Jedro

Slovensko sodišče je izključno pristojno za spore med stečajnim postopkom, če se ta postopek vodi pred sodiščem Republike Slovenije.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo odgovor na tožbo (1. točka izreka prvostopenjske odločbe), s sodbo pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 12.519.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.08.1991 do plačila (2. točka izreka prvostopenjske odločbe) in da ji povrne 501.198,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.06.2000 do plačila (3. točke izreka prvostopenjske odločbe). Tožena stranka se je proti navedeni sodbi (tj. proti 2. in 3. točki izreka prvostopenjske odločbe) pritožila. Predlagala je njeno razveljavitev s stroškovno zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora. Pritožba ni utemeljena. Zamudna sodba se na podlagi 2. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb dejanske narave (da pogodba ni bila izpolnjena zaradi višje sile, zaradi vojne; da naj bi bilo s protokolom z dne 22.07.1997 dogovorjeno, kako se bo pogodba (glede na spremenjene okoliščine) realizirala in da naj bi bil nepravilen preračun tožeče stranke na dan 26.08.1991 (konverzija 963.000 DEM v YU DIN oz. v SIT)). Sicer pa je zadnja pritožbena navedba ostala na splošni ravni, saj ni konkretizirana. Zamudna sodba pa se lahko izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je drugostopenjsko sodišče presodilo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta dva pritožbena razloga. Tako je najprej ugotovilo, da pri dogovoru o krajevni pristojnosti sodišča po sedežu prodajalca (iz drugega odstavka 9. člena pogodbe z dne 11.09.1990, št. 300 023) sicer ne gre za dogovor o mednarodni pristojnosti, da pa je na podlagi 1. odstavka 50. člena v zvezi z 2. odstavkom 63. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) vseeno podana pristojnost slovenskega sodišča. Za spore med stečajnim postopkom (takšen pa je tudi predmetni spor) je namreč podana izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije, saj se pred tem sodiščem (Okrožnim sodiščem v Ljubljani) vodi stečajni postopek zoper tožečo stranko (pod opr. št. St 61/90). Nato pa je (na podlagi 20. člena ZMZPP) ugotovilo, da je glede na posebne okoliščine primera (neizpolnitev pogodbe s strani tožene stranke kot kupca, pri čemer je kupnina prinosnina, in dogovor o reševanju spornih vprašanj pred krajevno pristojnim sodiščem po sedežu tožeče stranke kot prodajalca) najtesnejša zveza podana s pravom Republike Slovenije, v kateri ima sedež tožeča stranka. Sicer pa je ugotovilo, da pri sporni terjatvi ne gre za terjatev, ki bi bila povezana (neposredno ali posredno) s pravnimi razmerji s subjekti nekdanje federacije. Torej ne gre za terjatev, ki bi bila predmet sukcesije po 10. členu Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (ZSRSS). Zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na meddržavno pogodbo med Republiko Slovenijo ter Bosno in Hercegovino, prav tako pa sklicevanje na mnenje ministra za zunanje zadeve in ekonomske odnose Bosne in Hercegovine (z dne 04.07.2000, št. 01-380/00). V zvezi z zatrjevanima postopkovnima kršitvama pa je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da bi tožena stranka lahko predlagala podaljšanje roka, preden je potekel 8-dnevni rok, ki ji ga je prvostopenjsko sodišče (s sklepom z dne 16.05.2000, opr. št. XI Pg 2/2000-5) dalo za popravo odgovora na tožbo (gl. 3. odstavek 110. člena ZPP). Tako pa je prvostopenjsko sodišče pravilno postopalo po 1. odstavku 318. člena v zvezi z 277. členom ZPP. Ker tožena stranka niti v dodatnem roku ni odgovorila na tožbo v slovenskem jeziku (ki je pri sodišču v uradni rabi), je prvostopenjsko sodišče pravilno izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Istočasno pa je ugotovilo, da vročitev tožbe (in sklepov sodišča) toženi stranki ni bila opravljena po diplomatski poti (gl. 1. odstavek 135. člena ZPP), da pa tožena stranka sodnih pisanj ni zavrnila, ampak jih je sprejela in nanje tudi odgovorila. Sicer pa niti ni pojasnila (konkretizirala), kako naj bi dejansko opravljena vročitev vplivala na (ne)zakonitost in (ne)pravilnost izdane zamudne sodbe. Glede na vse navedeno je drugostopenjsko sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka). Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje pravilno pravno ovrednotilo podane dejanske navedbe in da so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 1. do 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, saj v njem tožeča stranka komentira dejanske pritožbene navedbe (čeprav se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) ter vztraja pri dogovorjeni krajevni pristojnosti ljubljanskega sodišča (čeprav dogovora o krajevni pristojnosti ni mogoče enačiti z dogovorom o mednarodni pristojnosti). Zato je drugostopenjsko sodišče štelo, da odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP), in odločilo, da tožeča stranka sama krije njegove stroške (2. točka izreka).