Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so bila znanja, izkušnje in usposobljenost plod lastnih raziskav in dela tožeče stranke ne pa splošnih znanj, ki jih je toženec pridobil v delovnem razmerju, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 20.5.2002 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.534.332,00 SIT s 3 % zamudnimi obrestmi od 12.1.1994 dalje do plačila ter povrniti stroške postopka v znesku 507.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2002 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo razlike obresti od glavnice navedene v 1. točki izreka med 3 % zamudnimi obrestmi in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodeni del sodbe sodišča prve stopnje (zavrnilni del ni pod pritožbo) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je konkurenčna klavzula določena v pogodbi o zaposlitvi sklenjeni dne 29.6.1991, veljavna, saj je pogodbeno določilo o prepovedi zaposlitve pri konkurenčnem podjetju nasprotovalo in še nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom in morali. Zato bi sodišče prve stopnje moralo po določbi 103. člena ZOR za del konkurenčne klavzule, ki se nanaša na prepoved sklenitve delovnega razmerja z drugim podjetjem, ugotoviti ničnost, kar pa ni storilo, zato je odločitev sodišča materialnopravno napačna.

Sodišče prve stopnje se v svoji sodbi tudi zmotno sklicuje na Zakon o varstvu konkurence (ZVK - Ur. 1. RS, št. 18/93), ki v svojih določbah opredeljuje obstoj nelojalne konkurence, saj se po splošnem pravilu zakonske določbe, ki so nastale kasneje, ne morejo razlagati v škodo šibkejše stranke, delavca pri pravnih poslih, katerega nastanek je datiran pred sprejetjem novih predpisov. Sicer pa tožeča stranka tekom postopka sploh ni dokazala, da je podjetje, v katerem se je toženec zaposlil, resnično opravljalo dejavnost, ki bi utegnilo povzročiti škodo tožeči stranki, to je družbi A., d.d., iz listin v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bila registrirana dejavnost obeh podjetij enaka. Ker je konkurenčna klavzula veljala le za dejavnosti opredeljene v 7. členu statuta A. d.d. in nikakor ne za vsa podjetja, zlasti ne za vsa grafična podjetja, bi sodišče prve stopnje šele na podlagi vpogleda v statut lahko ugotovilo ali bi dejavnost, katero je ob sklenitvi toženčevega delovnega razmerja opravljala družba C. d.o.o., utegnila povzročiti škodo tožnici.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi odločalo že trikrat. V obravnavani zadevi je bil predlog za sodno varstvo za izplačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule vložen 11.1.1994, še na takratno Sodišče združenega dela v Celju. Delovno sodišče v Celju je prvič razsodilo s sodbo opr. št. Pd 6 54/94, z dne 27.6.1996 in sicer tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na pritožbo tožeče stranke, ki jo je pritožbeno sodišče prejelo v obravnavanje septembra 1996, je sodišče druge stopnje s sklepom opr. št. Pdp 1181/96 z dne 19.6.1998 prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da dopolni dokazni postopek in ugotovi, v čem je obstajala škoda, saj je treba tudi pri uveljavljanju pavšalne odškodnine ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. Pd 367/98 z dne 8.5.2000. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1017/2000 z dne 7.2.2002 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo ponovno vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tretjič je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 88/2002 z dne 20.5.2002 ugodilo tožbenemu zahtevku in zavezalo toženo stranko k izplačilu 1.534.332,00 SIT s 3 % zamudnimi obrestmi od 12.1.1994 dalje do plačila ter naložilo toženi stranki plačilo stroškov postopka v znesku 507.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2002 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo razlike obresti od glavnice med 3 % zamudnimi obrestmi in zakonskimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 1133/2002 z dne 29.7.2004 pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, ki je vsebovala razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je toženec kršil s pogodbo dogovorjeno konkurenčno klavzulo, s tem ko se je zaposlil pri konkurenčnem podjetju. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, za katere je presodilo, da so lahko pravno odločilne.

Tožena stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo, s katero je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. 1. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004), saj je tožena stranka ocenjevala, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, zato ima sodba sodišča druge stopnje take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Poleg tega pa je tožena stranka v reviziji tudi zatrjevala, da sta sodišče druge in prve stopnje zmotno uporabila materialno pravo.

