Jedro

Po prepričanju pritožbenega sodišča se lahko prepoved ne bis in idem oz. prepoved ponovnega odločanja o isti stvari uporablja le v postopkih odločanja o odgovornosti storilca za kaznivo ravnanje (prekršek ali kaznivo dejanje), v katerem se tudi izrekajo sankcije. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšno vrsto postopka, temveč za odločanje o tem, ali bo Republika Slovenija priznala učinek pravnomočne sodbe pristojnega organa druge države in jo izvršila, torej za postopek izvrševanja pravnomočno izrečene kazni. V postopkih izvrševanja sankcij pa je načelo prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče uporabiti le smiselno tako, da ni dopustno (ponovno) izvršiti iste sankcije na podlagi iste odločbe zoper isto osebo, če je ta bila že v celoti izvršena ali pa je postopek izvrševanja bil prekinjen oz. ustavljen, ker je nastopila ovira za izvrševanje, ki je ni mogoče odpraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v Nemčiji - Hauptzollamt Stuttgart, SV 3320 B-EV 2159/13-F 1105 z dne 30. 1. 2014, ki je postala pravnomočna 25. 2. 2016, zoper storilca G. S. prizna in izvrši, da je storilec bil z zgoraj navedeno odločbo spoznan za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku št. 5 23. člena v povezavi s prvim odstavkom stavek 1 ali tretjim odstavkom stavek 1 18. člena Zakona o napotitvi delavcev v tujino (AEntG), zato je dolžan poravnati denarno sankcijo v višini 600,00 EUR ter stroške postopka v višini 33,50 EUR po priloženem plačilnem nalogu v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa ali v istem roku predlagati obročno plačilo globe ter da v kolikor denarno sankcijo in stroškov postopka v skupni višini 633,50 EUR v roku ne bo plačal, bodo izterjani prisilno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje Okrožno državno tožilstvo v Celju zaradi kršitev materialnih določb zakona po 3. točki 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in 31. člena Ustave Republike Slovenije. V pritožbi navaja, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj je v izreku zapisano, da je citirana odločba postala pravnomočna 26. 2. 2016, medtem, ko iz obrazložitve sklepa izhaja, da je postala pravnomočna 26. 2. 2014, pri čemer pa tožilstvo ocenjuje, da je šlo zgolj za očitno pisno pomoto. S priznanjem in izvršitvijo citirane odločbe pa je bilo tudi prekršeno načelo “ne bis in idem” oziroma prepoved odločanja o isti stvari. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi E. in drugi proti Nizozemski z dne 8. 6. 1976 ponudilo temeljni izhodiščni pristop pri ugotavljanju kršitve konvencijske pravice prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Prepoved ni omejena zgolj na ponovno kaznovanje, temveč obsega že prepoved ponovnega pregona in ponovnega sojenja za isto dejanje. Pri tem je izpostavilo pomembne ugotovitve ali so nacionalne oblasti vedele za predhodni postopek, pa so kljub temu dopustile ponovno sojenje o isti stvari. O tem je pisalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012. Iz same obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče predhodno s sklepom PomPR-i 441/2015 z dne 10. 11. 2015 že pravnomočno odločilo o predlogu za priznanje in izvršitev odločbe nemškega prekrškovnega organa z dne 30. 1. 2014 zoper storilca G. S., pri čemer pa ne gre za situacijo, ko bi se morebiti kasneje ugotovila nova dejstva ali pridobili novi dokazi. Iz obrazložitve sklepa z dne 10. 11. 2015 je razvidno, da je sodišče predlagatelja z dopisom 24. 7. 2015 pozvalo, da predlog za priznanje in izvršitev v roku 15 dni ustrezno dopolni, sicer bo izvrševanje po poteku roka zavrnjeno. Na sodišče je 5. 11. 2015 prispela dopolnitev predloga, ki pa ni bila popolna, ker ni bila priložena vročilnica - potrdilo o vročitvi odločbe storilcu in tudi ne odločbe v slovenskem jeziku, v vlogi pa tudi ni bilo navedeno, ali je storilec prejel odločbo v slovenskem jeziku. Tako ni dvoma, da je sodišče vedelo za predhodni postopek, v katerem je priznanje in izvršitev iste odločbe zavrnilo na podlagi 192. člena v zvezi s četrtim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami evropske unije (ZSKZDČEU-1). S tem je podana objektivna in subjektivna identiteta med obema predlogoma, pri čemer je bilo o priznanju in o izvršitvi te odločbe nemškega prekrškovnega organa že meritorno odločeno, zaradi česar drugačna odločitev ni več mogoča. Čeprav ZSKZDČEU-1 izrecno ne predpisuje, da bi bila predhodna zavrnitev predloga za priznanje in izvršitev tuje odločbe ovira za ponovno odločanje o predlogu, ne gre spregledati dejstva, da je sodišče pri odločanju poleg zakona primarno dolžno upoštevati tudi Ustavo in mednarodne akte. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne postopek priznanja in ustavi izvršitev pravnomočne odločbe nemškega prekrškovnega organa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah: (-) da je prekrškovni organ iz Republike Nemčije vložil predlog za priznanje in izvršitev njihove odločbe o prekršku zoper storilca 18. 3. 2016 na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Celje 19. 4. 2016, (-) da je odločba o prekršku sicer postala pravnomočna 25. 2. 2014, vendar do relativnega zastaranja izvršitve ni prišlo, ker je tek zastaralnega roka bil pretrgan s tem, ko je prekrškovni organ že 30. 6. 2015 sodišču posredoval v priznanje in izvršitev obravnavano odločbo, kar je sodišče s sklepom PomPR-i 441/2015 z dne 10. 11. 2015, ki je postal pravnomočen 16. 12. 2015, zavrnilo na podlagi 192. člena v zvezi s četrtim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1, (-) da je storilec bil spoznan za odgovornega kršitve Zakona o napotitvi delavcev v tujino, ker carinskemu uradu ni predložil prijave delavcev na gradbišče - Novogradnjo pisarniške in poslovne hiše s podzemno garažo - B. v kraju B., H. S. …, do 18. 3. 2013, ampak šele 5. 4. 2013, poleg tega pa prijava tudi ni bila resnična glede časa začetka del, saj se le-ta niso pričela šele 5. 4. 2013, ampak že 18. 3. 2013, ter (-) da je dejanje, za katero je bila storilcu izrečena denarna sankcija, prekršek tudi po pravu Republike Slovenije in sicer po 57. členu v zvezi s tretjim odstavkom 35. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT).

5. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker je v izreku naveden napačen datum pravnomočnosti odločbe nemškega prekrškovnega organa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po prejemu obravnavane pritožbe izdalo sklep o popravi z dne 16. 5. 2016 (redna številka 5 spisa), s katerim je popravilo zapis datuma pravnomočnosti odločbe v izreku in datum 25. 2. 2016 nadomestilo z datumom 25. 2. 2014. Pritožnik je tako sodišču z dopisom 20. 5. 2016 sporočil, da vztraja pri navedbah v pritožbi z izjemo že odpravljene očitne pisne pomote v izreku sklepa glede zapisa datuma pravnomočnosti odločbe. Pritožbeno sodišče se zato v presojo teh pritožbenih navedb ni spuščalo.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami o kršitvi načela prepovedi ponovnega sojenja v isti zadevi, pa pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da Ustava RS v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Ustavno sodišče RS je v 13. odstavku odločbe U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012, na katero se sklicuje tudi pritožba, pojasnilo, da je 31. člen Ustave treba razlagati tako, da prepoveduje pregon, sojenje, obsodbo ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek bodisi že pravnomočno ustavljen bodisi je bila izdana pravnomočna zavrnilna, oprostilna ali obsodilna sodba. Navedeno pomeni, da sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata), znova meritorno odločati oziroma ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat. Da gre za ponovno sojenje o isti stvari, mora biti poleg subjektivne identitete (istega storilca) podana tudi objektivna identiteta med kaznivim dejanjem iz pravnomočne sodne odločbe in kaznivim dejanjem, ki je predmet ponovnega postopka.(1) Tako tudi prvi odstavek 10. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena.

7. Pri presoji vprašanja, ali gre za isto zadevo, se v skladu s sodno prakso ESČP uporabijo trije kriteriji iz sodbe v zadevi E. in drugi proti Nizozemski z dne 8. 6. 1976, ki jo omenja tudi pritožba. Prvi izmed navedenih kriterijev je pravna opredelitev dejanja in postopka po nacionalni zakonodaji, drugi je narava dejanja, pri čemer teža dejanja nima odločilnega vpliva, tretji pa je teža sankcije, ki bi bila lahko (in ne, ki je bila) izrečena storilcu. Drugi in tretji kriterij nista nujno kumulativna. Glede nadaljnjega vprašanja, ali gre za identiteto kaznivih dejanj (element idem), je ESČP sprejelo stališče, da je treba 4. člen Protokola št. 7 k EKČP razumeti tako, da prepoveduje pregon posameznika ali sojenje posamezniku za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje.(2)

8. Iz povzetega jasno izhaja, da so prepovedani ponovni pregon, sojenje in kaznovanje za isto dejanje glede katerega obstaja pravnomočna odločba, s katero je sodišče o obtožbi zoper isto osebo že pravnomočno meritorno odločilo. Po prepričanju pritožbenega sodišča se tako lahko prepoved ne bis in idem oz. prepoved ponovnega odločanja o isti stvari uporablja le v postopkih odločanja o odgovornosti storilca za kaznivo ravnanje (prekršek ali kaznivo dejanje), v katerem se tudi izrekajo sankcije. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšno vrsto postopka, temveč za odločanje o tem, ali bo Republika Slovenija priznala učinek pravnomočne sodbe pristojnega organa druge države in jo izvršila, torej za postopek izvrševanja pravnomočno izrečene kazni. V postopkih izvrševanja sankcij pa je načelo prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče uporabiti le smiselno tako, da ni dopustno (ponovno) izvršiti iste sankcije na podlagi iste odločbe zoper isto osebo, če je ta bila že v celoti izvršena ali pa je postopek izvrševanja bil prekinjen oz. ustavljen, ker je nastopila ovira za izvrševanje, ki je ni mogoče odpraviti. Če pa se po začetku postopka izvrševanja izkaže, da še niso izpolnjeni pogoji za začetek izvrševanja (npr. ker je po izdaji poziva obsojencu na prestajanje zaporne kazni razveljavljeno potrdilo o pravnomočnosti sodbe in le-ta tako ni več izvršljiva) in se izvrševanje zaradi tega (začasno) ustavi, takšna ustavitev ni ovira, da se kasneje, ko se pogoji za izvrševanje izpolnijo, ne bi ponovno začel postopek izvrševanja sankcije (v omenjenem primeru z vročitvijo novega poziva obsojencu na prestajanje zaporne kazni).

9. V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko je sodišče prve stopnje s sklepom PomPR-i 441/2015 z dne 10. 11. 2015 prvotni predlog za priznanje in izvršitev, ki je bil vložen 30. 6. 2015, „zavrnilo“ na podlagi 192. člena v zvezi s četrtim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 tj. ker ga pristojni organ ni ustrezno dopolnil. Čeprav zavrnitev predloga nakazuje na meritorno odločanje, v konkretni zadevi ni šlo za meritorno odločitev, kot navaja pritožba, saj sodišče ni zavrnilo prvotnega predloga zaradi katere izmed predpostavk nedopustnosti izvrševanja, ki so naštete v 1. do 12. točki 186. člena ZSKZDČEU-1 in so (načeloma) neodpravljive ovire, temveč zaradi nepopolnosti predloga za priznanje in izvršitev, ki pa je odpravljiva in je bila s ponovnim predlogom tudi dejansko odpravljena. Upoštevajoč navedeno so pritožbene trditve o kršitvi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari iz 31. člena Ustave RS neutemeljene.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Op. št. (1): Glej opombo št. 7 v odločbi US RS št. U-I-24/10-12. Op. št. (2): Glej 12. odstavek obrazložitve odločbe US RS št. U-I-24/10-12.