Jedro

Pritožba navaja, da je nesprejemljivo morebitno kasnejše spreminjanje navodil (osebna zdravnica naj bi o režimu bolniškega staleža izpovedala drugače, kot je zapisala v dokumentih, namenjenih toženki), pomeni pa tudi poseg v pravno varnost delodajalca (in delavca). Pritožbeni navedbi nista utemeljeni. Za ta spor je ključna prvostopenjska ugotovitev, da tožnik z očitanimi ravnanji ni kršil navodil osebne zdravnice, ki mu jih je dala v zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022. Tudi v primeru, če toženki, ki se v odpovedi sklicuje le na zdravničino pojasnilo z dne 13. 7. 2022 in izpolnjen obrazec z dne 20. 6. 2022, katerokoli dejstvo iz zdravniškega potrdila z dne 23. 5. 2022 ne bi bilo znano, to za ta spor ne bi moglo biti odločilno. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 374/2009 (tč. 11), je sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga dolžno upoštevati vse ugotovljene okoliščine, ki bi tožnika lahko razbremenile storitve očitanih mu kršitev, in v tem okviru tudi okoliščine, za katere tožena stranka ob podaji odpovedi ni vedela.

Pritožba zmotno navaja, da bi na izboljšanje zdravstvenega stanja tožnika lahko vplivali kvečjemu sprehodi v naravi, za kar pa očitanih izhodov ni mogoče šteti. V zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022 mu namreč niso bili dovoljeni izključno sprehodi, temveč izhodi (kar je širši pojem), ki tudi niso bili omejeni izključno na zadrževanje v naravi. Takšna razlaga je nenazadnje skladna tudi z dokumentoma osebne zdravnice, ki sta bila namenjena toženki. V obrazcu, ki ji ga je detektiv predložil 20. 6. 2022, je namreč kot dopustno postopanje označila obe postavki: tako izhode v kraju bivanja kot tudi sprehode. Tudi v pojasnilu z dne 13. 7. 2022 neomejenega gibanja tožnika ni omejila na zadrževanje v naravi.

Neuspešno je pritožbeno zavzemanje tožnika za sodno razvezo z dnem odločitve sodišča prve stopnje (14. 2. 2024) in za priznanje delovnega razmerja do tega dne. Pogodbo o zaposlitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno razvezalo s 30. 9. 2023, saj je tožnik od 1. 10. 2023 dalje za polni delovni čas (in nedoločen čas) zaposlen pri drugem delodajalcu. Pravilno je obrazložilo, da mu zato pri toženki za čas po 1. 10. 2023 ni mogoče priznati delovnega razmerja in iz njega izhajajočih pravic. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na nenadomestljivo škodo, ker zaradi prvostopenjske odločitve z naknadnim odškodninskim zahtevkom ne bo mogel uveljavljati prikrajšanja za čas od 1. 10. 2023 do 14. 2. 2024.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa ji je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 9. 2022 nezakonita in da je tožniku delovno razmerje pri toženki 6. 4. 2023 prenehalo nezakonito. Delovno razmerje pri njej mu je priznalo za obdobje od 1. 5. 2023 do 30. 9. 2023, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja za obdobje od 7. 4. 2023 do 30. 4. 2023 in od 1. 10. 2023 dalje, ter reintegracijski zahtevek. Toženka mu mora za obdobje od 1. 5. 2023 do 30. 9. 2023 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu izplačati nadomestila plač, znižana za prejeta nadomestila med brezposelnostjo; v presežku je tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja zavrnilo. Plačati mu mora denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1, denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2023, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2023, variabilni del plače iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2022 in fiksni del plače iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2023, vse v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe; v presežku je tožbene zahtevke glede teh terjatev zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo bodočih denarnih terjatev in tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna ZRSZ povrniti denarna nadomestila, ki jih je tožnik prejel v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Naložilo ji je, da zanj za čas od 1. 5. 2023 do 30. 9. 2023 uredi vpis obveznega dodatnega poklicnega zavarovanja ter pri KAD in Modri zavarovalnici vplača mesečne premije; v presežku je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je priznalo povračilo odmerjenih stroškov postopka.

