Jedro

V upravnem postopku mora upravni organ pri tem, ko zavrne pridobitev državljanstva po 3. odstavku 40. člena iz razlogov nevarnosti za varnost ali obrambo države pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za varnost države.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve, Ljubljana, št.0011/6-XVII-306.829 z dne 10.5.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.V obrazložitvi te odločbe tožena stranka navaja,da je bilo v postopku ugotovljeno,da je tožnik v času agresije in po agresiji na Republiko Slovenijo kot aktivni pripadnik JA zbiral podatke o enotah TO in jih posredoval JA. S tem je deloval zoper interese Republike Slovenije in njeno samostojnost.Glede na to so podani razlogi iz 8.točke 1. odstavka 10.člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato je tožnikovo vlogo zavrnila.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je bil v času agresije na Republiko Slovenijo v takratnem domu JA v Mariboru, kjer je bil zaposlen kot pomočnik za intendantske zadeve. Kot eden izmed vodilnih oficirjev je vplival na svoje delavce, da je dom JA nepoškodovan prišel v roke TO, kar kaže na to, da ni imel sovražnih namenov do Republike Slovenije. Ima družino - ženo Slovenko in dva otroka - in se že zato ne bi ukvarjal z zadevami, ki mu jih očita tožena stranka. Navaja še, da se je v septembru in oktobru 1991 zdravil v Splošni bolnici Maribor. Vse navedeno kaže na to, da je napačen zaključek tožene stranke, da obstoje razlogi za zavrnitev njegove vloge za pridobitev državljanstva,navedeni v 8.točki 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in še navaja, da ji je negativne podatke o tožniku posredovala pooblaščena uradna oseba Ministrstva za obrambo. Tožnik je bil z navedbami pooblaščene uradne osebe seznanjen in jih je zanikal. V skladu s prosto presojo dokazov je tožena stranka večjo vero poklonila podatkom Ministrstva za obrambo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po določbi 3.odstavka 40.člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I,30/91-I) ima tožena stranka možnost, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1.odstavku 40.člena navedenega zakona, zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, če bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda, tudi ko upravni organ odloča po prostem preudarku, mora predhodno popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, ki utemeljeno kažejo na to, da bi tožnikova pridobitev državljanstva Republike Slovenije pomenila nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.V obravnavanem primeru tožena stranka sicer navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik v času agresije in po agresiji na Republiko Slovenijo zbiral podatke po enotah TO in jih posredoval JA, kar je tožnik ko je bil v postopku zaslišan zanikal. Iz podatkov spisa tudi ni razvidno, na podlagi katerih v postopku izvedenih dokazov je tožena stranka ugotovila odločilna dejstva. Izpodbijana odločba tudi ni obrazložena v skladu z določbo 209.člena zakona o splošnem upravnem postopku. Odločba obsega le sklep, ne pa tudi konkretno ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov zanj. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da ji je podatke o tožnikovi dejavnosti posredovala pooblaščena uradna oseba. Vendar ne glede na to, da z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe, tudi sicer navedbe pooblaščene uradne osebe Ministrstva za obrambo, ki so celo označene kot zaupne, ne da bi bila ta oseba v postopku zaslišana, ne morejo biti dokaz o odločilnih dejstvih.

Ker torej v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka, sodišče ni moglo rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2.odstavka 39.člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise,skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije(Ur.l.RS,št.1/91-I).