Jedro

Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 24.1.1998, ter je v letu 1998 pridobil pravico do izrabe letnega dopusta, mu pripada regres za letni dopust za leto 1998, tudi če je v tem letu prejel dodatek za rekreacijo koz upokojenec.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki izreka spremeni tako, da glasi: "1.Tožena stranka ... je dolžna tožniku ... od bruto zneska 78.800,00 SIT obračunati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih dohodkov, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe; kar tožnik zahteva več, se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka ..... dolžna plačati tožniku ... regres za letni dopust v znesku 102.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1998 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 57.834,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2000 dalje do plačila, vsa v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka, tožnik pa se oprosti plačila sodnih taks. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Meni, da so bile v postopku bistveno kršene določbe Zakona o pravdnem postopku, saj obstoji nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini zapisnikov oz. dogajanjem na obravnavi in samo vsebino teh zapisnikov. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnik tekom postopka tožbeni zahtevek znižal na znesek 78.800,00 SIT. Napačno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče v sodbi ni ugotovilo praktično niti enega od pravno relevantnih dejstev in je sodba izdana povsem brez dejanskih ugotovitev. Napačno je uporabljeno tudi materialno pravo, saj bi bil tožnik upravičen do izplačila regresa le v primeru, če bi bil 31.7.1998 še zaposlen pri toženi stranki in bi v letu 1998 dejansko koristil letni dopust. Podrejeno tožena stranka ugovarja tudi višini zahtevka, saj tožnik v nobenem primeru ni upravičen terjati celotnega zneska regresa, še posebej ne v bruto znesku. Pritožba je delno utemeljena. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila regresa za letni dopust za leto 1998. Kot izhaja iz listinskih dokazov in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 24.1.1998, pred tem dnem pa je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki neprekinjeno zaposlen več kot šest mesecev. Prvi odstavek 57. člena Zakona o delovnih razmerjih določa, da delavec pridobi pravico izrabiti letni dopust, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od šest mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega, kar pomeni, da je tožnik pravico do izrabe letnega dopusta nedvomno pridobil. Pravica do izplačila regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta (2. odst. 51. člena SKPG), zato delavcu pripada regres, četudi ni izrabil letnega dopusta. Res je sicer, da je tožnik v istem koledarskem letu kasneje kot upokojenec prejel dodatek za rekreacijo v znesku 23.200,00 SIT, vendar je za ta znesek tudi skrčil tožbeni zahtevek, kar je sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, spregledalo. Pritožbeno sodišče glede na navedbe v pritožbi pripominja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sicer pomankljiva, vendar te pomankljivosti niso tako pomembne, da bi bilo treba sodbo zaradi njih razveljaviti. Pritožbeno sodišče je tožniku prisodilo le neto znesek, saj delavec ni upravičen do izplačila bruto zneska regresa, ker mora delodajalec ob izplačilu le tega obračunati in plačati za delavca ustrezne davke in prispevke in se delavcu ne smejo izplačati. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker ta sprememba na višino stroškov ne vpliva, pritožbeno sodišče ni posegalo v izrek izpodbijane sodbe glede stroškov postopka. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.