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 30. 9. 2023 in v delu, v katerem je zavrnilo plačilo 17.289,60 EUR denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Zahteva denarno povračilo v celotni vtoževani višini (18 plač) in sodno razvezo z dnem odločitve sodišča prve stopnje (14. 2. 2024). Navaja, da z naknadnim odškodninskim zahtevkom ne bo mogel uveljavljati prikrajšanja za obdobje od 1. 10. 2023 do 14. 2. 2024. Najvišje možno denarno povračilo mu pripada že zaradi upoštevanja koristi, ki je nastala toženki, ker ji za navedeno obdobje ni treba priznati tožniku pravic iz delovnega razmerja. Denarno povračilo mora odražati tudi kaznovalno preventivni namen. Podaja odpovedi tožniku, ki je bil tudi predsednik sindikata pri toženki, ima drugačno težo kot podaja odpovedi drugemu delavcu. Toženka je z izpodbijano odpovedjo uničila delovanje sindikata. V okviru kriterija trajanja zaposlitve bi sodišče moralo upoštevati, da se je tožniku zavarovalna doba pri toženki štela s povečanjem. Glede kriterija možnosti delavca za novo zaposlitev bi moralo upoštevati, da mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ki bi mu jo morala zagotoviti toženka, a se je temu s podajo odpovedi izognila. Ona je odgovorna, da je postal nezmožen za delo v svojem poklicu. Sodišče bi moralo upoštevati, da zaradi odpovedi iz krivdnega razloga ni bil upravičen do nadomestila za brezposelnost. Da ga je pridobil, je moral začasno plačevati prispevke preko s. p., kar je zanj predstavljalo le strošek, saj zaradi slabih zdravstvenih in finančnih težav dela ni mogel opravljati. V okviru okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, bi sodišče moralo pripisati večjo težo temu, da v odpovedi očitana ravnanja niso predstavljala kršitev. Vsaj posredno bi moralo upoštevati višino odpravnine, ki bi jo dobil, če bi mu bila podana odpoved zaradi nesposobnosti ali iz poslovnega razloga. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe. Uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da bi sodišče moralo presojati utemeljenost vseh kršitev, ki jih je očitala tožniku v pisnem opozorilu. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je kršitve, ki so bile predmet odpovedi, presojalo po kriterijih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kršilo je 8. člen ZPP, ker ni kritično presodilo izvedenih dokazov, zaradi neustrezne obrazložitve v tem delu pa je podana tudi kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede režima bolniškega staleža in izpeljave postopka v primeru kršitev je bila toženka vezana na informacije, ki jih je dobila od tožnikove osebne zdravnice dne 20. 6. 2022 in 13. 7. 2022. Morebitno kasnejše spreminjanje navodil pomeni poseg v pravno varnost delodajalca. Sodišče je kršilo 8. člen ZPP, ker je nekritično sledilo izpovedi osebne zdravnice o režimu bolniškega staleža, s katero je "pokrila" nedopustna ravnanja tožnika. Z očitanimi mu izhodi je ravnal v nasprotju z navodili zdravnice. Na izboljšanje zdravstvenega stanja lahko vplivajo kvečjemu sprehodi v naravi, kar pa očitani izhodi niso bili. Tožnik je kršil navodila osebne zdravnice tudi s tem, ker se je vozil z avtom po A. Njegovo medijsko udejstvovanje (srečanje z novinarko) je prav tako kršitev. Odpoved ni nezakonita, zato je sodišče v ugodilnem delu sodbe tožniku neutemeljeno priznalo pravice iz delovnega razmerja. Pripada mu kvečjemu minimalno denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1. Ni navedel okoliščin, s katerimi bi utemeljil izpolnjevanje kriterijev za denarno povračilo. S postopkovnimi manevri je za ¾ leta dosegel zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Sodišče bi pri odmeri moralo upoštevati tudi to, da se je takoj samozaposlil, da ni dokazal aktivnega iskanja zaposlitve v obdobju brezposelnosti in da je zakoniti zastopnik zavoda B., sindikata C. in društva D. 4. Stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke obrazloženo prerekata njene navedbe in predlagata, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Tožnik priglaša stroške odgovora.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane, prav tako ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo zaključek, da je toženka nezakonito odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

8. V uvodu pritožbe toženka pavšalno in zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preizkus izpodbijanega dela sodbe je bil mogoč, saj ga je sodišče prve stopnje utemeljilo z ustreznimi in jasnimi odločilnimi razlogi dejanske in pravne narave, med katerimi ni nasprotij. Kršitev iz 15. točke citirane zakonske določbe, na obstoj katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba uveljavlja le pavšalno, zato preizkus tega pritožbenega očitka niti ni mogoč.

