Jedro

Ni mogoče govoriti o zlorabi obsojenčevih osebnih podatkov, če je policija v postopku preiskovanja kaznivega dejanja pričam, zaposlenim v poslovalnici omenjene gospodarske družbe, kjer je obsojenec spravil v promet ponarejen bankovec za 100,00 EUR, med ostalimi fotografijami pokazalo tudi njegovo.

Vložnikova navedba, da je s ponarejenim bankovcem kupljeni rezervni del plačal P. R., kar v dopolnitvi obsojenčeve zahteve zatrjuje tudi njegova zunajzakonska partnerica M. V., je novo dejstvo, ki v postopku do pravnomočnosti sodbe ni bilo znano. Zato je to lahko predmet presoje (in je na prvi stopnji tudi bilo) v postopku v zvezi z zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

Izrek

Zahtevi obsojenih J. V. in F. R. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojena J. V. in F. R. se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo X K 8405/2016 z dne 12. 5. 2017 obsojenega J. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 243. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi iste zakonske določbe določilo kazen dveh let zapora ter mu nato po 89. členu KZ-1 preklicalo pogojni odpust po sodbi Okrožnega sodišča v Celju I K 49707/2011 z dne 11. 7. 2013 in mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 in prvega odstavka 55. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 1. 3. 2016 od 09.32 ure dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obsojeni V. oškodovancem povrniti uveljavljane premoženjskopravne zahtevke. Na podlagi 74. v zvezi s 75. členom KZ-1 je obsojenemu V. odvzelo premoženjsko korist, tako da mu je naložilo v plačilo 263,73 EUR. V skladu s petim odstavkom 243. člena KZ-1 v zvezi s 73. členom istega zakonika je odvzelo tudi zasežene bankovce s serijskimi številkami kot so razvidne iz prvostopenjske sodbe. Odločilo je še, da je obsojeni J. V. dolžan povrniti 1/3 stroškov kazenskega postopka, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ter plačati sodno takso in povrniti potrebne izdatke oškodovancem. Glede nagrade in potrebnih izdatkov njegovega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa je odločilo, da se izplačajo iz proračuna.

2. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega tudi obsojenega F. R. za kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1 in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je tega obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki obsojenčevega zagovornika bremenijo proračun.

3. S citirano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo za krivo tudi obsojeno S. V., ki pa zahteve za varstvo zakonitosti ni vložila.

4. Višje sodišče v Celju je z izpodbijano pravnomočno sodbo I Kp 8405/2016 z dne 20. 10. 2017 delno ugodilo pritožbama obsojenega J. V. in njegovega zagovornika, tako da je prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji in temu obsojencu za kaznivo dejanje po drugem odstavku 243. člena KZ-1 določeno kazen znižalo na eno leto in deset mesecev zapora ter mu nato z upoštevanjem še neprestanega dela kazni enega leta, enajstih mesecev in petnajstih dni zapora v posledici preklica pogojnega odpusta, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. in prvega odstavka 55. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka, tako da je tega obsojenca po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V preostalem pa je pritožbi obsojenega J. V. in njegovega zagovornika, v celoti pa pritožbi zagovornikov obsojenih S. V. in F. R. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojeni S. V. je naložilo v plačilo sodno takso, obsojenega F. R. pa je plačila sodne takse oprostilo.

