Jedro

Po petem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve sklepa o izbiri kandidata in je sklep, da se tožba zavrže, pravilen. Tožnica namreč uveljavlja zahtevek, zoper katerega ni dopustno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno izpostavilo določbo 36. člena ZZ, v kateri je urejeno sodno varstvo neizbranega kandidata za direktorja zavoda, medtem ko v veljavni zakonodaji (ne v ZZ in ne v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija ni takih določb za odgovornega urednika, za mesto katerega je kandidirala tožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo, ker je tožnica uveljavljala tožbeni zahtevek, za katerega veljavna zakonodaja ne predvideva sodnega varstva.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da bi imela sodno varstvo le v primeru kršitve zakonske prepovedi diskriminacije, in ji s tem odreklo ustavno pravico do sodnega varstva. Navaja, da gre za spor, ki izvira iz pravice neizbranega kandidata, zato je delovno sodišče pristojno tudi za uveljavljanje sodnega varstva zaradi nezakonitega postopka izbire urednika oziroma kandidata, pri čemer se neposredno uporablja veljavni ZDR-1. Poudarja, da obrazložitev sodišča prve stopnje ni pravilna in je protispisna v delu, da naj ne bi bila diskriminirana, saj v tem postopku smiselno uveljavlja tudi očitek diskriminacije. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva razčistiti tudi to vprašanje, in da ji je odreklo pravico do javne in kontradiktorne obravnave.

3. Tožena stranka je podala pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo obravnave in je tožbo zavrglo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, je namreč pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predmet tožbenega zahtevka ne spada v sodno pristojnost, zaradi česar je tožbo zavrglo brez oprave glavne obravnave. Prav tako v izpodbijanem sklepu ni podana očitana protispisnost glede zaključka, da tožnica ni uveljavljala diskriminacije. Sodišče prve stopnje dokazov namreč ni izvajalo, ker je tožbo zavrglo brez glavne obravnave, je pa pravilno povzelo tožničino trditveno podlago, iz katere tudi po stališču pritožbenega sodišča očitek diskriminacije ne izhaja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo v obravnavani zadevi in svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbo 200. člena ter 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1). Po petem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve sklepa o izbiri kandidata in je sklep, da se tožba zavrže, pravilen. Tožnica namreč uveljavlja zahtevek, zoper katerega ni dopustno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno izpostavilo določbo 36. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/1991 in spremembe; ZZ), v kateri je urejeno sodno varstvo neizbranega kandidata za direktorja zavoda, medtem ko v veljavni zakonodaji (ne v ZZ in ne v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija (Ur. l. RS, 96/2005 in spremembe; št. ZRTVS-1) ni takih določb za odgovornega urednika, za mesto katerega je kandidirala tožnica.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica v tožbi smiselno uveljavljala tudi očitek diskriminacije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz tožničine trditvene podlage izhajajo le očitki kršitev, ki naj bi jih v postopku izbire storila tožena stranka, pri čemer pa se ti očitki niso nanašali na diskriminacijo tožnice v izvedenem postopku. Nenazadnje tožnica tudi ni postavila tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitev zakonske prepovedi diskriminacije.

10. Pritožbeno sodišče je zato ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena ZPP. Tožena stranka stroške odgovora na pritožbo krije sama, ker z njim ni bistveno pripomogla k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila.