Jedro

Imetnik psa mora imeti psa ves čas pod kontrolo, posebej, ko gre za javni kraj, kjer je pričakovati, da bodo mimo prihajali tudi ljudje. Pri tem bi moral imeti v vidu, da so ljudje, ki se psov bojijo, pa tudi otroci, ki se ne zavedajo nevarnosti, ki jim lahko preti. Zgolj dejstvo, da imaš psa na povodcu (ne glede na njegovo dolžino) ne pomeni, da imaš tudi kontrolo nad njim. Povodec je namreč zgolj sredstvo za obvladovanje psa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi v celoti utemeljen.

2. Zoper vmesno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo, podrejeno na razveljavitev. Toženec v pritožbi trdi, da ni izključno odgovoren za nastanek škodnega dogodka, sklicujoč se pri tem na tožničin soprispevek. Navaja, da je imel psa na povodcu oddaljenega 2 ali 3 metre od sebe, ki nikoli ni ugriznil človeka in ga ni moč označiti kot človeku ali okolici nevarnega, na krajši dolžini od navedene pa psu ne bi bilo omogočeno nikakršno premikanje in bi šlo za mučenje živali, pri čemer ravnanje tožnika s tem, ko naj ne bi bil dovolj pozoren na psa, ker mu je kazal hrbet in bil za trenutek zaseden z drugimi stvarmi v rokah ne daje zadostne podlage za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče. Številni imetniki psov imajo pse pod kontrolo na smiselno enak način kot ga je imel on, pes sam od sebe ne ugrizne, ne da bi imel povod za to, vira nevarnosti, v večini pa je ta prav tisti subjekt, ki ga pes napade, ker pri njem povzroči občutek ogroženosti z npr. nepojasnjeno obrambno držo, krikom, ki psa prestraši ali s paničnim mahanjem, tekom, brcanjem, ipd.. Nepojasnjeno je, zakaj je prišlo sodišče do zaključka, da ni mogoče ugotoviti tožničinega soprispevka, ko pa je sledilo toženčevi izpovedbi in izpovedbi priče V. V., ki sta oba izpovedala o tožničinih reakcijah še pred škodnim dogodkom. Tožnica bi se lahko srečanju s toženčevim psom izognila, saj je imela možnost oditi iz bloka pri drugem vhodu in ju zaobiti. Njena odgovornost je vsaj 40 % ali več. Poleg tega pes doslej ni bil vpisan med t.i. nevarne pse. Sodišče je prevzelo vlogo izvedenca, ko je ugotovilo, da zapis v medicinski dokumentaciji "globlja punktiformna rana" pomeni prekinitev kontinuitete kože oziroma pretrganje kožnega tkiva. To je vprašanje za izvedenca in sodišče samo tega ne more ugotoviti, sicer pa bi lahko toženca kot laika v okviru materialnega procesnega vodstva ustrezno poučilo o postavitvi ustreznega izvedenca po vnaprejšnjem plačilu predujma. Sodba predstavlja t.i. "sodbo presenečenja", saj toženec iz izvedenih dokazov ni mogel sklepati, da bo sodišče ob dejstvu, da je imel psa pripetega na povodcu v dolžini 2 -3 metrov in glede na siceršnje ravnanje tožnice v smislu njene reakcije pred napadom psa odločilo, da je zahtevek v celoti utemeljen po temelju. Še posebej ob izpovedbi priče V. V. in pa zaključku sodišča, da toženki ne verjame, da nima strahu pred psi. V nadaljevanju toženec v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da je sodišče oprlo svojo odločitev na dejstvo, ki jih stranki nista zatrjevali (s čimer naj bi strankam odvzelo pravico do izjave in s tem kršilo postopek po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ter da je napačno razlagalo uporabo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, saj bi morala stranka, ki svojo terjatev vtožuje, slednjo tudi dokazati, pri tem pa navesti dejstva in predlagati ustrezne dokaze za utemeljitev postavljenega zahtevka in jih ustrezno konkretizirati in specificirati, pri čemer je sodišče pozabilo, da je materialno dokazno breme vedno na strani tožeče stranke, ki pa glede na njene dokazno nepodprte trditve dokaznega bremena ni zmogla oziroma ga ni zmogla v tolikšni meri, da bi lahko zadostilo dokaznemu standardu prepričljivosti oziroma gotovosti, s čimer je sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja pred sodiščem in pravico do poštenega sojenja, kar je ustavno pravno varovano v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Priglaša stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je v celoti podana odgovornost toženca za nastanek škode, ki je nastala tožnici v posledici ugrizov njegovega psa dne 27. 11. 2015 pred stanovanjskim blokom, ko je slednji nad psom, ki ga je sicer imel na 2 - 3 metre dolgem povodcu na nogi opustil dolžno nadzorstvo tako, da je pes tožnico dvakrat ugriznil. Ker tožnica s svojim ravnanjem k nastanku škodnega dogodka ni prispevala, saj je prišlo do ugriza na javnem kraju pred vhodom v stanovanjski blok, pri čemer njen strah pred psi in temu posledično njena reakcija, ko je ob napadu psa brcala oziroma z nogo suvala proti njemu in kričala, ni šteti za njeno neskrbno ravnanje, temveč naravno in razumljivo hipno reakcijo povprečnega človeka v situaciji, v kateri se je tožnica znašla. Toženec je zato v celoti odškodninsko odgovoren tožnici za nastalo škodo v smislu prvega odstavka 131. v zvezi z drugim odstavkom 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj ni moč šteti, da bi tožnica kot oškodovanka tudi sama prispevala k nastanku škode in bi imel toženec v tej posledici pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. člen OZ).

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje toženec (da naj bi šlo za sodbo presenečenja; da naj bi mu bila kršena pravica do izjave, načelo kontradiktornosti ter ustavno varovana pravica po 22. členu Ustave Republike Slovenije), kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa pravilno uporabilo materialno pravo. Svoje razloge je sodišče prve stopnje obširno, natančno ter argumentirano obrazložilo, skrbno je obrazložilo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter jih dokazno ocenilo, zato k razlogom sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe ni več kaj dodati, sodišče druge stopnje zgolj zaradi odgovora na pritožbena izvajanja dodaja naslednje:

7. Toženec je že v postopku na prvi stopnji, sedaj pa ponovno v pritožbi zatrjeval, da je tudi tožnica s svojim ravnanjem prispevala k škodnemu dogodku, s čimer se je želel razbremeniti svoje odgovornosti, v pritožbi poudarja, da znaša tožničin soprispevek vsaj 40 % ali več, vendar pa tudi po oceni sodišča druge stopnje tožnici ni moč pripisati soprispevka v smislu njenega nedopustnega ravnanja ter se v celoti pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, tovrstne pritožbene očitke pa zavrača kot neutemeljene.

8. Po določbi 158. člena OZ je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik (prvi odstavek), za škodo, ki jo povzroči domača žival, pa prav tako njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (drugi odstavek). Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival odškodninska odgovornost imetnika objektivna, sicer, ko gre za domačo žival pa krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom. Sodišče prve stopnje je v našem primeru ugotovilo, da je toženčevega psa v času nastanka škodnega dogodka šteti kot domačo žival, posledično pa ugotavljalo obstoj njegove krivdne odgovornosti v smislu vprašanja opustitve potrebnega varstva in nadzorstva nad psom.

9. Dikcija "poskrbeti za potrebno varstvo in nadzorstvo" je pravni standard, ki ga je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej zapolniti, upoštevaje pri tem, da je smisel nadzora in varstva domače živali v tem, da se ji na učinkovit način prepreči, da bi žival koga poškodovala. Lastnik mora torej poskrbeti za varstvo in nadzorstvo na primeren način, ki ustreza konkretnim okoliščinam, vse pa v smislu odvrnitve in preprečitve nevarnosti.

10. Pri vprašanju krivdne odgovornosti je potrebno za ugotovitev obstoja civilnega delikta ugotoviti: obstoj škode, nedopustno ravnanje, vzročno zvezo med njima in odgovornost povzročitelja. Vsi štirje elementi morajo biti podani hkrati (kumulativno). Na strani tožeče stranke je dokazno breme obstoja prvih treh elementov, če njihov obstoj dokaže, se četrti element, to je odgovornost povzročitelja predpostavlja, razen če se slednji ekskulpira svoje odgovornosti (po načelu obrnjenega dokaznega bremena), kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi toženec moral kot imetnik psa dokazati, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvom nad psom.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v postopku dokazala, da jo je ugriznil toženčev pes, ker je toženec opustil dolžno varstvo in nadzorstvo nad njim, vsled česar je utrpela škodo.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje na katerih je sprejelo svoje zaključke so: - do škodnega dogodka je prišlo pred stanovanjskim blokom, na javnem kraju, - toženec je imel psa pripetega na povodcu na fiksni dolžini 2 do 3 metrov, - toženec je imel povodec pritrjen okrog noge, roke je imel zasedene1, - pes je tožnico ugriznil od zadaj v desno, nato še v levo nogo, ko je bil 2 do 3 metre vstran od toženca izza toženčevega hrbta, - potem, ko jo je ugriznil je toženec psa prijel, - tožnica se je bala psov, vendar je s kričanjem in brcanjem reagirala tako, kot bi v danem primeru v situaciji, v kateri se je znašla, reagiral vsak povprečno razumen človek, - tožnici ni mogoče očitati opustitve skrbi za lastno varnost, ko je šla mimo toženca in njegovega psa.

Navedena dejstva nedvomno tudi po oceni pritožbenega sodišča dajejo podlago za zaključek, da je toženec opustil dolžno varstvo in nadzorstvo nad psom, hkrati pa, da tožnici ni moč očitati kakršnegakoli nedopustnega ravnanja, s katerim bi tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka.