5. Zoper pravnomočno sodbo sta laični zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojena J. V. in F. R.. Obsojeni J. V. navaja, da ga je sodišče obsodilo kljub temu, da je tožilstvo za posamezna dejanja odstopilo od pregona. Sprašuje se, ali veljajo zakoni enako za vse državljane Republike Slovenije, saj ga je sodišče obsodilo, ne da bi dokazalo, da je v Bolgariji, kjer se je mudil trikrat, pridobil ponarejen denar in ga nato pri nas uporabil kot pravega. To, da se je fotografiral z denarjem, še ne pomeni kaznivega dejanja. Sodišče je kršilo njegovo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje G. P., kateremu je v Bolgariji izročil originalne bankovce. Sicer pa je v Bolgarijo potoval zato, da je tam kupoval obleke in parfume, ki so v tej državi bistveno, celo trikrat cenejši kot pri nas. Ponarejeni bankovci s serijskimi številkami, razvidnimi iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija, so se nahajali v prometu od leta 2009, različni storilci pa so jih spravljali v promet tudi po tem, ko je bil sam že priprt. Navaja, da je v Črni na Koroškem nekemu D. ali D., ki ima pasata karavana, prodal 15 kg tobaka, za katerega je dobil 600,00 EUR, pri čemer dopušča, da so bili nekateri od teh bankovcev ponarejeni, vendar pa ob plačevanju z njimi ne on, ne njegova žena tega nista vedela. Sodišče ga je obsodilo samo na podlagi tega, ker je bil že večkrat obsojen, posledica tega dejstva pa je bila tudi obsodilna sodba zoper njegovo ženo S. V., ki pri celotni stvari nima nič. Sprašuje se, zakaj policija ni izzvala prstnih sledov oziroma vzela vzorcev DNK s ponarejenih bankovcev in ni preverila njegovih navedb o prodaji tobaka navedeni osebi. Dejstvo, da je trgoval s tobakom in si na ta način skušal izboljšati premoženjske razmere, pri čemer mu je bil tobak, ker tega ni prijavil carinskim organom enkrat tudi zasežen na mejnem prehodu Obrežje, pa ne pomeni kaznivega dejanja, ampak zgolj carinski prekršek. Ocenjuje, da je bil celoten postopek izrazito nepošten, saj je prvostopenjska sodnica, katere izločitev je večkrat zahteval, postopek vodila tako, da je kar prevzela tožilsko vlogo. Na nenavaden potek postopka po njegovem kaže tudi dejstvo, da je v sedmih mesecih pred prvostopenjskim sodiščem pregon namesto tožilca specializiranega državnega tožilstva nadaljeval tožilec z Okrožnega državnega tožilstva v Celju. Da ga je sodišče prve stopnje želelo obsoditi za vsako ceno, je najbolj vidno iz dejstva, da ga je spoznalo za krivega tudi za kaznivo dejanje, storjeno na škodo prodajalne B., d. o. o., čeprav prodajalka A. M. ne njega ne ženo ni prepoznala kot osebi, ki sta v pekarni blago plačala s ponarejenim bankovcem za 100 EUR. Sodišče se je v zvezi s tem dejanjem oprlo le na navedbe kriminalista I. I., ki je zatrjeval, da je omenjena prodajalka na policiji prvo opisala, nato pa po fotografijah prepoznala zakonca V. kot osebi, ki sta vnovčili ponarejeni bankovec. Pri tem je popolnoma obšlo dejstvo, da je prodajalka govorila o moškemu in ženski, ki sta bila stara okoli 35 let, kar očitno kaže, da ni šlo za njiju z ženo Silvo, ampak drugi osebi, kar je tudi logično, saj nista bila tam. Tudi glede ostalih kaznivih dejanj trdi, da sodišče za obsodilno sodbo ni imelo dokazov, izpostavlja pa tudi, da je dve od očitanih izvršitvenih dejanj izpustilo iz izreka, ker mu nista bili dokazani, kar samo še utrjuje sklepanje, da je šlo za policijski konstrukt. Po vložnikovem mnenju bi ga moralo sodišče, če bi bilo dosledno, oprostiti obtožbe v celoti. Poudarja tudi, da se sodba opira na nedovoljene dokaze, saj ni res, da je soglašal, da policija brez sodne odredbe pregleda telefon, ki mu ga je zasegla. Na podlagi podatkov, dobljenih iz telefona, pa je pridobila tudi ostale dokaze, ki pa so nedovoljeni. Postopek je vseskozi potekal tako, da je moral dokazovati svojo nedolžnost in ne v skladu z načelom, da je breme dokazovanja na tožilcu. Tudi glede bankovcev, ki naj bi jih izročil R. H., gre za špekulacije, ki v izvedenih dokazih nimajo nobene podlage. Izpostavlja tudi, da ni izročil ponarejenega 100 evrskega bankovca obsojenemu F. R., sicer zunajzakonskemu partnerju njegove hčerke M. Sodišče prve stopnje je z opisanim ravnanjem po vložnikovem videnju kršilo 18., 19., 22., 27. in drugo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), zagrešilo pa tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka in po drugem odstavku 371. člena ZKP. Taki sodbi pa je nekritično sledilo tudi višje sodišče. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ga oprosti vseh obtožb ali zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje in da mu prekine prestajanje kazni, pri čemer želi biti navzoč, ko bo sodišče odločalo o tem izrednem pravnem sredstvu. V okviru roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je vložil še dopolnitev k zahtevi, v kateri navaja, da so bile zavrnjene vse njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, s tem pa je bila kršena njegova pravica do obrambe.

6. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ta ni utemeljena, saj ne drži, da je bil obsojenec spoznan za krivega za dejanja, za katera je tožilstvo odstopilo od pregona, v preostalem pa obsojenec v pretežni meri izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zavrača tudi obsojenčeve trditve, da mu je bila kršena pravica do obrambe in da se je sodišče prve stopnje oprlo na nedovoljene dokaze. Kar pa zadeva dopolnitev zahteve, izpostavlja, da so očitki o kršitvah pavšalni, pri čemer pa se je o očitkih, ki jih obsojenec v dopolnitvi ponavlja že izjavil. Predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

7. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojeni J. V., ki vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

8. Obsojeni F. R. v zahtevi navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, saj da so podane kršitve iz 7., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena, drugega odstavka 372. člena in prvega odstavka 373. člena ZKP. Izpostavlja tudi, da je sodišče kršilo drugi odstavek 14. člena, 15. in 22. člen Ustave v povezavi s 16. členom in 3d. točko 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Poudarja, da je bil obsojen brez dokazov, samo zaradi dejstva, ker je bil v preteklosti že obsojen. V sodnem postopku so manipulirali s pridobljenimi posnetki nadzornih kamer, kar pomeni kaznivo dejanje po 251. in 259. členu KZ. Uradne osebe so po presoji vložnika nevestno, kar že naklepno in zlonamerno ravnale z dokaznim materialom, kar je v nasprotju z dolžnostnim ravnanjem, kršitev katerega sankcionira 258. člen KZ. V tej kazenski zadevi je policija oškodovance, ki jim je pokazala njegovo sliko in jim posredovala njegove osebne podatke, usmerjala, da ga obremenijo. Poudarja, da obtožnica ni izpolnjevala pogojev iz 269. člena ZKP, izpostavlja pa tudi, da je sodnica ni skrbno preizkusila in se seznanila z njeno vsebino, relevantno za presojo v kazenski zadevi, pri čemer tudi ni bila dolžna slediti pravni kvalifikaciji, ki jo je predlagal tožilec. Opozarja tudi na določbe 5. člena in prvega in drugega odstavka 17. člena ZKP, ki sodišču narekuje „enakovredno dokazovanje“ ter da mora sodišče po 232. in 330. členu ZKP kljub priznanju storilca dosledno izpeljati dokazni postopek. Tudi po mnenju tega vložnika dokazni postopek ni bil pošten, saj je jasno vidno, da sodba temelji na lažnih izjavah in ne sankcionira manipuliranja z videonadzornimi posnetki, pri čemer pa je bila ključna obremenilna priča v lažno pričanje nagovorjena s strani policije. Predlaga, da sodišče „obtožbo zavrne kot neutemeljeno in nedokazano, ali v najslabšem primeru sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom ali na kateremkoli drugem nevtralnem sodišču“. Zahtevi je tudi pripisal, da je oseba, ki ji je vročila 100 evrski bankovec, P. R., doma iz P. 9. Zahtevo obsojenega F. R. za varstvo zakonitosti je 28. 2. 2018 dopolnila njegova zunajzakonska partnerica M. V., ki je dopolnitev posredovala po elektronski pošti, pri čemer ta vloga ni podpisana. V njej navaja, da vlaga zahtevo na podlagi obsojenčevega pooblastila, ki ga je priložila, prav tako pa je predložila tudi lastnoročno podpisano izjavo P. R., kv kateri ta navaja, da je kritičnega dne v februarju 2016 pri družbi G., d. o. o., kupil avtodel z bankovcem v vrednosti 100,00 EUR, za katerega pa ni vedel, da je ponarejen.

