Jedro

Institut začasnega zastopnika je namenjen varstvu nasprotne stranke. Odvetnik, ki vloži revizijo v imenu pogrešane stranke, zato tega, da ni predložil novega pooblastila, ne more opravičevati s strankino odsotnostjo in s sklicevanjem na institut začasnega zastopnika.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšno odločitev je v tožnikovem imenu odvetnica L. Š. vložila revizijo. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Drugotožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni dovoljena.

Za vložitev izrednih pravnih sredstev mora odvetnik predložiti novo pooblastilo Š(drugi odstavek 95. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006 ; ZPP)Ć. Če pooblaščenec v roku, ki ga določi sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev pravnega sredstva, sodišče pravno sredstvo zavrže (četrti odstavek 98. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi podan položaj iz četrtega odstavka 98. člena ZPP. Odvetnica L. Š. ob vložitvi revizije ni predložila pooblastila za to pravdno dejanje. Sodišče prve stopnje jo je s sklepom, opr. št. P 2256/2002-II-86 z dne 4.3.2004 pozvalo, naj v 15 dneh predloži pooblastilo za zastopanje tožeče stranke z izrednimi pravnimi sredstvi. Odvetnica L. Š. tega v danem roku ni storila. Sodišču je namesto pooblastila poslala dopis, v katerem je predlagala, naj jo postavi za začasno zastopnico.

Takšnega predloga ZPP ne predvideva1 in zato tudi ne predstavlja ovire, da bi sodišče nedovoljene revizije po izteku sodnega roka ne zavrglo. Ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, je v skladu s 377. členom ZPP to storilo revizijsko sodišče. 1 Institut začasnega zastopnika v prvi vrsti ni namenjen varstvu koristi tiste osebe, ki se ji postavlja začasnega zastopnika, marveč varstvu nasprotne stranke. 82. člen ZPP tako predvideva predvsem postavitev začasnega zastopnika toženi stranki (na predlog tožnika). Razlog je v tem, da "neustrezno stanje glede določitve zastopnika toženca ne sme povzročiti, da tožnik ne bi mogel uresničiti pravice do sodnega varstva." (Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 354 in nasl.) ZPP sicer v šestem odstavku 82. člena ZPP res predvideva postavitev začasnega zastopnika tožniku (ZPP iz leta 1977 te možnosti ni poznal. Tudi na Hrvaškem so to možnost uzakonili šele leta 2003 - Triva, Građansko parnično procesno pravo, 2004, str. 324). Ta možnost je utemeljena s toženčevim interesom, da se pravda, ki jo je tožnik sprožil proti njemu, konča. Zato je postavitev začasnega zastopnika vselej vezana na predlog nasprotne stranke, ki je dolžna tudi založiti predujem.