Revizijsko sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 274/2004 z dne 10. maja 2005 reviziji ugodilo in razveljavilo le sodbo sodišča druge stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločitev. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi ni odgovorilo na pritožbeno grajo, da dejavnosti obeh podjetij v času nastopa dela tožene stranke pri konkurenčnem podjetju nista enaki, kot ni enaka zaposlitev tožene stranke pri novem delodajalcu, kot pri tožeči stranki. Ker ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so bili navedeni v pritožbi, je pritožbeno sodišče kršilo določbo 2. odstavka 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 360. člena ZPP. To pa je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem, ko je sprejelo kot pravilno odločitev sodišča prve stopnje, s pritožbo utemeljeno izpodbijano zaradi storitve absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, na katero mora sicer paziti tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je tudi samo storilo - tokrat v reviziji očitano - bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje. Glede na tako odločitev je pritožbeno sodišče na seji senata dne 27.5.2005 (po treh letih) ponovno odločalo o utemeljenosti pritožbe, ki je bila vložena v letu 2002, in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je pritožba utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer vztraja pri svojih argumentih, da je toženec znanje, izkušnje in usposobljenost, ki jih je pridobil v delovnem razmerju pri tožeči stranki, lahko prenesel k novemu delodajalcu, to še zlasti zato, ker je pri novem delodajalcu opravljal delo "inštruktorja". Kot inštruktor pa je prenašal svoje znanje, ki ga je pridobil pri toženi stranki, na zaposlene pri konkurenčnem podjetju, v katerem se je zaposlil. Toženec se je 7.9.1972 zaposlil v podjetju B., kot pravnem predniku tožeče stranke, na delovnem mestu grafičnega delavca v neskončnem tisku. V dobrih 20 letih je tako postal strokovnjak na grafičnem področju, prišel je celo do vodstvenega mesta, vse to s proučevanjem in usposabljanjem ob delu, ki mu ga je omogočil pravni prednik tožeče stranke oziroma tožeča stranka, saj tožnik ob zaposlitvi ni imel prav nobenih izkušenj iz grafičnega področja, ker je bil po poklicu k.v. delavec obutve. Delo, ki se je nanašalo na pomoč pri izobraževanju tiskarjev pri novem delodajalcu, pa pomeni konkurenčno delovanje, saj je toženec znanje, izkušnje in usposobljenost, kar je toženec pridobil v delovnem razmerju pri tožeči stranki, prenašal na zaposlene pri novem delodajalcu.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da je v obrazložitvi svoje sodbe v predzadnjem odstavku dovolj obrazložilo, zakaj je štelo, da se je družba, v kateri se je toženec zaposlil takoj po prenehanju delovnega razmerja, ukvarjala z enako dejavnostjo kot tožeča stranka, kot tudi to, zakaj je štelo, da je toženec konkurenčno deloval do bivšega delodajalca. Po stališču revizijskega sodišča pa taki pravni zaključki niso dovolj, zlasti ni razvidno na kakšni dokazni podlagi, je sodišče druge stopnje lahko sprejelo svojo presojo o enakih dejavnostih prejšnjega in novega delodajalca in zaposlitve toženca kot tiskarja pri konkurenčnem podjetju. Glede na stališče revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (že tretjič) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišče ni ugotavljalo ali ugotovilo pravno pomembno dejstvo, ali so bila znanja, izkušnje in usposobljenost plod lastnih raziskav in dela tožeče stranke, ne pa splošnih znanj, ki jih je toženec pridobil v delovnem razmerju, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi tudi, glede na pritožbeno grajo, da dejavnosti obeh podjetij v času nastopa tožene stranke pri konkurenčnem podjetju nista bili enaki, kakšni sta bili dejavnosti obeh podjetij v času nastopa dela, ker je po mnenju revizijskega sodišča to pravno odločilno dejstvo bistveno za presojo, ali je podan temelj za izplačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti. Pri ponovni odločitvi pa naj sodišče prve stopnje tudi upošteva, da se je toženec dejansko zaposlil v podjetju, kjer je na podobnih ali celo enakih strojih kot pri tožeči stranki sodeloval v proizvodnji podobnih ali celo enakih izdelkov, po vrhu tega pa je kot je tudi sam priznal na zaslišanju, v novem podjetju usposabljal delavce kot inštruktor, s tem pa je še toliko bolj izkoriščal svoja pridobljena znanja pri svojem bivšem delodajalcu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sklenilo tako, kot izhaja iz izreka drugostopnega sklepa.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba in zadevo vrnilo v novo sojenje, je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.