Jedro

Četudi gre pri udeležbi upnika pri rubežu za njegovo pravico, iz tega še ni mogoče izpeljati zaključka, da ima upnik v vsakem primeru, ko se rubeža udeleži, pravico od dolžnika zahtevati, naj mu povrne stroške, ki so mu v zvezi s tem nastali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se upniku priznajo stroški postopka v višini 708,15 EUR, ki mu jih morata dolžnika povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) ter da se v presežku upnikov predlog zavrne (2. točka izreka).

Zoper 2. točko izreka sklepa se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožil upnik iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotavlja, da sodišče med kriterije za upravičenost zahteve po povrnitvi stroškov, povezanih s prisotnostjo pooblaščenca upnika na rubežu, šteje dejstvo, ali je bil rubež uspešen, zato mu ni priznalo stroškov, ki so mu nastali s prisotnostjo na rubežih dne 3. 11. 2009, 10. 11. 2010 (pravilno: 10. 11. 2009) in 27. 10. 2010. Sodišče sicer pravilno navaja, da udeležba upnika pri rubežu za samo opravo rubeža po noveli ZIZ ni več potrebna, vendar se čudi, kako lahko sodišče dejstvo, ki je bilo ugotovljeno šele na kraju rubeža, postavi za razlog, da je bila prisotnost pooblaščenca upnika pri poskusu rubeža nepotrebna in kot taka poslovna odločitev upnika. Ob poskusu rubeža, ki ni bil opravljen, so stroški nastali tudi upniku, ki ne more vedeti vnaprej, ali bo rubež uspešen oziroma ali bo k uspešnosti njegov pooblaščenec lahko karkoli pripomogel. Pravno nevzdržno je, da se odločitev o priznanju teh stroškov veže na bodoče dejstvo, ki upniku ni znano v trenutku, ko sprejema odločitev o udeležbi na rubežu. Vztraja, da je prisotnost pooblaščenca upnika na rubežu potreben strošek za izvršbo. Izvršitelji ob prisotnosti upnika oziroma njegovega pooblaščenca izvršilna dejanja opravljajo bolj skrbno in učinkovito, upnik pa je hitreje poplačan, kar pomeni manjše stroške tudi za dolžnika. Zato je tudi stališče sodne prakse tako, da se stroški prisotnosti pri rubežu štejejo kot potrebni izvršilni stroški ne glede na uspešnost rubeža. V konkretnem primeru so bili vsi njegovi stroški za izvršbo potrebni, priglašeni pa so bili v dejanski višini ter v skladu z Odvetniško tarifo. Sprašuje se, pod kakšnimi pogoji sodišče oceni oziroma kako naj upnik dokaže, da je njegov pooblaščenec pripomogel k uspešnosti rubeža, saj iz zapisnika o rubežu to v nobenem primeru ni razvidno, navede se le prisotnost pooblaščenca. Rubež opravlja izvršitelj, naloga pooblaščenca pa je drugačna (npr. predlaga, da se rubež ne opravi, če dolžnik ponudi delno plačilo; prepreči, da izvršitelj zarubi stvari, ki niso last dolžnika, s čimer prepreči dodatne stroške v zvezi z ugovorom tretjega; itd.). V kolikor bi sprejeli stališče sodišča prve stopnje, da iz razloga, ker je bil rubež neuspešen, stroški zastopanja niso bili potrebni, to enako velja tudi za stroške izvršitelja, saj tudi njegovo delo v konkretnem primeru ni pripomoglo k uspešnosti izvršbe. Stališče upnika je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru s sklepoma, opr. št. I Ip 648/2008 in opr. št. I Ip 372/2009. Prilaga tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 1738/2009 ter sklep Višjega sodišče v Ljubljani, opr. št. I Ip 1993/2010. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu predlogu za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, dolžniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov upnika z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

