Jedro

Pri kaznovanju po 109. členu ZPP gre za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka in nujno procesno disciplino, in ne za kazenskopravni institut, zato tudi zahteva po kaznovanju, kot jo imenuje pritožnik, ni potrebna.

CSD I. je v tem primeru sodeloval že v rednem postopku, svoje mnenje pa je podal tudi v postopku z obnovo. Osebe, ki se udeležujejo postopka, so stranke, zakoniti zastopniki, pooblaščenci, intervenienti, priče, izvedenci in tolmači.(1) Sodišče, ki mora v postopkih varstva in vzgoje otrok glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo, je v podobnem položaju, kot takrat, ko dejstva v zvezi z otrokovo koristjo ugotavlja s pričami ali izvedenci. Če naj se preprečijo žalitve prič in izvedencev, ni razloga, da sodišče dovoli žalitev centrov za socialno delo. Namen 109. člena ZPP je zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka in nujno procesno disciplino, zato ima sodišče pravico kaznovati tudi tistega, ki v svoji vlogi žali center za socialno delo, saj tudi ta sodeluje v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani kaznovalo pooblaščenca tožeče stranke odvetnika B. V. z denarno kaznijo 800 EUR. Izrek o denarni kazni je utemeljilo s povzetkom žaljivih navedb v pritožbi, ki jo je sestavil pooblaščenec tožeče stranke 24.3.2006. Zoper ta sklep je pooblaščenec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopenjsko sodišče in delavke CSD bi morali vložiti zahtevo po kaznovanju, da bi ga lahko pritožbeno sodišče kaznovalo. Nastala ni nobena škoda. Pritožbeno sodišče ne more samo soditi o tem, ali je užaljeno. Nobena trditev v resnici ni žaljiva. CSD I. ni udeleženec pravdnega postopka. Objektivno ni žaljivo, če zahteva sojenje pred spremenjenim senatom. Odvetniki k avtoriteti in dostojanstvu sodišča ne morejo veliko pripomoči. Pritožuje se tudi zoper višino prisojene kazni. Tožnikov oster odziv je pogojen s področjem varstva koristi otrok.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da se po določbi 109. člena ZPP lahko kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP z denarno kaznijo do 1.251,88 EUR (prej 300.000 SIT) tisti, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-145/03 z dne 23.6.2005, Ur. l. RS št. 69/05, pojasnilo, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica in kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Zato pri 109. členu ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja.

Pritožnik trdi, da pri konkretnih izjavah ne gre za žalitev. Temu ni mogoče pritrditi. Samo navajanje napak pri sojenju prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča ni žaljivo, če ostaja v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji, izražanje negativnih vrednostnih ocen, kot so očitek, da gre prvostopenjskemu sodišču le za to, da ne bi ponovno odpiralo debelega spisa, koristi otrok pa so mu očitno zadnja skrb, da je drugostopenjskemu sodišču za koristi otrok malo mar in da so delavke CSD I. nekompetentne osebe, ki pišejo proste spise, pa je žalitev sodišča in drugih udeležencev v postopku.

Pri kaznovanju po 109. členu ZPP gre za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka in nujno procesno disciplino, in ne za kazenskopravni institut, zato tudi zahteva po kaznovanju, kot jo imenuje pritožnik, ni potrebna. Sodišče ima pravico in obveznost skrbeti za vodstvo postopka. Določbe 109. člena ZPP ni mogoče šteti za opredelitev takšnega ravnanja, za katerega bi pri njegovi določitvi morala biti izpolnjena vsebinska jamstva kazenskega prava (npr. po 28. členu Ustave) in pri katerem bi moralo biti izrekanje sankcij zagotovljeno v samostojnem postopku, v katerem bi bila izpolnjena vsa ustavna procesna jamstva kazenskega postopka. Namen prepovedi žaljivih vlog po 109. členu ZPP je drugačen kot pri ustreznih kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime in tudi drugačen kot pri civilnopravnem varstvu časti in dobrega imena, zato tudi ni pomembno, ali so izpolnjene posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti.

