežala po Nemčiji in se po koncu vojne vrnila v domovino. Pri tem pa upravni organ prve stopnje ni upošteval določila 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), ki določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bi bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. To pomeni, da je zoper osebo moral biti storjen prisilni ukrep ali nasilno dejanje zaradi vojne v Republiki Sloveniji na teritoriju Republike Slovenije. Tožnikov oče pa je že pred pričetkom 2. svetovne vojne delal v Nemčiji. Stranka in njena družina naj bi 1. 11. 1944 pobegnila v Nemčiji in bežala znotraj Nemčije pred pretečo prisilno mobilizacijo strankinega očeta, ki pa tudi ni z ničemer dokazana. Pa tudi če bi bila dokazana, ne bi bilo moč šteti, da je prisilni ukrep strankinemu očetu pretil na ozemlju sedanjega teritorija Republike Slovenije zaradi vojne v Republiki Sloveniji, v izogib česar naj bi družina pobegnila. Glede pretečega prisilnega ukrepa, ki naj bi pretil strankini materi, to je prisilno delo, zaradi česar naj bi pobegnila, pa meni, da ga ni šteti za dokazano. Samo priča AA, ki pa ni prepričljiva, navaja, da je strankina mati v letu 1942 zapustila službo pri živinozdravniku v A, se skrivala nekaj časa doma, ker je izvedela, da Nemci vpoklicujejo mlada dekleta, da bi kot bolniške sestre za njih delale, nato pa okoli 1. novembra pobegnila v Nemčijo z vednostjo domačih. Iz Nemčije je pisala, da se je tam spoznala z nekim Slovencem, se z njim poročila, rodila otroka, da pa težko živijo, ker se zaradi bombnih napadov selijo iz kraja v kraj. Drugima dvema pričama pa ni nič znanega glede pretečega prisilnega ukrepa zoper strankino mater. Še več, priča CC navaja, da je strankina mati odšla za fantom, kasnejšim možem v Nemčijo. Izpovedi imenovane priče je verjeti, saj je bil strankin oče doma iz O, torej je povsem verjetno, da sta se s strankino mamo poznala že pred letom 1941 in je torej res odšla za njim, poleg tega pa je navedena priča izpovedala, da je strankina mati odšla v kraj, kjer se je stranka kasneje res tudi rodila. Priča je strankin stric in ji je verjeti, da so ji takratni dogodki dobro znani iz lastnega zapažanja. Ni torej moč šteti, da bi bila stranka rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka 2. člena ZZVN, kot to opredeljuje 5. odstavek 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka meni, da tožeči stranki ni moč priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 1. 11. 1944 do 15. 5. 1945, saj stranka v postopku ni dokazala, da bi njej oziroma njenim staršem neposredno grozilo vojno nasilje iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, v izogib katerega naj bi pobegnila iz teritorija sedanje Republike Slovenije zaradi vojne v Republiki Sloveniji. Vsaka vojna predstavlja nasilje nad ljudmi, vendar po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja morajo biti za to nasilje, kot pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, iz katerega izhajajo tudi določene pravice, verjetno izkazane z zakonom določene kvalifikatorne okoliščine, za katere pa v tem postopku ni mogoče ugotoviti, da so podane oziroma stranka ni verjetno izkazala, da je njenemu očetu in materi in s tem njej kot otroku grozilo vojno nasilje okupatorja iz nacionalnih, političnih, rasnih ali verskih razlogov v izogib katerega naj bi pobegnili.