Upnik je s konkretnimi pritožbenimi navedbami odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov predlog za povrnitev stroškov delno zavrnilo, izpodbijal le v delu, v katerem mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov, povezanih s prisotnostjo njegovega pooblaščenca pri rubežu premičnin dne 3. 11. 2009, 10. 11. 2009 in 27. 1. 2010. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da navedeni trije rubeži niso bili uspešno opravljeni ter da upnik ni izkazal, v čem naj bi bila potrebnost njegove prisotnosti pri teh rubežih oziroma ni zatrjeval, da bi bila njegova prisotnost potrebna za uspeh same izvršbe, povsem pravilna. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz pravilnega stališča, da četudi gre pri udeležbi upnika oziroma njegovega pooblaščenca pri rubežu za njegovo pravico (in ne več za njegovo obveznost – glej tretji odstavek 82. člena ZIZ), iz tega še ni mogoče izpeljati zaključka, da ima upnik v vsakem primeru, ko se rubeža udeleži, pravico od dolžnika zahtevati, naj mu povrne stroške, ki so mu v zvezi s tem nastali. Po petem odstavku 38. člena ZIZ mora namreč dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti le tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Ker zakon ne določa, kateri stroški so potrebni za izvršbo, mora sodišče v vsakem posameznem primeru odločiti, kateri upnikovi stroški so bili potrebni za izvršbo ter koliko znašajo, in sicer po skrbni presoji vseh okoliščin (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem pa velja poudariti, da mora stranka tudi v izvršilnem postopku v skladu z načelom vesti in poštenja obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov, preostale stroške pa je dolžna kriti sama. Upnikovemu pooblaščencu s prisotnostjo pri rubežu sicer nedvomno nastanejo določeni stroški, vendar to še ne pomeni, da so ti stroški v posameznem primeru dejansko potrebni za izvršbo ter da mu jih je zato dolžan povrniti dolžnik. Merilo za določitev obsega stroškov, ki se povrnejo, je namreč objektivno. Ker se v primeru, kakršen je obravnavan, ko rubeži niso bili uspešno opravljeni, objektivno gledano izkaže, da prisotnost upnikovega pooblaščenca ni pripomogla k uspešnosti rubeža in tako tudi ne k uspehu same izvršbe, se stroški prisotnosti upnikovega pooblaščenca tudi po oceni pritožbenega sodišča ne morejo šteti kot za izvršbo potrebni stroški.

Glede na navedeno upnik ne more uspeti s (tudi sicer zgolj posplošeno) pritožbeno navedbo, da izvršitelji ob prisotnosti upnika oziroma njegovega pooblaščenca izvršilna dejanja opravljajo bolj skrbno in učinkovito ter da je v takih primerih upnik hitreje poplačan. Upnik v pritožbi nadalje zgolj na splošno našteva primere možnega ravnanja upnika oziroma njegovega pooblaščenca pri rubežu, kar pa za konkretni primer ni pravno pomembno. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zgolj dodaja, da načeloma stroški upnikove udeležbe pri rubežu niso neobhodno potrebni za opravo izvršbe, saj izvršitelj rubež opravi tudi v njegovi odsotnosti, zato bi bil upnik načeloma upravičen do povračila stroškov za prisotnost pri rubežu oziroma bi se ti stroški šteli kot za izvršbo potrebni stroški le, če bi izkazal, da bi bil rubež v njegovi odsotnosti neuspešen, ali da je njegova prisotnost pri rubežu pripomogla k posebnemu uspehu rubeža. Prisotnost upnika pri rubežu sicer utegne biti koristna za upnika samega (npr. da prepreči svoje nadaljnje stroške v zvezi z ugovorom tretjega), vendar pa v takem primeru stroškov, ki bi mu v zvezi s tem nastali, ne bi bilo pravično naložiti v plačilo dolžniku. Z vprašanjem potrebnosti stroškov izvršitelja v primeru neuspešnega rubeža pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj to na rešitev predmetne pritožbe zaradi različnih položajev, pravic in obveznosti izvršitelja in upnika, ne more vplivati. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru stroške izvršitelja naložilo v plačilo dolžnikoma, kar je upniku v korist. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da sodišče o potrebnosti stroškov za konkreten postopek vedno odloča potem, ko so priglašeni, torej potem ko le-ti že nastanejo. Posamezna (procesna) ravnanja stranke, zaradi katerih ji nastanejo stroški, katerih povrnitev naknadno zahteva od nasprotne stranke, so različna, stranka pa ima v posameznih primerih različne možnosti za bolj ali manj točno oceno o tem, ali bo sodišče njeno ravnanje in s tem povezane stroške ocenilo kot potrebne za postopek (torej kot take, ki tudi nasprotne stranke ne obremenjujejo nepošteno), s tem povezano tveganje pa nosi stranka sama. Zato tudi postopanje sodišča v konkretnem primeru ni pravno nevzdržno. Glede na zgoraj obrazloženo in ker je odločitev o tem, ali je upnik upravičen do povrnitve stroškov za prisotnost svojega pooblaščenca pri rubežu, odvisna od situacije v vsakem posameznem primeru, se pritožbeno sodišče do drugih odločb višjih sodišč, na katere se sklicuje pritožnik, ni opredeljevalo.

Ker torej v konkretnem primeru ne gre za stroške upnika, ki bi bili potrebni za izvršbo, teh stroškov ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku, temveč jih je dolžan kriti upnik sam. Pritožba upnika v zvezi s tem ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče (niti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje še dodatno, torej poleg stroškov za prisotnost upnikovega pooblaščenca pri zgoraj navedenih rubežih, zavrnilo upnikov zahtevek za povrnitev stroškov in glede česar upnik v pritožbi ni podal konkretnih navedb) ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).