9. Sodišče prve stopnje je presojo o zakonitosti pisnega opozorila oprlo na ugotovitev obstoja ene od tožniku očitanih kršitev. Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo presojati tudi utemeljenost preostalih kršitev, ki jih je očitala v pisnem opozorilu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vprašanje (ne)obstoja kršitev iz pisnega opozorila, ki jih prvostopenjsko sodišče ni presojalo, ne more biti odločilnega pomena, saj v ničemer ne bi moglo vplivati na prvostopenjski zaključek, da je za izpodbijano odpoved izpolnjena predpostavka, ki je predpisana v drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Odpovedni razlog

10. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kršitev, ki so bile predmet izpodbijane odpovedi. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi kršitve presojalo po kriterijih, ki veljajo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Iz razlogov prvostopenjske sodbe ne izhaja, da bi sodišče spor presojalo po določbah ZDR-1, ki veljajo za izredno odpoved delodajalca. Kot pravno podlago je pravilno upoštevalo določbe, ki urejajo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Z vidika tega odpovednega razloga je obrazložilo, zakaj tožnik ni storil očitanih kršitev oziroma zakaj očitana ravnanja ne predstavljajo kršitev pravil, ki jih je toženka navedla v odpovedi.

11. Toženka v pritožbi očita kršitev 8. člena ZPP zaradi izostanka kritične presoje izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in ugotavlja, da je v prvostopenjski sodbi ustrezno upoštevan metodološki napotek iz citirane določbe ZPP. Pritožbeno utemeljevanje te kršitve z navajanjem, da je sodišče prve stopnje sicer povzelo zaslišanja strank, prič in listinske dokaze, odločitev pa nato oprlo le na izpovedi prič (zlasti osebne zdravnice), ki jih je predlagal tožnik, ne drži. Ker je osebni zdravnik tisti, ki mora dati zavarovancu navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja; Ur. l. RS, št. 30/2003 in nadaljnji), je razumljivo, da je sodišče prve stopnje vsebino tožniku danih navodil ugotavljalo tudi z zaslišanjem njegove osebne zdravnice. Vendar pa je nepravilna pritožbena navedba, da se ni opredelilo tudi do listin, v katerih je bil opredeljen režim bolniškega staleža. V 11. točki obrazložitve sodbe je namreč vsebinsko obravnavalo vse listine, katerih predmet je bil režim tožnikovega bolniškega staleža v obdobju, v katerem naj bi storil očitane kršitve. Pri tem se je opredelilo tudi do navedb, ki jih je v zvezi s temi listinami v prvostopenjskem postopku izpostavila toženka. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi direktorja. V citirani točki obrazložitve je povzelo njeno bistvo, vendar utemeljeno ni pritrdilo direktorjevemu stališču, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili osebne zdravnice, saj za to ni imelo podlage v ostalih izvedenih dokazih, niti v stališčih sodne prakse, ki se je izoblikovala v zvezi z ravnanji delavcev v času bolniškega staleža. Toženka v pritožbi še očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi prič, ki jih je predlagala in ki so potrdile njene navedbe. Katero pričo in izpoved ima pri tem v mislih, niti ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa tudi ne ugotavlja, da bi katerikoli del izpovedi prič, ki jih je predlagala toženka, lahko vplival na drugačno dokazno oceno odpovednega razloga.

12. V pritožbi toženka zmotno uveljavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo, zakaj je štelo izpovedi tožnika in njegovih prič za prepričljivejše od izpovedi direktorja toženke in njenih prič. V prvostopenjskih obsežnih razlogih so upoštevani ključni deli izpovedi strank in zaslišanih prič obeh strank, sodišče prve stopnje pa jih je gledano z vidika celote strnilo v pravilen zaključek, da ne dokazujejo utemeljenega odpovednega razloga.

