Jedro

Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 zavzelo stališče, da je dolžnost delodajalca izplačati delavcu odpravnino, kot jo določa zakon, in da izplačilo ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank. To stališče, ki se je uveljavilo v sodni praksi, je ključno za odločitev v predmetnem sporu. Ker je dogovor o nižji odpravnini v nasprotju s prisilno določbo o višini odpravnine, ne predstavlja ovire za priznanje višje odpravnine.

Glede na to, da je bila v dogovoru z dne 20. 9. 2010 za 32 let tožnikovega dela pri toženi stranki določena odpravnina 6.500,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo razliko odpravnine v višini 4.650,00 EUR, upoštevaje izračun odpravnine, sestavljen s strani same tožene stranke v 4. točki redne odpovedi z dne 26. 7. 2017 v višini 11.150,00 EUR, in zakonske določbe, po katerih tožniku za vsako leto delo pripada odpravnina v višini 1/3 osnove.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati razliko odpravnine v znesku 4.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo tožnikovih stroškov postopka v višini 552,69 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje ter naložitev povračila stroškov postopka tožene stranke v plačilo tožniku. Navaja, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga, temveč na podlagi sporazuma, zato mu razlika odpravnine ne pripada. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno presojalo le veljavnost dogovora o plačilu odpravnine z dne 20. 9. 2010, ne pa navideznosti odpovedi (simulirani pravni posel), ki je prikrivala dejansko sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Posledično je napačno dosodilo razliko odpravnine. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 89/2001 z dne 26. 2. 2002 in VIII Ips 214/98 z dne 12. 1. 1999. Po njenem mnenju ni nobenega razloga za to, da bi kogentne določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o simuliranih pravnih poslih veljale le za delavce s posebnimi pooblastili. Po njenem mnenju podpis dogovora o plačilu odpravnine potrjuje istočasen dogovor o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, tega dogovora pa brez dogovarjanja in soglasja tožnika in tedanjega direktorja tožene stranke ne bi bilo. Trdi, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s sabo v nasprotju, poleg tega je izpadla presoja vrste dokazov, indicev in nelogičnosti postopanja strank. Z vidika dokazne vrednosti ima po njenem mnenju večjo težo postopanje strank, kot to, kar govorijo. Navaja, da zaradi napačne opredelitve pravnega razmerja sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov in je posledično dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati priči A.A. in B.B.. Ker tega ni storilo, zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da se tožnik ne more sklicevati na ničnost pisnega dogovora o odpovedi odpravnini, ker ni šlo za redno odpoved iz poslovnega razloga, pač pa za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, pri katerem mu odpravnina sploh ne pripada. Navaja, da je tožnik dogovor o izplačilu odpravnine podpisal brez prisile. Na to, da je šlo za simulirani pravni posel, kaže časovno sosledje dogodkov ter tudi tožnikova nerazumljiva pasivnost glede odpovedi, ki je ni izpodbijal, čeprav je spadal v zaščiteno kategorijo starejših delavcev. Ker izpodbijana sodba nima razlogov glede trditev in argumentov tožene stranke glede ničnosti simuliranega pravnega posla (odpovedi iz poslovnega razloga) in veljavnosti disimuliranega pravnega posla in posledični neutemeljenosti tožbenega zahtevka, zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter kršitev 2., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča v zvezi z obveznostjo sodišča, da se opredeli do trditev strank ter zadevi Evropskega sodišča za človekove pravice Werner proti Avstriji in Hirvisaari proti Finski. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev strank, niti ni zagrešilo drugih očitanih kršitev določb postopka, prav tako ni kršilo 2., 22., 23. in 33. člena Ustave in tudi ne 6. in 13. člena Evropske konvencije za človekove pravice, kar povsem splošno uveljavlja pritožba. Tudi s sklicevanjem na odločbe Ustavnega sodišča in odločbe ESČP, ki se nanašajo na standard obrazloženosti sodnih odločb, tožena stranka ne more uspeti, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožena stranka za odločilna šteje tudi dejstva, za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na odločitev v zadevi ne vplivajo, kar pa ne more pomeniti kršitve postopkovne narave oziroma pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pač pa s tem pritožnica smiselno zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, pa tudi ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravna pravila.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku očitno pomotoma na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13), ki pa je v bistvenem enak določbi prej veljavnega 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), tako da navedeno na pravilnost sodbe ni vplivalo, pravilno priznalo višjo odpravnino, kot je bila določena s posebnim dogovorom med strankama o izplačilu odpravnine v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 9. 2010. 7. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 89/2001 z dne 26. 2. 2002, katere predmet je bil socialni spor iz naslova pravice do denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti. V teh sporih je bil na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nasl.) za pridobitev pravice ključni pogoj, da je zavarovanec ostal brez zaposlitve brez svoje krivde ali proti svoji volji. Zaradi javnega interesa je dopustna presoja, ali je bil formalni način prenehanja delovnega razmerja v skladu z dejanskim razlogom prenehanja delovnega razmerja. Navedena presoja v obravnavanem sporu ni ključna za odločitev o razliki med odpravnino, določeno z dogovorom, ter zakonsko določeno odpravnino. Tudi sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 214/1998 z dne 21. 1. 1999, na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna za obravnavani primer. V omenjeni zadevi je šlo za delavko s posebnimi pooblastili, ki ji je delovno razmerje prenehalo z njenim soglasjem, sporna je bila uporaba določil individualne pogodbe glede višine odpravnine. Tožnica ni uspela, ker je sodišče ugotovilo simulirani pravni posel in izigravanje zakona, vendar pa okoliščine tega primera niso primerljive z okoliščinami predmetnega spora.