10. Na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojeni F. R. je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar. Navaja, da obsojenec v zahtevi ponuja drugačno oceno od tiste sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sicer pa so očitki v zahtevi posplošeni in nekonkretizirani, tako da jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je podrobno odgovorilo na pritožbo obsojenčeve zagovornice glede očitkov o tem, da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano. 11. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojeni F. R., ki vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B-1.

12. Zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zatrjevane kršitve pa morajo biti konkretizirane tako, da jih je mogoče preizkusiti, pri čemer posplošeno sklicevanje nanje ne zadošča. B-2

13. Obsojeni J. V., ki sicer zatrjuje, da so mu bile kršene številne ustavne pravice ter da sta sodišči storili več bistvenih kršitev kazenskega postopka, v pretežnem delu zahteve polemizira z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijani pravnomočni sodbi. Pri tem analizira posamezne dokaze, iztrgane iz celote ter nato ponuja lastno oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. V ta spekter spadajo navedbe, da si v Bolgariji ni priskrbel nobenega ponarejenega denarja, da mu nekatera izvršitvena dejanja niso dokazana, pri ostalih pa da ni vedel, da z ženo plačujeta s ponarejenim denarjem, da je bil predkazenski postopek pomanjkljiv, saj policija ni odvzela vzorcev DNK oziroma prstnih odtisov s ponarejenih bankovcev in preverila njegovih navedb, da je nekemu D. ali D. s Koroške, ki je lastnik osebnega vozila pasat karavan, prodal za 600 EUR tobaka, da je ponarejene bankovce, ne da bi se tega zavedal, dobil kot plačilo za prodani tobak, da je trgovanje s tobakom, ki da ga je uvozil iz Bosne in Hercegovine, le carinski prekršek. Tudi ponujanje lastnega videnja, ki pomeni drugačno vrednotenje izpovedb v postopku zaslišanih prič, po vsebini ne presega uveljavljanja razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče prve stopnje je pri vsakem od izvršitvenih dejanj, za katere je tega obsojenca spoznalo za krivega, natančno navedlo dokaze, na katere je oprlo svoje dejanske sklepe, prav tako pa opravilo tudi dokazno presojo nasprotujočih si dokazov ter podrobno obrazložilo, zakaj v tem delu obsojenčevemu zagovoru ni sledilo. Temu je z razumnimi razlogi pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, tako da nikakor ni mogoče govoriti o tem, da bi bili dejanski zaključki, na podlagi katerih je sodišče izreklo temu obsojencu obsodilno sodbo, kot si to prizadeva prikazati vložnik, arbitrarni.

14. Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih je mogoče izluščiti iz zahteve obsojenega J. V., pa je treba ugotoviti, da ne drži navedba, s katero ta obsojenec meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Ne drži namreč njegova navedba, da je bil obsojen za kazniva dejanja, za katera je državna tožilka obtožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je sodilo na podlagi spremenjene obtožnice z dne 21. 3. 2017, ki jo je Okrožno sodišče v Celju prejelo 27. 3. 2017 (list. št. 1422). Drži sicer, da je preiskovalni sodnik s sklepom X Kpr 8405/2016 z dne 6. 9. 2016 (list. št. 954 do 956) zoper tega obsojenca delno ustavil preiskavo, zaradi štirih izvršitvenih dejanj, vendar pa nobeno od teh dejanj ni zajeto v navedeni obtožnici. Tudi dejstvo, da je sodišče obe izvršitveni dejanji, za kateri je ugotovilo, da obsojencu nista dokazani izpustilo iz opisa, v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako to nikakor samo po sebi ne pomeni, kot si to zmotno razlaga vložnik, da bi ga moralo sodišče oprostiti obtožbe tudi za ostala izvršitvena dejanja v okviru kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 243. v zvezi z 20. členom KZ-1. 15. Kot očitek procesne kršitve je mogoče razumeti očitek obsojenega J. V., da je policija pregledala njegov telefon ne da bi on s tem soglašal ter da je na podlagi teh podatkov pridobila tudi ostale dokaze, kar pa po vložnikovem videnju kaže, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. O dovoljenosti tega dokaza je bilo že odločeno s sklepom Okrožnega sodišča v Celju X K 8405/2016 z dne 18. 10. 2016, ki ga je potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom III Kp 8405/2016 z dne 6. 12. 2016. Ta sklep je treba šteti kot sestavni del izpodbijane pravnomočne sodbe, saj se sodba nanj sklicuje, tako da je tudi zoper ta sklep v okviru izpodbijanja pravnomočne sodbe dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je obsojenec zatrjeval, da ni podal informiranega soglasja za pregled telefona, da je sicer listino podpisal, pri tem pa navedel, da so mu policisti povedali, da podpisuje samo listino, na podlagi katere ima pravico biti prisoten ali odsoten pri forenzičnem kopiranju podatkov. Sam pa da ni videl kaj podpisuje, saj slabo vidi, uporablja namreč očala, ki pa jih v kritičnem času ni nosil. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče zavrnilo take obsojenčeve navedbe in sledilo izpovedbi priče kriminalista M. B., ki je pojasnil, da je šlo v konkretnem primeru za običajen postopek za zaseg obsojenčeve elektronske naprave, da je bilo obsojencu na upravi policije razloženo, kaj bodo storili s telefonom in da bodo iz telefona „potegnili podatke“, če bo v to privolil, nakar je obsojenec soglasje potrdil s svojim podpisom. Obsojenec je podal privolitev, kar je kriminalist zabeležil na obrazcu (list. št. 303). S tem, da obsojenec v zahtevi znova problematizira dano soglasje, pri čemer ostaja pri posplošeni trditvi, da ga ni podal, glede na ugotovljena dejstva, z uveljavljanjem navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne more biti uspešen.