Tožnik v tožbi navaja, da je njegova mati DD res pobegnila pred vojnim nasiljem. Imela je službo kot gospodinjska pomočnica pri živinozdravniku EE v kraju A. Nemci so pričeli pod prisilo dekleta njenih let pošiljati na delo v Avstrijo. Da se je temu izognila, je pustila delo, se nekaj časa skrivala, potem pa odločila za pobeg. 30. 10. 1942 je pobegnila, najprej v Eschweiler. Našla je delo kot gospodinjska pomočnica in gospodinjila pri družini K. V tem kraju je spoznala bodočega moža, zanosila in se tudi poročila. Priča CC, tožnikov stric, nikakor ni mogel poznati njegovega očeta. Ko je njegov oče odšel na delo v Francijo 19. 9. 1924 je bil CC star 2 leti, saj je rojen 1922. Trditve CC torej ne držijo, saj kot rečeno njegovega očeta ni poznal ne on, niti njegova (tožnikova) mama pred odhodom v Nemčijo. Njegov oče je pričel z delom v Nemčiji leta 1928 in je tam delal do 12. 9. 1944. Nato je bil vpoklican v nemško vojsko, kamor pa ni hotel oditi, zato so begali po Nemčiji in nato preko Avstrije prišli domov v Slovenijo. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri svojih ugotovitvah in navedbah v izpodbijani odločbi.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/00 - odl. US, 28/00, 1/01 - odl. US in 64/01 - v nadaljevanju ZZVN) je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 1. in 2. odstavku 2. člena navedenega zakona se za žrtev vojnega nasilja šteje oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišče, zapor, na prisilno delo ali internacijo, jo nasilno vzele staršem ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem oziroma pobegnila pred prisilno izselitvijo. Po 5. odstavku 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka 2. člena ZZVN.

V obravnavnem primeru ni sporno, da je bil tožnik rojen dne 6. 10. 1943 v kraju Eschweiler v Nemčiji, vendar pa tudi po presoji sodišča v času tožnikovega rojstva zoper njegova starša niso trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja v smislu 1., 2., 3. ali 4. odstavka 2. člena ZZVN. Tožnikov oče je bil na delu v tujini od leta 1924 in sicer najprej v Franciji do leta 1928, od leta 1928 do leta 1944 pa v Nemčiji. Novembra leta 1944 naj bi tožnik skupaj s svojo družino zaradi preteče prisilne mobilizacije tožnikovega očeta v Nemčiji pobegnil in bežal znotraj Nemčije. Prisilni ukrep tožnikovemu očetu ni pretil na ozemlju Republike Slovenije zaradi vojne ali vojaške agresije na Republiko Slovenijo. Po presoji sodišča tudi zoper tožnikovo mater v času tožnikovega rojstva niso trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja v smislu določb ZZVN. Tožnik je na zaslišanju dne 24. 1. 2002 povedal, da naj bi Nemci v P zbirali mlade neporočene ženske in jih pošiljali na delo v Nemčijo. Njegova mati se je tega ustrašila, zato je pustila službo, se nekaj časa skrivala in potem pred 1. novembrom leta 1942 z vlakom pobegnila v Nemčijo. Tudi priča AA je vedel povedati, da so leta 1942 Nemci vpoklicali več mladih deklet, da bi kot bolniške sestre delali za njih in da je bil to razlog pobega tožnikove matere v Nemčijo. Priča BB je šele po koncu vojne izvedela, da naj bi morala tožnikova mati na prisilno delo, priča CC, tožnikov nečak pa je izjavil, da naj bi tožnikova mati odšla v Nemčijo za svojim bodočim možem in o drugih razlogih za njen odhod v Nemčijo ni vedel ničesar. Sodišče se strinja s prepričljivo oceno vrednosti pričanja priče CC. Vendar pa je potrebno poudariti, da tudi če bi tožnikova mati dejansko odšla v Nemčijo iz strahu pred prisilnim delom, na katerega naj bi leta 1942 Nemci pošiljali mlada neporočena dekleta, tega dejstva ne bi bilo moč šteti kot pobeg pred vojnim nasiljem po določbah ZZVN. V upravnih spisih ni nobenega dejstva ali dokaza, ki bi kazal na to, da je tožnikovi materi grozilo prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar pa je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Ker torej zoper tožnikova starša v času tožnikovega rojstva niso trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka 2. člena ZZVN, tudi tožniku ni mogoče priznati zahtevanega statusa po 5. odstavku 2. člena ZZVN.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.