12. Ni utemeljena pritožbena graja, da toženec psa ni mogel imeti na krajšem povodcu, kot ga je imel (2 do 3 metre od sebe, sicer bi šlo za mučenje živali), pa tudi ne, da imajo tudi drugi imetniki psov kontrolo na enak način, kot ga je imel on. Z navedenimi razlogi se toženec prav gotovo ne more ekskulpirati oziroma rešiti svoje odgovornosti. Imetnik psa mora imeti psa ves čas pod kontrolo, posebej, ko gre za javni kraj2, kjer je pričakovati, da bodo mimo prihajali tudi ljudje. Pri tem bi moral imeti v vidu, da so ljudje, ki se psov bojijo, pa tudi otroci, ki se ne zavedajo nevarnosti, ki jim lahko preti. Zgolj dejstvo, da imaš psa na povodcu (ne glede na njegovo dolžino) ne pomeni, da imaš tudi kontrolo nad njim. Povodec je namreč zgolj sredstvo za obvladovanje psa. Z njim lahko ustrezneje obvladuješ psa kot bi ga lahko obvladoval prosto tekajočega okoli. Zgolj dejstvo torej, da ima imetnik psa na kratkem povodcu pritrjenim na nogo, pa četudi gre za enak način kot ga uporabljajo tudi drugi imetniki psov, ni za toženca v ničemer opravičujoče. Toženec bi moral imeti psa na povodcu na način, da bi ga lahko obvladal preden bi napadel ljudi in le s tem bi bilo zadoščeno ustreznemu nadzorstvu nad živaljo. Lastnik psa oziroma tisti pod katerim varstvom je pes v danem trenutku mora poskrbeti za to, da okolica in z njo ljudje okrog psa niso ogroženi. To se od imetnika psa pričakuje. Nesprejemljivo je, da bi se morali ljudje v izogib morebitnim neljubim situacijam izogibati srečanju s psom. Povsem nesprejemljivo in zavržno je zato toženčevo naziranje, da bi se naj tožnica, ker se je njegova psa bala, izognila srečanju z njim in si izbrala drugo pot.3 Lastnik psa je tisti, ki mora svoje ravnanje prilagoditi okolici in ni okolica tista, ki bi se morala prilagoditi psu in lastniku psa. Toženec je torej tisti, ki bi moral preprečiti nastanek kakršnekoli škode (10. člen OZ)4 ter temu primerno ravnati z ustrezno skrbnostjo, ki se od njega pričakuje to je s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ).5 Posledično iz povedanega sledi, da je bilo nedvomno toženčevo ravnanje tisto, ki je bilo v danem primeru neskrbno v smislu opustitve dolžnega nadzorstva nad svojim psom.

13. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da je tožnica s svojim ravnanjem, to je kričanjem, paničnim mahanjem, tekom in brcanjem,.... prispevala k temu, da jo je pes ugriznil. Da je takšno ravnanje v danih okoliščinah pričakovati od povprečno razumnega človeka je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. V situaciji, ko preti na nekoga napad psa ni neobičajno, da takšen človek kriči oziroma skuša napad odvrniti tudi z brcanjem in kriljenjem. V dani situaciji zato tožnici ni moč očitati nedopustnega ravnanja.

14. V tem postopku povsem brezpredmetna je pritožbena graja, da je sodišče kar samo ocenilo, da je prišlo z ugrizom do prekinitve kontinuitete kože (ob upoštevanju razpoložljive medicinske dokumentacije) in posledično toženčevega psa označilo kot nevarno žival. V postopku so bile upoštevane okoliščine obstoječe v času nastanka škodnega dogodka in le te so edine relevantne ob presoji (ne)obstoja temelja odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šteti toženčevega psa za domačo žival, to dejstvo, ki je bilo ključno za presojo za kakšno vrsto odškodninske odgovornosti toženca gre (ali objektivna ali krivdna), pa v nadaljevanju, ko je sprejelo svojo odločitev tudi upoštevalo. Zato nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženčev pes (prav zaradi ugriza tožnice) postal nevarna žival, v tem postopku niso v ničemer vplivale na odločitev. Vsa pritožbena grajanja v zvezi s to okoliščino (postavitev izvedenca in drugo) zato niso utemeljena.

15. Sodišče druge stopnje ugotavlja tudi, da ni utemeljena pritožbena graja, da naj bi sodišče tožencu odvzelo pravico do izjave ter kršilo načelo kontradiktornosti, s tem pa pravico do poštenega sojenja, saj navedeno ni v ničemer konkretizirano. Trditve so zgolj posplošeno navedene, brez navedbe konkretnih okoliščin. Ker je iz podatkov v spisu razvidno, da je sodišče prve stopnje tožencu poslalo tožbo v odgovor, hkrati ga je v postopku tudi zaslišalo, na naroku pa je imel možnost podajanja navedb, torej se izjasniti o trditvah tožeče stranke, tovrstna pritožbena graja ni utemeljena.

16. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

1 V eni roki je držal telefon, z drugo pa iz avta na sovoznikovi strani jemal stvari. 2 Nesporno med strankami je, da je prišlo do ugriza na javnem kraju in sicer pred vhodom v stanovanjski blok. 3 Toženec v pritožbi poudarja, da se je tožnica bala njegovega psa, kar je bilo razvidno iz predhodnih njihovih srečanj v bloku in bi se lahko psu izognila s tem, da bi šla po drugi poti. 4 Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. 5 Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja).