Jedro

Denarna socialna pomoč je namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati in se jim s tem zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. V sporu je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali si tožnica lahko s svojimi prejemki, ne glede na vir, zagotovi oziroma ima sredstva za preživetje sebe oziroma svoje družine. Ker se odškodnina za gmotno škodo v obliki izgubljenega zaslužka, ki jo je tožnica dobila kot enkratno izplačilo skupaj z zapadlo mesečno rento, všteva v premoženje, ki se upoštevajo pri dodeljevanju denarne socialne pomoči, tožnica do denarne socialne pomoči ni upravičena, ker njen dohodek presega minimalni dohodek družine.

Ker se pravica do upravičenosti do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev veže na pravico do denarne socialne pomoči, do katere tožnica ni upravičena, ta tudi ni upravičena do vtoževanih pravic (po 29. členu ZUPJS ima pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanec in po njih zavarovani družinski član na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oziroma v skladu s 30. členom ZUPJS so državljani Republike Slovenije upravičeni do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2012 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 29. 2. 2012, ter da je tožnica upravičena do prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ter da je toženka tožnici dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je že iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 907/2011 razvidno, da je mesečna renta tožnici bila znižana, ker je sodišče upoštevalo tudi socialno denarno pomoč, kot javno dajatev, kar pomeni, da tožnica sedaj ni upravičena do socialne denarne pomoči, hkrati pa ji je zaradi prejemanja denarne socialne pomoči na dan sojenja o odškodninski terjatvi bila znižana mesečna renta. Tožnica sedaj tako nima zagotovljenih sredstev za preživljanje in je zato odločitev napačna. Po načelu vestnosti in poštenja bi sodišče moralo upoštevati ugotovitve, da je mesečna renta znižana, zaradi denarne socialne pomoči. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) uporablja v kolikor ni z ZDSS-1 drugače določeno. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 29. 2. 2012. S slednjo je Center za socialno delo A. dne 29. 2. 2012 odločil, da se odločba CSD A. št. ... z dne 29. 7. 2011 razveljavi z dnem 1. 1. 2012 in da družina ni upravičena do denarne socialne pomoči niti do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi priloženih listin v upravnem in sodnem spisu ugotovilo, da je tožnica prejela občasni dohodek v višini 20.297,14 EUR in da iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 907/2011 izhaja, da je tožnici bila s sodbo sodišča prve stopnje priznana odškodnina z gmotno škodo v obliki izgubljenega zaslužka.

Sporno med pravdnima strankama je, ali se v prejšnji točki navedeni znesek 20.297,14 EUR upošteva pri odločanju o upravičenosti tožnice do denarne socialne pomoči in v posledici tega do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) v 26. točki 12. člena izrecno določa, da se kot lastni dohodek upoštevajo tudi drugi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ne glede na to, ali so oproščeni plačila dohodnine. V lastni dohodek se po citiranem zakonu štejejo obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine in tudi drugi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ne glede na to, ali so oproščeni plačila dohodnine. V 23. členu citiranega člena je določeno, da se upoštevajo tudi občasni, neperiodični dohodki, ki jih je zavarovanec prejel v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge, med te pa na podlagi 4. odstavka tega člena štejejo tudi dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da je denarna socialna pomoč namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati in se jim s tem zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. V sporu je tako bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali si tožnica lahko s svojimi prejemki, ne glede na vir, zagotovi oziroma ima sredstva za preživetje sebe oziroma svoje družine. Ker se odškodnina za gmotno škodo v obliki izgubljenega zaslužka za obdobje od avgusta 1998 do avgusta 2010 (tri mesece za vsako leto), ki jih je tožnica dobila kot enkratno izplačilo skupaj z zapadlo mesečno rento v višini 91,25 EUR mesečno, všteva v premoženje, ki se upoštevajo pri dodeljevanju denarne socialne pomoči, tožnica do denarne socialne pomoči ni upravičena, saj tako njen dohodek presega minimalni dohodek družine, ki za tožničino družino znaša 468,00 EUR.

Ker se pravica do upravičenosti do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev veže na pravico do denarne socialne pomoči do katere tožnica ni upravičena, ta tudi ni upravičena do vtoževanih pravic (po 29. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS; Ur. l. RS, št. 62/10) ima pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanec in po njih zavarovani družinski član na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oziroma v skladu s 30. členom ZUPJS so državljani Republike Slovenije upravičeni do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči).

Pritožba ne ugovarja temu, da bi bil minimalni dohodek družine ali število članov družine napačno izračunan, v pritožbi uveljavlja le to, da sodišče ni videlo, da iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 907/2011 izhaja, da je bila tožnici mesečna renta znižana, ker je sodišče upoštevalo pri višini mesečne rente tudi to, da tožnica prejema denarno socialno pomoč in da tožnica sedaj nima zagotovljenih sredstev za preživljanje. Navedene pritožbene navedbe v predmetni zadevi niso relevantne. V predmetni zadevi se je odločalo o tem, ali je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči in v posledici navedenega tudi do plačila prispevkov za obvezno oziroma dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Odločilno pri tem odločanju pa je bila višina lastnega dohodka ter pri tem presoja tega, ali se v lastni dohodek upošteva tudi odškodnina, ki jo je tožnica prejela v tem obdobju v višini 20.297,14 EUR in ne ali je bila mesečna renta tožnici pravilno določena.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odstavkom 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnica, ki v pritožbi ni uspela sama krije stroške pritožbe.