Jedro

Toženkina zavarovanka bi se morala na cesto vključiti tako, da tožniku, ki je vozil po cesti s primerno hitrostjo, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njenega vozila, da bi preprečil trčenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji po temelju obveznost tožene stranke (v nadaljevanju toženka) v celoti.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da stališče sodišča prve stopnje, da je bila reakcija tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) v konkretnem primeru običajna, nima opore v izvedenskem mnenju. Tožnik bi se glede ne hitrost vožnje lahko ustavil, če bi pričel zavirati, ko je zaznal nevarno situacijo. Tožnik se je kljub razpoložljivemu času 3,7 sekund odločil, da vozilo toženkine zavarovanke obvozi. Njegova reakcija ni bila sprejemljiva, v vozilo toženkine zavarovanke pa je trčil po lastni krivdi. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni z ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici prometne nezgode. Med strankama je bil sporen potek prometne nezgode med tožnikom in toženkino zavarovanko, saj je toženka prerekala, da je do prometne nezgode prišlo na zatrjevan način. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je do nezgode prišlo na zatrjevan način, in sicer tako, da se je tožnik peljal po cesti po klancu navzdol, ko je iz dvorišča vzvratno na cesto zapeljala toženkina zavarovanka. Tožnik je obrnil volan v levo, ko je opazil vozilo toženkine zavarovanke, kljub temu pa sta trčila tako, da je tožnik z desno stranjo svojega vozila podrsal levo stran vozila toženkine zavarovanke. Vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku prometne nezgode temeljijo na zlasti skladnih izpovedbah tožnika, toženkine zavarovanke in izvedenskem mnenju. Pritožba jih ne izpodbija konkretizirano, na to kršitev pa sodišče druge stopnje tudi ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

6. Pri nesreči premikajočih se vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu, če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ).

7. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je za nastanek prometne nezgode v celoti odgovoren tožnik, ker ni ustavil vozila oziroma pravočasno zaviral ter trčil v zaustavljeno vozilo toženkine zavarovanke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja res ugotovilo, da bi se tožnik lahko ustavil, če bi pričel zavirati neposredno potem, ko je lahko zaznal nevarno situacijo oziroma opazil, da se drugo vozilo vključuje na cesto pred njim. Vendar pa je v predmetni zadevi bistveno, da je toženkina zavarovanka kršila prometne predpise s tem, ko je zapeljala na cesto, ne da bi pri tem pustila mimo vozila, ki vozijo po vozišču.1 Toženkina zavarovanka je torej odvzela prednost tožniku in s tem povzročila nevarno situacijo. Toženkina zavarovanka bi se morala na cesto vključiti tako, da tožniku, ki je vozil po cesti s primerno hitrostjo, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njenega vozila, da bi preprečil trčenje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi tožnik prekoračil dovoljeno hitrost oziroma vozil prehitro glede na lastnosti predmetne ceste ali kršil kakšne druge prometne predpise. Tožnik je torej vozil pravilno in s primerno hitrostjo ter ni kršil prvega odstavka 45. člena ZPrCP, v skladu s katerim mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje.

8. Tožnik je v nevarni situaciji reagiral tako, da je zavil v levo, čeprav bi lahko tudi zaviral. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da od povprečno skrbnega voznika ni mogoče pričakovati, da bi v konkretni nevarni situaciji, ki jo je povzročil drugi voznik z vožnjo v nasprotju s prometnimi predpis, izbral takšno možnost in reagiral tako, da bi uspel preprečiti nastanek nezgode. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi moral reagirati že prej ali drugače, zato je za nastanek nezgode v celoti kriva toženkina zavarovanka.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker je tožnik v celoti propadel s pritožbo, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZprCP) mora voznik pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka: 1. kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna; 2. kadar se vključuje z nekategorizirane ceste v promet na javni cesti; 3. kadar se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora, s pločnika ali z druge površine, ki ni cesta.