8. Tudi, če bi držale navedbe, ki jih izpostavlja pritožba v smeri zatrjevanega sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, te v nobenem primeru ne bi mogle privesti do zaključka, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi sporazuma. Po 79. členu ZDR je kot pogoj za sporazumno prenehanje delovnega razmerja predpisana obličnost sporazuma - njegova pisnost. Takšna zahteva je v korist delavca, varuje njegov položaj šibkejše stranke v delovnem razmerju. Iz istega razloga je Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 zavzelo stališče, da je dolžnost delodajalca izplačati delavcu odpravnino, kot jo določa zakon, in da izplačilo ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank. To stališče, ki se je uveljavilo v sodni praksi, je ključno za odločitev v predmetnem sporu, kot je pravilno razlogovalo tudi sodišče prve stopnje. Ker je dogovor o nižji odpravnini v nasprotju s prisilno določbo o višini odpravnine, ne predstavlja ovire za priznanje višje odpravnine.

9. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, npr. glede dogovarjanja strank o načinu prenehanja delovnega razmerja, ne morejo privesti do zaključka, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. Kot je v zvezi s tem pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je redna odpoved iz poslovnega razloga učinkovala, tožniku je delovno razmerje prenehalo ravno na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 26. 7. 2010, tožnik je ni izpodbijal, tožena stranka pa niti ne more izpodbijati odpovedi, ki jo je sama podala. Zatrjevano pogajanje o višini odpravnine, ki samo po sebi nikakor ne more pomeniti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, ne more imeti večje teže od ostalih razlogov, ki jasno kažejo v smer dejanskega prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, zato je podana podlaga za odpravnino po 109. členu ZDR. Dejstvo, da je tožnik soglašal s podano odpovedjo ali da mu je bila podana na njegovo pobudo, ne more pomeniti, da taka odpoved ni veljavna oziroma, da jo je treba šteti za sporazum.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnih materialnopravnih izhodišč izvedlo vse potrebne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev v tem sporu, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je jasno in pravilno obrazložilo tudi razloge za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem detektiva A.A. in takratnega direktorja tožene stranke B.B. - ker v zapis prvega ni dvomilo (B 1), zaslišanje drugega pa ni bilo potrebno, ker je sodišče že sicer ugotovilo jasno voljo tožnika, da mu delovno razmerje preneha, vendar to za odločitev v zadevi ni pravno pomembno. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni storilo kršitev postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni storilo relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z očitano kršitvijo 8. člena ZPP, ki predpisuje oceno dokazov).

11. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali zaslišani izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi dokazno oceno prepričljivo in argumentirano pojasnilo. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Predvsem pa pritožba neutemeljeno redno odpoved z dne 26. 7. 2010 označuje za simulirani pravni posel, saj, kot je prav tako pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, pri odpovedi niti ne gre za posel, ampak za enostranski akt delodajalca. Zato so navedbe tožene stranke o odpovedi kot simuliranem pravnem poslu ob uporabi 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) že v osnovi napačne in ne morejo privesti do uspeha v pritožbenem postopku.

12. Glede na to, da je bila v dogovoru z dne 20. 9. 2010 za 32 let tožnikovega dela pri toženi stranki določena odpravnina 6.500,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo razliko odpravnine v višini 4.650,00 EUR, upoštevaje izračun odpravnine, sestavljen s strani same tožene stranke v 4. točki redne odpovedi z dne 26. 7. 2017 v višini 11.150,00 EUR, in zakonske določbe, po katerih tožniku za vsako leto delo pripada odpravnina v višini 1/3 osnove.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP). Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ti niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi (155., 165. člen ZPP).