Jedro

V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali je predpogoj za izvajanje dejavnosti pridobivanja motornih vozil na ozemlju RS za potrebe okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja izrabljenih motornih vozil iz drugih držav članic, obvezen vpis v register v smislu določbe šestega odstavka 6. člena ZGD oziroma ali je v obravnavanem primeru treba presojati pojem opravljanje svoje dejavnosti v smislu druge alineje drugega odstavka 4. člena Uredbe o okoljski dajatvi zaradi onesnaževanja okolja zaradi nastajanja izrabljenih motornih vozil. Kot pridobitelj motornih vozil se v skladu z navedeno Uredbo lahko prijavi le oseba, ki v skladu s predpisi v RS kot dejavnost izvaja dejavnost trgovine z motornimi vozili, kar pomeni, da sklicevanje tožnika na uvoz iz tretjih držav, ni relevanten. Ker tožnik ni pridobitelj motornih vozil v RS v smislu zgoraj anvedene Uredbe, je potrebno izvajanje dejavnosti presojati po predpisih RS, kar pomeni, da se preizkuša skladnost opravljanja navedenih dejavnosti po 6. točki 6. člena ZGD-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bil zavržen zahtevek tožnika za prijavo dejavnosti proizvajalcev oz. pridobiteljev motornih vozil, ker vložnik ne more biti stranka; stroški postopka niso bili priglašeni; pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. Prvostopenjski organ navaja, da je tožnik 7. 5. 2012 vložil prijavo dejavnosti proizvajalcev oz. pridobiteljev motornih vozil. S prijavo se je tožnik želel prijaviti kot pridobitelj motornih vozil. Prvostopenjski organ se sklicuje na drugo alinejo drugega odstavka 4. člena in prvi odstavek 9. člena Uredbe o okoljski dajatvi zaradi onesnaževanja okolja zaradi nastajanja izrabljenih motornih vozil (v nadaljevanju Uredba), ki ju citira. Predpogoj za izvajanje dejavnosti pridobivanja motornih vozil iz drugih držav članic EU v Republiki Sloveniji je vpis v ustrezen poslovni register (sodni register) v RS. Navaja tretji in šesti odstavek 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Družba A., ni vpisana v ustrezen register (sodni register) v Republiki Sloveniji, torej pridobitev motornih vozil ne opravlja v RS, čeprav v prijavi navaja, da se želi registrirati kot pridobitelj motornih vozil v RS. Glede na navedeno prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnika ni mogoče obravnavati kot pridobitelja motornih vozil v RS, saj takšne dejavnosti ne izvaja na območju RS. Tožnik lahko prodaja motorna vozila pravnim subjektom na trgu RS, ne more pa se registrirati kot pridobitelj motornih vozil. Pridobitelj motornih vozil je namreč oseba, ki motorna vozila nabavlja pri gospodarskih subjektih v državah članicah EU in jih vnese na ozemlje RS ali jih uvaža iz tretjih držav. Navaja določbo 11. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) glede opredelitve pridobitve blaga znotraj Unije.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Preizkuša se skladnost opravljanja navedene dejavnosti po 6. točki šestega odstavka ZGD-1. Na odločitev ne vpliva sklicevanje tožnika, da uvaža vozila iz tretjih držav v Slovenijo, četudi ni vpisan v sodni register, saj tožnik v teh primerih nastopa v postopkih sprostitve blaga v prost promet iz tretjih držav v EU kot prejemnik blaga. V skladu s carinskimi predpisi pa mora imeti deklarant sedež v državah članicah EU. Pri tem navaja 5. člen in 64. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/192 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku (v nadaljevanju CZS) in 6. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov evropske Skupnosti (ZICPES). Sklicevanje tožnika, da ima ID številko za DDV ne vpliva na njegov položaj po Uredbi.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da niso bila ugotovljena vsa relevantna dejstva. Argument obeh organov s sklicevanjem na ultra vires teorijo v skladu s tretjim in šestim odstavkom 6. člena ZGD-1 je neutemeljeno. Zahtevek po registraciji dejavnosti proizvodnje ali pridobivanja motornih vozil ne izhaja iz Uredbe. Ni mogoče sklepati, da je definicija pojma pridobitelj v smislu Uredbe vezana na pojem registracije v smislu ZGD-1, ki tudi ne ureja neposrednega prekomernega delovanja družb s sedežem v drugih državah članicah v RS. Po mnenju tožnika bi se morala oba organa sklicevati na lex specialis in sicer na člene 674 do 683 ZGD-1, ki urejajo čezmejno delovanje tujih družb s sedežem v drugih državah članicah. Opozarja na napačno uporabo in interpretacijo tretjega odstavka 6. člena ZGD-1. Navaja komentar ZGD-1, po katerem ni uzakonjena teorija ultra vires. Poudarja, da je treba pravno praznino Uredbe glede definicije pridobitelja razlagati s sklicevanjem na zakonodajo, ki ureja podobne dajatve. Oporeka razlagi Uredbe s sklicevanjem na carinsko zakonodajo, ki je harmonizirana na ravni EU. Pravilna je, po njegovem, primerjava za potrebe registracije pridobitelja za okoljsko dajatev registracije v smislu Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV). Navaja prvi odstavek 4. člena in drugi odstavek 4. člena ZDMV ter prvi odstavek 11. člena ZDDV-1, ki opredeljuje pridobitev blaga znotraj Unije. Navaja, da ni nepomembno, da se je tožnik uspešno registriral za potrebe ZDMV. Razlaga obeh organov ni skladna s temeljnima svoboščinama EU, in sicer svobodno ustanavljanje sedeža in opravljanja storitev. Navaja sodno prakso SEU, da ni dopustno omejevati svobodo ustanavljanja sedeža ter prostega upravljanja storitev z dodatnimi pogoji (npr. sodbe SEU v zadevah C-442/02, C-518/06, C-453/03, C-330/07, C-315/05, C 446/04, kot tudi C-446/04). Vsako nacionalno sodišče, ki odloča v okviru svojih pristojnosti kot organ države članice mora na podlagi načela o sodelovanju v celoti uporabiti neposredno uporabljivo pravo Unije in zavarovati pravice, ki jih to pravo podeljuje (sodbe SEU v zadevah C-106/77, C-213/89). Sodišču predlaga, kolikor meni, da se postavlja pri tem dodatno vprašanje razlage prava EU, da SEU zastavi predhodno vprašanje glede spoštovanja omenjenih svobod ustanavljanja sedeža in opravljanja storitev s strani omenjene slovenske zakonodaje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari oz. podrejeno, da zadevo odpravi, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali je predpogoj za izvajanje dejavnosti pridobivanja motornih vozil na ozemlju RS za potrebe okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja izrabljenih motornih vozil iz drugih držav članic, obvezen vpis v register v smislu določbe šestega odstavka 6. člena ZGD, po kateri se dejavnost lahko začne opravljati, ko so subjekti vpisani v register oz. drugače, ali je v obravnavanem primeru treba presojati pojem opravljanje svoje dejavnosti v smislu druge alineje drugega odstavka 4. člena Uredbe, po predpisih, ki veljajo v RS, kar pomeni, da se v tem primeru preizkuša skladnost opravljanja tožnikovih dejavnosti v RS po zgoraj navedeni določbi ZGD-1. V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali lahko madžarska pravna oseba postane pridobitelj v smislu druge alineje drugega odstavka 4. člena Uredbe. Po navedeni določbi je zavezanec za obračun in plačilo okoljske dajatve oseba, ki zaradi opravljanja svoje dejavnosti pridobi motorna vozila drugi državi članici EU in jih vnese na ozemlje RS (v nadaljnjem besedilu pridobitelj). Iz dejanskega stanja je razvidno, da je tožnik vložil prijavo dejavnosti proizvajalcev ali pridobiteljev motornih vozil na obrazcu, ki je sestavni del Uredbe, in sicer v rubriko priglasitev začetka dejavnosti. Na navedenem obrazcu je poleg davčne številke v okviru splošnih podatkov navedena tudi matična številka, ki je v obravnavanem primeru ostala prazna.

Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je prvostopenjski organ ugotovil, da je vlogo vložila stranka, ki ne more biti stranka v postopku, glede na materialno določbo druge alineje drugega odstavka 4. člena Uredbe. Prvostopenjski organ je pravilno pristopil k ugotavljanju, ali je tožnik lahko stranka v postopku po navedeni določbi, saj je samo proizvajalec oz. pridobitelj tisti, ki je po 9. členu Uredbe dolžan carinskemu organu prijaviti, kdaj se je njegova dejavnost, zaradi katere je zavezan k obračunavanju in plačevanju okoljske dajatve, prične, spremeni ali preneha. Dejstvo je, da se okoljska dajatev plačuje zaradi obremenjevanja okolja in ustvarjanja odpadkov z izrabljenimi motornimi vozili, ki nastanejo po uporabi motornih vozil in je prihodek proračuna RS in da obveznost za obračun okoljske dajatve nastane, ko je motorno vozilo dano prvič v promet na ozemlju RS, če gre za proizvodnjo, ob pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU oz. ob uvozu motornih vozil iz tretjih držav (9. člen in prvi odstavek 4. člena Uredbe). V obravnavnem primeru ne gre za primer uvoza motornih vozil iz tretjih držav, zato vse tožnikove navedbe, ki se nanašajo v zvezi z uvoznikom, niso relevantne za konkretni primer. Prav tako sodišče ne more slediti tožnikovemu predlogu, da je pravilna primerjava za potrebe registracije pridobitelja za okoljsko dajatev registracija v smislu ZDMV oz. njegovemu sklicevanju, da gre za pomembno dejstvo, da se je tožnik uspešno registriral za potrebe ZDMV. Njegova registracija po ZDMV v nobenem primeru ne more vplivati na njegovo obveznost oz. na razlago zavezanca za obračunavanje in plačevanje okoljske dajatve v smislu v tej zadevi obravnavane Uredbe, ki jo je treba razlagati samostojno in v skladu z njenim namenom.