13. Toženka se za drugačno presojo spora neutemeljeno zavzema s sklicevanjem, da je bila glede režima bolniškega staleža (in izpeljave postopka v primeru kršitev) vezana na informacije, ki jih je dobila od tožnikove osebne zdravnice, ta pa v dokumentih z dne 20. 6. 2022 in 13. 7. 2022 ni navedla, kakšna navodila je dala tožniku 23. 5. 2022. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so bila za obdobje, ki je relevantno glede očitanih kršitev, tožniku dana navodila, ki izhajajo iz zdravniškega potrdila z dne 23. 5. 2022, in o katerih tožniku ni bila predočena kakršnakoli morebitna sprememba. Glede na to je očitana mu ravnanja utemeljeno presojalo z vidika navodil z dne 23. 5. 2022. 14. Pritožba navaja, da je nesprejemljivo morebitno kasnejše spreminjanje navodil (osebna zdravnica naj bi o režimu bolniškega staleža izpovedala drugače, kot je zapisala v dokumentih, namenjenih toženki), pomeni pa tudi poseg v pravno varnost delodajalca (in delavca). Pritožbeni navedbi nista utemeljeni. Za ta spor je ključna prvostopenjska ugotovitev, da tožnik z očitanimi ravnanji ni kršil navodil osebne zdravnice, ki mu jih je dala v zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022. Tudi v primeru, če toženki, ki se v odpovedi sklicuje le na zdravničino pojasnilo z dne 13. 7. 2022 in izpolnjen obrazec z dne 20. 6. 2022, katerokoli dejstvo iz zdravniškega potrdila z dne 23. 5. 2022 ne bi bilo znano, to za ta spor ne bi moglo biti odločilno. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 374/2009 (tč. 11), je sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga dolžno upoštevati vse ugotovljene okoliščine, ki bi tožnika lahko razbremenile storitve očitanih mu kršitev, in v tem okviru tudi okoliščine, za katere tožena stranka ob podaji odpovedi ni vedela.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi osebne zdravnice o režimu bolniškega staleža, s katero je "pokrila" tožniku očitana ravnanja. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, so bili tožniku na podlagi zdravniškega potrdila z dne 23. 5. 2022 dovoljeni neomejeni izhodi v kraju bivanja (A.) in enodnevni izhodi izven A. Izpoved osebne zdravnice, da mu je dovolila prostorsko in v okviru enega dne časovno neomejene izhode, je tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko zajeta v zdravniškem navodilu iz potrdila z dne 23. 5. 2022. Ocena osebne zdravnice, da tožnik z obiskom trgovin, fotografskega studia, banke ipd. ni kršil tega navodila, ne predstavlja neutemeljenega "pokrivanja" očitanih mu ravnanj. Vsa v odpovedi očitana ravnanja namreč spadajo v okvir dovoljenih neomejenih izhodov v kraju bivanja. Glede na obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je tožnik z očitanimi izhodi ravnal v nasprotju z navodili zdravnice. Prav tako ne morejo biti odločilnega pomena pritožbena sklicevanja, da za nobeno od očitanih ravnanj ni dokazal, da je bilo tako nujno, da ga je moral opraviti on osebno v času bolniškega staleža, da ni jasno, zakaj se je 21. 7. 2022 nahajal v trgovini več kot pol ure itd. 16. Pritožba zmotno navaja, da bi na izboljšanje zdravstvenega stanja tožnika lahko vplivali kvečjemu sprehodi v naravi, za kar pa očitanih izhodov ni mogoče šteti. V zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022 mu namreč niso bili dovoljeni izključno sprehodi, temveč izhodi (kar je širši pojem), ki tudi niso bili omejeni izključno na zadrževanje v naravi. Takšna razlaga je nenazadnje skladna tudi z dokumentoma osebne zdravnice, ki sta bila namenjena toženki. V obrazcu, ki ji ga je detektiv predložil 20. 6. 2022, je namreč kot dopustno postopanje označila obe postavki: tako izhode v kraju bivanja kot tudi sprehode. Tudi v pojasnilu z dne 13. 7. 2022 neomejenega gibanja tožnika ni omejila na zadrževanje v naravi.

17. Po mnenju pritožbe je tožnik kršil navodila osebne zdravnice, ker se je vozil z avtom po A. (npr. 20. 7. 2022 je bil odsoten z doma tri ure, pri čemer je zamenjal z avtom več lokacij). V zvezi s tem pritožba izpostavlja, da so bili tožniku dovoljeni le sprehodi v kraju bivanja, a je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da to ne drži. Soglaša s prvostopenjsko presojo, da niso bile podane nobene okoliščine, zaradi katerih bi se samostojna vožnja avta (četudi je zdravniško potrdilo z dne 23. 5. 2022 izrecno ne omenja) pojmovno izključevala s ciljem in namenom zadržanosti tožnika z dela zaradi bolniškega staleža (smiselno prim. Pdp 555/2021, Pdp 465/2020).