16. Obsojenčeve očitke, da je bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem kršena njegova pravica do poštenega sojenja, saj da je bila predsednica senata tako pristranska, da je prevzela kar že vlogo tožilca, je v točki 14 z razumnimi razlogi zavrnilo že sodišče druge stopnje. Tudi v zahtevi ostaja vložnik na ravni posplošenega zatrjevanja, za katerega je značilno, da jemlje kot ključno izhodišče zanj neugodeen izid kazenskega postopka. Sicer pa je sodišče druge stopnje vložniku pojasnilo, da se je na domnevno neupravičeno prisilno privedbo hčerke M. V. kot priče na glavno obravnavo 7. 2. 2017 in da ji niso bili priznani stroški, skliceval prepozno in da zato na tej podlagi šele v pritožbi pristranskosti predsednice senata ne more uspešno uveljavljati. Pri tem se je višje sodišče oprlo na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP, ki stranki narekuje, da mora vložiti zahtevo za izločitev takoj, ko izve za razlog izločitve, česar pa obsojeni J. V. ni storil. Glede na to, da je bil s temi navedbami vložnik prekludiran že v pritožbenem postopku, tudi s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uspešno uveljavljati zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

17. Obsojeni J. V. zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ki je vplivala na zakonitost sodbe, in je zato podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče G. P. Po ustaljeni sodni praksi sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljevanje izvajanja dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč ali je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazovanjem dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno in nedosegljivo in če je dokazni predlog dan z namenom zavlačevanja postopka. Sodišče je v skladu z ustaljenimi kriteriji ta dokaz utemeljeno zavrnilo, saj je obramba zaslišanje te priče in Z. B. predlagala z utemeljitvijo, „da se preveri verodostojnost in istovetnost glede očitane vpletenosti oziroma povezanosti navedenih prič in obdolženega V.“ (list. št. 1198). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je izvedba tega dokaza za razjasnitev dejanskega stanja nepotrebna, saj obsojeni kontakta z G. P. ni zanikal, da pa je to razvidno tudi iz slikovnih datotek, dobljenih na obsojenčevem telefonu. Na podlagi podatkov o komunikaciji med obsojencem in G. P. ter zaslišanja avtorja analitičnih poročil kriminalista B. je prvostopenjsko sodišče presodilo, da za zaključek o nahajanju obsojenega V. v Bolgariji ter njegovi komunikaciji, tudi z G. P., zaslišanje slednjega ni potrebno. Ob tem je tudi razumno utemeljilo, zakaj sta neživljenjska obsojenčev zagovor in izpovedba J. K., da sta se v Bolgariji fotografirala s šopom bankovcev pristnega denarja, ki sta ga zaslužila in pridobila s kaznivim dejanjem in da denar na posnetkih ni ponarejen. Višje sodišče pa je zavrnilo enake očitke o kršitvi pravic obrambe z utemeljitvijo, da dodatno razjasnjevanje povezanosti med tem obsojencem in pričama P. in B. (zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje slednjega obsojenec v zahtevi ne uveljavlja) ni potrebno, tudi zategadelj, ker obsojenec stikov z navedenima niti ne zanika. Po presoji Vrhovnega sodišča je zavrnitev dokaznega predloga obrazložena razumno in v skladu z ustaljenimi kriteriji v sodni praksi.