Pritožnik napačno razume pomen in namen instituta kaznovanja po 109. členu ZPP. Varovana dobrina ni čast in dobro ime konkretnega sodnika, varovani dobrini sta varstvo zaupanja v sodstvo in varstvo avtoritete sodne veje oblasti. Ko gre za kaznovanje po 109. členu ZPP, konkretni sodnik ni "žrtev" in z odločanjem po 109. in 11. členu ZPP ne varuje lastne časti in dobrega imena. Če gre za poseg v njegovo čast in dobro ime, ima seveda sam možnost uveljavljati varstvo prek institutov kazenskega in odškodninskega prava. Upoštevaje ta cilj in smisel kaznovanja po 109. členu ZPP (v zvezi z 11. členom ZPP) se izkaže, da ne drži očitek, da pritožbeno sodišče samo odloča o tem, ali je užaljeno.

Revizijsko sodišče nasprotuje pritožnikovemu restriktivnemu tolmačenju 109. člena ZPP, češ da CSD ni udeleženec postopka. CSD I. B. je v tem primeru sodeloval že v rednem postopku, svoje mnenje pa je podal tudi v postopku z obnovo. Osebe, ki se udeležujejo postopka, so stranke, zakoniti zastopniki, pooblaščenci, intervenienti, priče, izvedenci in tolmači(1). Sodišče, ki mora v postopkih varstva in vzgoje otrok glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo, je v podobnem položaju, kot takrat, ko dejstva v zvezi z otrokovo koristjo ugotavlja s pričami ali izvedenci. Če naj se preprečijo žalitve prič in izvedencev, ni razloga, da sodišče dovoli žalitev centrov za socialno delo. Namen 109. člena ZPP je zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka in nujno procesno disciplino, zato ima sodišče pravico kaznovati tudi tistega, ki v svoji vlogi žali center za socialno delo, saj tudi ta sodeluje v postopku.

Po oceni tega sodišča je senat, ki je sprejel izpodbijano odločitev, ugotovil vsa pravno odločilna dejstva in tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravno pravilno presodil. Kaj je pritožnik zapisal o prvostopenjskem in pritožbenem sodišču ter delavkah CSD, izhaja iz njegove pritožbe in je povzeto v izpodbijanem sklepu. Pomena zapisanih očitkov, da gre prvostopenjskemu sodišču le za to, da ne bi ponovno odpiralo debelega spisa, koristi otrok pa so očitno zadnja skrb, da je drugostopenjskemu sodišču za koristi otrok malo mar in da so delavke CSD I. nekompetentne osebe, ki pišejo proste spise, ne more spremeniti z drugačnimi pritožbenimi poudarki in pojasnjevanji, da je njegov oster odziv pogojen z varstvom koristi otrok. Pravkar povzeti izrazi ne zahtevajo dodatne utemeljitve, da gre za žalitve, nekatere izraze pa ponavlja tudi v reviziji. Pritožnik bi lahko in bi moral svojo pritožbo utemeljevati s tehtnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ne pa z množico žaljivih izrazov, ki so že sami po sebi objektivno žaljivi in poniževalni.

Pritožnik se pritožuje tudi zoper višino prisojene kazni. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji in razlogom Višjega sodišča za določitev denarne kazni 800 EUR. Pritožnikovo izražanje v pritožbi je res žaljivo za sodnike Višjega in Okrožnega sodišča ter za delavke CSD. Odvetnik je pravni strokovnjak, katerega naloga je (med drugim) profesionalno zastopanje strank pred sodiščem, in ima hkrati kot del pravosodja odgovornost, da pripomore k ohranitvi ugleda sodišč in zaupanja v njihovo delo. Ta okoliščina je nesporno pomembna in utemeljuje možnost, da je pristop do nedopustnih izjav odvetnikov strožji kot do izjav drugih udeležencev v postopku, kar je Višje sodišče upoštevalo pri izreku kazni.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v postopku pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o denarni kazni.

Op. št. (1): Juhart, Pravdni postopek, Ljubljana, 1974, s. 350.