Jedro

Toženka je v zapuščinskem postopku zatrjevala, da je prišlo do prikrajšanja njenega nujnega deleža. Ker je obstajal med sodedičema (pravdnima strankama) spor glede obstoja in višine terjatve iz naslova pogrebnih stroškov in terjatve do zapustnice iz naslova pomoči oziroma posojila, je zapuščinsko sodišče postopek prekinilo in (med drugim) tožnika napotilo na pravdo zaradi dokazovanja, da ima do zapuščine terjatev v znesku, ki je višji od 5.494,75 EUR. Tožnik te terjatve v zapuščinskem postopku ne izterjuje, temveč zgolj zahteva njeno upoštevanje pri obračunski vrednosti zapuščine. Kot je bilo že omenjeno, je bil v zvezi s tem napoten na pravdo, kjer je svoja pravna upravičenja pravilno uveljavljal z ugotovitveno tožbo. Nepravilno je torej pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje tako oblikovanemu tožbenemu zahtevku ne bi smelo priznati pravnega varstva in da bi tožnik to svojo terjatev lahko uveljavljal zgolj v posebnem, od zapuščinskega postopka povsem ločenem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 500,87 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik do zapuščine po pokojni A.B. terjatev v skupnem znesku 32.708,48 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženki pa je še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 705,79 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Navaja, da tožnik v tej zadevi uveljavlja terjatev do zapuščine (pogrebni stroški) in zapustnice (pomoč in vzdrževanje). Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) določa, da so te terjatve - če jih je trpel zgolj eden od dedičev - stvar obligacijsko pravnega razmerja med sodediči. Zapuščinsko sodišče lahko le v primeru soglasja zaveže preostale (so)dediče k plačilu teh stroškov, če pa takega soglasja ni, pa lahko sodedič (upnik) svoja upravičenja uveljavlja le v pravdi, izven zapuščinskega postopka. Zahtevku, o katerem je odločalo sodišče z izpodbijano sodbo, torej ne more biti priznano pravno varstvo v obliki ugotovitvene tožbe, saj v zapuščinskem postopku sodišče zgolj ugotovi kdo so zapustnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem in drugim osebam. O dolgovih se torej v zapuščinskem postopku ne odloča. Dodala je še, da bi moral tožnik za pravilnost pasivne legitimacije tožiti vse preostale dediče, torej ne zgolj toženke, temveč poleg nje še sodedinjo A.C.. Po mnenju pritožnice torej tožba ne izpolnjuje pogojev za izdajo zamudne sodbe, ampak bi jo moralo sodišče prve stopnje, zaradi nepravilne označbe tožene stranke in zaradi zahtevka, ki se ga ne more uveljavljati z ugotovitveno tožbo, zavrniti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritožbenim razlogom je nasprotoval, pritrjeval argumentaciji sodišča prve stopnje ter predlagal pritožbeno zavrnitev. Priglasil je stroške podanega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka je v zapuščinskem postopku D 580/2014, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Kopru vodil po pok. A.B., zatrjevala, da je prišlo do prikrajšanja njenega nujnega deleža. Zaradi tega je zapuščinsko sodišče moralo ugotavljati obračunsko, še prej pa čisto vrednost zapuščine, kot je to določeno v 28. členu ZD. Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti, je torej moralo odbiti njene dolgove, stroške za popis in ocenitev zapuščine in stroške za pogreb. Ker je obstajal med sodedičema (pravdnima strankama) spor glede obstoja in višine tovrstne pasive (terjatve do zapuščine iz naslova pogrebnih stroškov in terjatve do zapustnice iz naslova pomoči oziroma posojila), je zapuščinsko sodišče s sklepom z dne 10. 11. 2016 postopek prekinilo in (med drugim) tožnika napotilo na pravdo zaradi dokazovanja, da ima do zapuščine terjatev v znesku, ki je višji od 5.494,75 EUR. Tožnik te terjatve v zapuščinskem postopku ne izterjuje, temveč zgolj zahteva njeno upoštevanje pri obračunski vrednosti zapuščine. Kot je bilo že omenjeno, je bil v zvezi s tem napoten na pravdo, kjer je svoja pravna upravičenja pravilno uveljavljal z ugotovitveno tožbo. Nepravilno je torej pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje tako oblikovanemu tožbenemu zahtevku ne bi smelo priznati pravnega varstva in da bi tožnik to svojo terjatev lahko uveljavljal zgolj v posebnem, od zapuščinskega postopka povsem ločenem postopku. Nenazadnje pa pritožba tudi nepravilno navaja, da bi morala biti s tožbo zajeta še toženkina sestra A.C., saj ta ni stranka zapuščinskega postopka v smislu 175. člena ZD.

6. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne obstajajo razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora povrniti tožniku njegove pritožbene stroške v višini 500,87 EUR. Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 875 točk (prva točka tarifne št. 21 v zvezi s prvo točko tarifne št. 18 Odvetniške tarife) oziroma 402,50 EUR, 2 % materialnih stroškov po 11. členu Odvetniške tarife (8,05 EUR) in pripadajoči DDV (90,32 EUR).