18. Obsojeni J. V. navaja, da mu je bila kršena pravica do obrambe tudi zato, ker mu je sodišče zavrnilo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, za kar je zaprosil po prejetju pravnomočne sodbe višjega sodišča. Tudi v tem pogledu obsojenčeve navedbe ne presegajo posplošenega zatrjevanja, saj vložnik svoje navedbe sploh ne substancira na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, pa tudi ne pojasni, zakaj bi takšno ravnanje sodišča že po pravnomočnosti sodbe vplivalo na njeno zakonitost. 19. Obsojeni J. V. je izrazil željo, da bi bil navzoč na seji, na kateri bo Vrhovno sodišče odločalo o njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti. Glede na to, da v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom za navzočnost strank na seji Vrhovnega sodišča ni zakonske podlage, sodišče obsojenca o seji ni obveščalo in jo je opravilo brez navzočnosti strank.

20. Sklicevanje obsojenega J. V. na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 8405/2016 z dne 27. 7. 2016, s katero je razveljavilo sklep o podaljšanju pripora zoper obdolženca, v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, saj je bil takrat pravnomočni sklep razveljavljen, ker je bila obsojenčevi zagovornici v postopku podaljšanja pripora kršena pravica do izjave.

21. Obsojeni F. R., ki v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje številne kršitve Ustave, postopkovnih določb in kazenskega zakonika ter tudi Evropske konvencije o človekovih pravicah, ostaja na ravni posplošenih zatrjevanj. Vložnik namreč ni zadostil zahtevi iz prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri morajo biti uveljavljane kršitve konkretizirane tako, da je sploh mogoč njihov preizkus. Vložnik namreč ne substancira navedb, da je bil obsojen brez dokazov, da temelji odločitev sodišča na zmanipuliranih posnetkih videonadzornih kamer v poslovalnici družbe G., d. o. o., v Izlakah, in da je šlo za očitno nevestno in malomarno delo uradnih ali odgovornih oseb. Ni mogoče govoriti o zlorabi obsojenčevih osebnih podatkov, če je policija v postopku preiskovanja kaznivega dejanja pričam, zaposlenim v poslovalnici omenjene gospodarske družbe, kjer je obsojenec spravil v promet ponarejen bankovec za 100,00 EUR, med ostalimi fotografijami pokazalo tudi njegovo. Glede kaznivega dejanja, ki ga je storil ta obsojenec, je sodišče filigransko analiziralo izvedene dokaze, jih razumno ocenilo ter na tej podlagi sprejelo obsodilno sodbo. S pavšalnimi navedbami, s katerimi vložnik zgolj navidezno uveljavlja kršitve zakona, ustavnih in konvencijskih navedb, pa F. R. po vsebini uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na koncu pripisana vložnikova navedba, da je s ponarejenim bankovcem kupljeni rezervni del plačal P. R., kar v dopolnitvi obsojenčeve zahteve zatrjuje tudi njegova zunajzakonska partnerica M. V., pa je novo dejstvo, ki v postopku do pravnomočnosti sodbe ni bilo znano. Zato je to lahko predmet presoje (in je na prvi stopnji tudi bilo) v postopku v zvezi z zahtevo za obnovo kazenskega postopka1. C.

22. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ustavnih in konvencijskih pravic, ki jih v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjujeta obsojena J. V. in F. R., niso podane, vloženi pa sta bili tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

23. Glede na slabe gmotne razmere obeh obsojencev, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila takse, kot stroška, nastalega v postopku z izrednim pravnim sredstvom.