Glede na povedano je tudi po mnenju sodišča pravilna odločitev carinskega organa, da se kot pridobitelj motornih vozil v skladu z navedeno Uredbo lahko prijavi le oseba, ki v skladu s predpisi v RS kot dejavnost izvaja dejavnost trgovine z motornimi vozili, kar pomeni, da sklicevanje tožnika na uvoz iz tretjih držav, ni relevanten, kar je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Tudi nima vpliva na položaj tožnika po Uredbi njegovo sklicevanje na ID številko za DDV, kar je tožniku tudi že pravilno pojasnila tožena stranka in sodišče tožnikove ugovore v tej smeri zavrača. V obravnavanem primeru tudi ne gre za uporabo ultra vires teorije, tako kot zmotno meni tožnik.

Po mnenju sodišča so bila v postopku ugotovljena vsa relevantna dejstva. Ker tudi po mnenju sodišča tožnik ni pridobitelj motornih vozil v RS v smislu navedene Uredbe, je potrebno izvajanje dejavnosti presojati po predpisih RS, kar pomeni, da se preizkuša skladnost opravljanja navedenih dejavnosti po 6. točki 6. člena ZGD-1 oz. vpis v ustrezni register, in ker tožnik ne izpolnjuje tega pogoja, je pravilna odločitev, da ne more biti stranka v postopku prijave dejavnosti po navedeni Uredbi. Tudi po mnenju sodišča ni bilo podlage za vsebinsko odločanje o njegovi vlogi.

Po presoji sodišča ne gre za nedopustno omejevanje svobode ustanavljanja sedeža ter prostega opravljanja storitev z dodatnimi pogoji, kot želi prikazati tožnik, saj tožnik lahko nastopa na trgu pod enakimi pogoji, kot ostali pravni subjekti v RS, zato pravo EU v obravnavanem primeru, ki ga tožnik navaja, ni kršeno. Tudi sklicevanje na navedene sodbe SEU po mnenju sodišča ni relevantno, saj ne gre za omejevanje v primerjavi s slovenskimi pravnimi subjekti in tožnik lahko nastopa kot pridobitelj motornih vozil, kolikor izpolni enake pogoje, kot veljajo za subjekte, ki nastopajo v smislu Uredbe, torej če je opravil vpis v ustrezen register. Zato tudi po presoji sodišča, tako kot tožniku pravilno odgovarja že tožena stranka, ne gre za očitano kršitev PEU oz. PDEU. Prav tako po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji za postavitev predhodnega vprašanja SEU v tej zadevi.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.