18. Tudi tega, da se je tožnik tekom bolniškega staleža na avtobusni postaji srečal z novinarko in ji kazal papirje (zbrane podpise za peticijo), sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba zmotno vztraja pri nasprotnem in zatrjuje, da je medijsko udejstvovanje tožnika oziroma nastopanje v medijih kršitev, in da tudi ni vplivalo na izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, glede na izpoved osebne zdravnice tožniku ni bilo dovoljeno zgolj medijsko izpostavljanje preko družbenih omrežij oziroma "v živo". V pritožbi toženka ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je k srečanju s tožnikom novinarko izzvala toženka in da srečanje ni rezultiralo v medijski objavi, temveč v pomirjenosti novinarke, da njena predhodna objava ni vključevala neresnic. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da obravnavanega srečanja ni mogoče šteti za medijsko izpostavljanje tožnika v smislu nedovoljenega ravnanja. Šlo je za dopustno ravnanje v okviru (časovno in prostorsko) neomejenih izhodov v kraju bivanja.

19. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožniku očitana ravnanja ne predstavljajo kršitev navodil zdravnice oziroma kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da v odpovedi očitana ravnanja pomenijo zlorabo bolniškega staleža, ker je tožnik pred tem že prejel pisno opozorilo, a ga ni jemal resno; da je bil predsednik sindikata, zaradi česar ga je poznala večina delavcev, a se je kljub temu obnašal, kot da ni v bolniškem staležu; da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tradicionalističnega okolja, v katerem so se zgodile kršitve in v katerem se ljudje med seboj poznajo, zaradi česar tožnikovo pojavljanje po celem A. ni moglo ostati neopaženo itd. V pritožbi navajani izpovedbi direktorja in E. E. o teh okoliščinah in o tem, kakšno je njuno videnje tožnikovega ravnanja v času bolniškega staleža, ne moreta ovreči dokaznega zaključka, da tožnik očitanih kršitev ni storil, in ju sodišče prve stopnje ni moglo interpretirati v nasprotnem pomenu, za kar se zavzema toženka v pritožbi.

20. Ker toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Glede na to je zmotna toženkina pritožbena navedba, da so tožniku v ugodilnem delu prvostopenjske sodbe pravice iz delovnega razmerja priznane nezakonito.

Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi

21. Sodišče prve stopnje je o pravicah tožnika odločilo v skladu s 118. členom ZDR-1. Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem 30. 9. 2023 in mu prisodilo denarno povračilo v višini 12 plač. V pritožbi se tožnik zavzema za odmero v višini 18 plač, toženka pa za minimalno povračilo. Pritožbene navedbe obeh strank so neutemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja prvostopenjskih razlogov o tem, da je ob upoštevanju zakonskih kriterijev tožniku odmerjeno primerno denarno povračilo.

22. Neuspešno je pritožbeno zavzemanje tožnika za sodno razvezo z dnem odločitve sodišča prve stopnje (14. 2. 2024) in za priznanje delovnega razmerja do tega dne. Pogodbo o zaposlitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno razvezalo s 30. 9. 2023, saj je tožnik od 1. 10. 2023 dalje za polni delovni čas (in nedoločen čas) zaposlen pri drugem delodajalcu. Pravilno je obrazložilo, da mu zato pri toženki za čas po 1. 10. 2023 ni mogoče priznati delovnega razmerja in iz njega izhajajočih pravic. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na nenadomestljivo škodo, ker zaradi prvostopenjske odločitve z naknadnim odškodninskim zahtevkom ne bo mogel uveljavljati prikrajšanja za čas od 1. 10. 2023 do 14. 2. 2024. 23. Tožnik se v pritožbi zmotno zavzema, da bi mu moralo biti denarno povračilo prisojeno v višini 18 plač zaradi upoštevanja koristi, ki je toženki nastala zato, ker ji za obdobje od 1. 10. 2023 do 14. 2. 2024 ni treba priznati tožniku pravic iz delovnega razmerja. Kriterije za odmero denarnega povračila določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, prvostopenjsko sodišče pa jih je po presoji pritožbenega sodišča uporabilo pravilno. V zvezi s slednjim tudi ni utemeljena pritožbena navedba toženke, da tožnik ni navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi utemeljil izpolnjevanje teh kriterijev. Te okoliščine je namreč podrobno obrazložil v tretji in deloma v četrti pripravljalni vlogi.

24. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 pomeni nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu (za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca). Glede na to je zmotno pritožbeno sklicevanje tožnika, da mora denarno povračilo odražati tudi kaznovalno preventivni namen. Tega stališča ne spremeni v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana tožniku, ki je opravljal tudi funkcijo predsednika sindikata.

25. Toženka v pritožbi sicer pravilno navaja, da je v okviru kriterija trajanja zaposlitve mogoče upoštevati le trajanje delovnega razmerja do dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi trajanja delovnega razmerja, ki ga je od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dneva sodne razveze delavcu priznalo sodišče prve stopnje. Ne glede na navedeno prvostopenjska ugotovitev, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki več kot 25 let, ni nepravilna. Pri njej se je zaposlil 2. 3. 1998, delovno razmerje pa mu je nezakonito prenehalo 6. 4. 2023, torej je trajalo 25 let in 1 mesec. Toženka zatrjuje, da je tožnik s postopkovnimi manevri za ¾ leta dosegel zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, kar pa ne more spremeniti ugotovitve o trajanju zaposlitve in tudi ne vpliva na nižjo odmero denarnega povračila.

26. Zmotna je pritožbena navedba tožnika, da bi bilo treba v okviru kriterija trajanja zaposlitve upoštevati, da se mu je zavarovalna doba pri toženki štela s povečanjem in je znašala 27 let. Niti 118. člen ZDR-1 niti katerakoli druga zakonska določba ne daje podlage za to, da bi se kriterij trajanja zaposlitve za potrebe odmere denarnega povračila razlagalo tako, da zajema zavarovalno dobo s povečanjem (v smislu določb ZPIZ-11) oziroma dobo poklicnega zavarovanja (v smislu določb ZPIZ-22). To pa ne pomeni, da se pravica iz poklicnega zavarovanja v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne upošteva. Tožnik jo je uveljavljal v okviru reparacijskega tožbenega zahtevka (vpis obveznega dodatnega poklicnega zavarovanja in vplačilo premije), kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno delno ugodilo.

27. Za odmero denarnega povračila niso pomembne pritožbene navedbe tožnika, da bi v okviru kriterija možnosti delavca za novo zaposlitev sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ki bi mu jo morala zagotoviti toženka, a se je temu s podajo odpovedi izognila. Pravica do poklicne rehabilitacije je bila tožniku priznana šele po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženki (z odločbo ZPIZ z dne 5. 9. 2023, za čas od 24. 7. 2023 dalje), zato niti ni mogoče trditi, da se je toženka s podajo odpovedi izognila zagotovitvi izvajanja te pravice. Za njeno izvajanje je bila resda sklenjena tripartitna pogodba med tožnikom, ZPIZ in delodajalcem, pri katerem je tožnik zaposlen od 1. 10. 2023 dalje, vendar tudi to za odmero denarnega povračila ne more biti bistveno. Tožnik v pritožbi namreč izrecno soglaša s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi s toženko, zato izvajanja pravice do poklicne rehabilitacije v ničemer ne more več navezovati na toženko. Prav tako na odmero ne vpliva v pritožbi izpostavljena okoliščina, da tožnik mora dokončati poklicno rehabilitacijo, ker ne more več opravljati dela rudarja. Poklicno rehabilitacijo bi namreč moral opraviti tudi v primeru, če mu toženka ne bi podala nezakonite odpovedi. Za višje denarno povračilo se neuspešno zavzema tudi z navedbo, da je toženka odgovorna za to, da je postal nezmožen za delo v svojem poklicu. Ta navedba namreč predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

28. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja s toženko nadaljeval z delom kot samostojni podjetnik (od 7. 4. 2023 do 30. 4. 2023), nato pa se v kratkem času (1. 10. 2023) zaposlil pri drugem delodajalcu. Prvostopenjski oceni, da so njegove zaposlitvene možnosti dobre, v pritožbi nasprotuje z navedbami, ki po presoji pritožbenega sodišča ne narekujejo drugačnega ovrednotenja kriterija možnosti delavca za novo zaposlitev. Tako navaja, da zaradi odpovedi iz krivdnega razloga ni bil upravičen do nadomestila za brezposelnost, da je to nadomestilo pridobil, pa je moral začasno plačevati polne prispevke preko s. p. (katerega je imel dotlej registriranega v obliki popoldanskega s. p.), kar je zanj predstavljalo le strošek, saj zaradi slabih zdravstvenih in finančnih težav dela ni mogel opravljati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh navedb ni mogoče upoštevati, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. V pritožbi tožnik nadalje poudarja, da je bil 5 mesecev brezposeln (od 1. 5. 2023 do 30. 9. 2023), kar pa ne vpliva na odmero višjega denarnega povračila, saj je v tem času prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost. 29. V zvezi z upoštevanjem kriterija okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, tožnik v pritožbi poudarja, da v odpovedi očitana ravnanja niso predstavljala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, vendar je to dejstvo v prisojenem povračilu po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno ovrednoteno. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje okoliščine v zvezi s tem kriterijem razlagalo napačno, saj ni upoštevalo, da se tožnik po pisnem opozorilu ni spremenil, da se je obnašal, kot da ni v bolniškem staležu, opažen je bil na več lokacijah v A. … S temi trditvami je toženka v prvostopenjskem postopku utemeljevala kršitve, očitane v odpovedi, za katere pa je bilo že obrazloženo, da jih tožnik ni storil. 30. Kot okoliščino, ki je privedla do nezakonitosti odpovedi, je po pritožbeni navedbi tožnika treba upoštevati tudi to, da je toženka že v odgovoru na tožbo podala predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ta okoliščina po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni razloga za odmero višjega denarnega povračila, saj je s podajo predloga iz 118. člena ZDR-1 toženka le uveljavila svoje zakonsko upravičenje.

31. Tožnik se v pritožbi zavzema, da je pri ovrednotenju okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, treba vsaj posredno izhajati iz odpravnine, ki bi jo dobil, če bi mu bila podana odpoved zaradi nesposobnosti ali iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je takšno zavzemanje tožnika zavrnilo s sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 237/2017, po katerem morebitne odpravnine, ki bi delavcu šla na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ni možno upoštevati pri odmeri višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v sodni praksi (Pdp 69/2020, VIII Ips 211/2018) sicer zaslediti tudi stališče, da je primerjava višine denarnega povračila z odpravnino lahko zgolj okvirna, saj se npr. kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev iz 118. člena ZDR-1, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri denarnega povračila - podobna sta le kriterija, ki upoštevata trajanje delavčeve zaposlitve, ostalih kriterijev pa zakon pri odmeri odpravnine sploh ne določa, vsebuje pa jih pri odmeri višine denarnega povračila. Vendar pa tudi z vidika tega stališča ni razlogov za odmero višjega povračila v tem sporu, ki je bilo tožniku prisojeno v višini 12 plač, kar je primerljivo odpravnini, ki bi mu glede na pritožbeno navedbo pripadla v znesku 12,5 plač.

32. Tožnik v pritožbi navaja, da ima podaja odpovedi njemu kot predsedniku sindikata pri toženki drugačno težo kot podaja odpovedi drugemu delavcu, saj je toženka z izpodbijano odpovedjo praktično v celoti uničila delovanje sindikata. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na drugačno odmero denarnega povračila ta pritožbena navedba ne vpliva, saj tožnik v pritožbi niti ne izpodbija konkretizirano prvostopenjskega (pravilnega) zaključka, da mu odpoved ni bila podana zaradi diskriminatornih ali povračilnih razlogov, ki jih je utemeljeval s svojim članstvom v sindikatu, njegovim vodenjem in aktivno sindikalno dejavnostjo. Pritožbena navedba, da je toženka najprej spravila sindikat ob status reprezentativnosti, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

33. Toženka v pritožbi zahteva nižje denarno povračilo s sklicevanjem na prvostopenjsko ugotovitev o takojšnji samozaposlitvi tožnika, a spregleda, da je bil od 1. 5. 2023 brezposeln pet mesecev. Neutemeljeno mu očita, da ni dokazal aktivnega iskanja zaposlitve v obdobju brezposelnosti. Take trditve namreč toženka v prvostopenjskem postopku ni podala, prav tako ne dokaznih predlogov v tej smeri, zato te okoliščine sodišče prve stopnje utemeljeno ni raziskovalo. Za znižanje denarnega povračila se neuspešno zavzema tudi s pritožbenim poudarjanjem, da je tožnik zakoniti zastopnik zavoda B., sindikata C. in društva D. Iz njegovih neprerekanih navedb namreč izhaja, da te funkcije opravlja prostovoljno in brez plačila.

34. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe (353. člen ZPP).

35. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) mu pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV pa 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom mu toženka dolguje tudi obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila.

1 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji. 2 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji.