Jedro

Toženka je tožniku dolžna plačati uporabnino le tedaj, če je stanovanjsko hišo uporabljala v večjem obsegu, kot ji pripada glede na njen solastniški delež. Obogatena je namreč le za tisto, kar presega njen solastniški delež.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od toženke zahteva plačilo 39.392,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je posledično naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nasprotuje zaključku sodišča, da je toženka uporabljala le nekatere prostore v stanovanjski hiši, saj je takšna njena izpoved neprepričljiva in neživljenjska. Do nekaterih dokazov, ki govorijo nasprotno, se sodišče sploh ni opredelilo. Poleg tega je sodišče kršilo razpravno načelo, saj toženka tega ni zatrjevala. Nasprotno, njegove navedbe, da je uporabljala celotno nepremičnino, ni prerekala. Nadalje meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Po stališču sodne prakse ni bistveno, kako solastnik uporablja hišo potem, ko je drugega solastnika izključil iz uporabe solastne stvari. Poudarja, da tožnik ni dovolil, da se v hišo vseli V. P. niti sin D., s čemer se sodišče ni ukvarjalo in je dejansko stanje zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo toženka odgovarja na pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo uporabljati skupaj z drugimi solastniki sorazmerno svojemu idealnemu deležu (14. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR oziroma 66. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Če solastnik drugemu solastniku krši njegova upravičenja, mu mora nadomestiti vrednost koristi, ki jo je imel od uporabe njegovega solastninskega deleža (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR oziroma 190. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

6. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz predpostavke, da je toženka tožniku dolžna plačati uporabnino le tedaj, če je stanovanjsko hišo uporabljala v večjem obsegu, kot ji pripada glede na njen solastniški delež. Obogatena je namreč le za tisto, kar presega njen solastniški delež.

Zmotno je zato stališče pritožbe, da jo je mogoče bremeniti za plačilo celotne uporabnine ne glede na obseg dejanske uporabe. Tožnik se je namreč v letu 1991 prostovoljno odselil zaradi nove partnerske zveze in ne zaradi ravnanja toženke, ki bi mu s svojim ravnanjem onemogočala uporabo. Ne gre torej za takšno dejansko situacijo, kot izhaja iz sodnih odločb, na katere se sklicuje sklicuje pritožba.

7. Pač pa pritožba upravičeno opozarja na okoliščino, da so po tožnikovi izselitvi v stanovanjski hiši poleg toženke živele še druge osebe. Če drži, da jim je vselitev in bivanje omogočila ravno toženka, je kot njeno uporabo mogoče šteti tudi to, kar so uporabljale te osebe. Zato dejstvo, da toženka sedaj koristi zgolj sobo v pritličju, kuhinjo in kopalnico, kar predstavlja manj od njenega solastniškega deleža, še ne zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pomembno je, kaj je uporabljala v času, ki je zajet v tožbenem zahtevku in kaj so uporabljale osebe, ki jim je dopustila (aktivno ali pasivno) uporabo.

8. O tem, kdo in po čigavi volji je še bival v hiši v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, sodba sodišča prve stopnje nima nikakršnih ugotovitev. Zaradi napačnega uporabe materialnega prava je dejansko stanje torej ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ocenjuje, da kršitve ne more odpraviti (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Če bi se sámo prvič opredelilo do teh dejstev, bi strankam odvzelo pravico do pritožbe, poleg tega je sodišče prve stopnje dokazni postopek v tej smeri že izvajalo.

9. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi navedena dejstva ter pri tem upošteva le tiste trditve tožnika, ki so bile podane pravočasno (prvi odstavek 286. člen ZPP). Pri tem naj izhaja iz stanja, kot je bilo ob tožnikovi izselitvi v letu 1991. Poleg tega naj bolj kritično presodi, katere prostore je uporabljala toženka, ter se opredeli do vseh dokazov, ki jih je o tem izvedlo.

10. Ker je pritožba utemeljena že iz navedenih razlogov, ostale pritožbene navedbe ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča, saj ne vplivajo na odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.