Jedro

Da je zavarovanec prvotožene stranke V.U. vsaj soprispeval k temu, da je do nastanka škode prišlo, zatrjuje tudi prvotožena stranka. Če pa so k nastanku škode prispevali tudi drugi vozniki v prometni nesreči udeleženih motornih vozil (razen vozila, ki ga je upravljal R., kar pa sploh ni sporno, da ta voznik ni bil kriv, pa je bilo v postopku tudi ugotovljeno), je za škodo, ki jo je utrpel voznik R. podana soodgovornost vseh krivih imetnikov motornih vozil in sicer po načelu solidarnosti (206. člen ZOR), kar pomeni, da stopnja krivde posameznega imetnika motornega vozila v razmerju do nekrivega voznika R. ni odločilna. Odločilna pa bo pri morebitni notranji porazdelitvi škode med tistimi, ki so kot morebitni sopovzročitelji škode solidarno odgovorni.

Za škodo, ki so jo utrpeli ostali tožniki, pa je podana, tako kot sta ugotovili in materialnopravno pravilno odločili tudi obe nižji sodišči, solidarna odgovornost obeh toženih strank na podlagi 4. odstavka 178. člena ZOR. Vsi navedeni tožniki so tretje osebe, katerim je škoda nastala v nesreči, ki so jo povzročila premikajoča se motorna vozila. Za tako nastalo škodo pa odgovarjajo imetniki motornih vozil po načelu solidarne odgovornosti vsakega izmed udeležencev. Revizijske trditve drugotožene stranke, da za škodo, ki sta jo utrpela tožnik in mladoletna K.Š. ne more biti odškodninsko odgovorna zato, ker N.Š., ki je v prometni nesreči umrla, ni bila na službeni vožnji ampak je bila v osebnem avtomobilu, ki je last drugotožene stranke le slučajna potnica, zato niso pravno odločilne, zaradi česar revizijsko sodišče na te trditve ne odgovarja (1. odstavek 375. člena v zvezi s 399. členom ZPP).

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenim zahtevkom tožečih strank na plačilo odškodnine, prisojeno odškodnino pa naložilo v nerazdelno plačilo toženima strankama. Ob upoštevanju uspeha v pravdi je toženima strankama naložilo v povrnitev tudi stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo delno ugodilo pritožbi mladoletne tožnice in sicer tako, da je tej tožnici prisojeno odškodnino zvišalo za 150.000 SIT, vsem tožnikom pa je priznalo zamudne obresti od prisojenih stroškov postopka in sicer od 26.6.1992 dalje. V ostalem je pritožbo tožečih strank, pritožbi toženih strank pa v celoti, zavrnilo in v ostalih izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da morata toženi stranki nerazdelno povrniti mladoletni tožnici 11.680 SIT z zamudnimi obrestmi od 9.12.1992 dalje, medtem ko morajo ostali tožniki in toženi stranki sami trpeti svoje stroške, nastale zaradi vložitve pravnega sredstva.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo toženi stranki.

Prvotožena stranka uveljavlja v reviziji revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev postopka je podana zato, ker so v sodbah sodišča navedene območne enote. Te namreč niso pravne osebe. Kot stranka v postopku bi lahko nastopala le Zavarovalnica Ljubljana. Odločitev sodišč, da prvotožena stranka odgovarja vsem tožnikom, pa je materialnopravno napačana. Vsaj četrtemu tožniku prvotožena stranka lahko odgovarja le v obsegu krivde svojega zavarovanca. K temu, da je do prometne nezgode in nastanka škode prišlo, je namreč brez dvoma prispeval tudi voznik nemškega vozila, njegovo vozilo pa ni bilo zavarovano pri prvotoženi stranki. Razmejitev odgovornosti med zavarovancem prvotožene stranke in voznikom nemškega vozila je bistvena. Napačno je tudi stališče, da v nesreči udeleženi voznik ni tretja oseba v smislu 2. odstavka 177. člena ZOR. Ker voznik vozila, ki je last drugotožene stranke, ni z ničemer pripomogel, da je prišlo do prometne nezgode in nastanka škode, je pravno zmotno tudi sklicevanje na določbo 4. odstavka 178. člena ZOR. Za škodo, ki je ni povzročilo njeno vozilo, pa drugotožena stranka skupaj s prvotoženo stranko sploh ne more odgovarjati. Ob ugotovitvi, da je škodo v pretežni meri povzročil zavarovanec prvotožene stranke, sodišči ne bi smeli na solidarno plačilo obsoditi tudi drugotožene stranke. Napačna je tudi odločitev glede možnosti prekoračitve zavarovalne vsote. Tožena stranka je zatrjevala, da možnost prekoračitve obstaja in navedla tudi številko pravdne zadeve v kateri uveljavljajo odškodnino drugi oškodovanci. Zavarovalne vsote so določene z odlokom izvršnega sveta in tedaj znane, višino uveljavljenih zahtevkov pa bi sodišče lahko ugotovilo z vpogledom pravdnega spisa. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Drugotožena stranka pa uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za škodo, ki sta jo zaradi smrti N.Š. utrpela mladoletna K.Š., drugotožena stranka ne more biti odgovorna. N.Š. je bila v avtomobilu, ki je last drugotožene stranke, slučajna potnica. Ni se ponesrečila na delu ali v zvezi z delom. Za nastalo škodo bi bil lahko odgovoren le lastnik avtomobila, s katerega je odpadlo rezervno kolo ali pa zavarovalnica, pri kateri je bilo to vozilo zavarovano. V primeru C. in R. pa je sodišče prisodilo previsoko odškodnino, ki ni v skladu s sodno prakso in mnenji izvedencev. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V skladu z določbo 390. člena ZPP, sta bili reviziji vročeni nasprotni stranki, ki na reviziji ni odgovorila ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

Netočna je revizijska trditev, da tožeče stranke svojih tožbenih zahtevkov niso uveljavljale proti pravi toženi stranki. V vloženih tožbah je bila sprva kot tožena stranka res navedena Zavarovalna skupnost, Območna skupnost, vendar je tožeča stranka, zaradi statusnih in organizacijskih sprememb te tožene stranke, že v pripravljalnih spisih, ki sta bila vložena dne 9.12.1991 (l. št. 15 in 34 pravdnega spisa) toženo stranko opredelila kot Zavarovalnico L. in tej opredelitvi dodala OE in OE. Zakaj dodatek posamezne območne enote tožene stranke k imenu "Zavarovalnica L." ne predstavlja oznake drugega pravnega subjekta, je prvotoženi stranki obširno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Tem razlogom (5. in 6. stran razlogov sodbe pritožbenega sodišča) nima revizijsko sodišče kaj za dodati. Le ponovno lahko poudari, da se je tako postopka pred sodiščem prve stopnje, kot tudi pritožbenega postopka, več čas udeleževala kot tožena stranka Zavarovalnica L., ki je po svojih pooblaščencih opravljala tudi vsa procesna dejanja, tej toženi stranki oziroma njenim pooblaščencem so bila vročena tudi vsa sodna pisanja in odločbe, ta tožena stranka pa je vložila tudi redno in izredno pravno sredstvo. Kljub temu, da je prvotožena stranka ves čas postopka vztrajala, da je pravilna opredelitev te tožene stranke le Zavarovalnica T. d.d. Ljubljana, pa se je, kot je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, tudi sama (npr. v vloženi pritožbi) opredeljevala z dodatkom območne enote. Revizijska trditev, da tožba ni bila vložena proti pravi stranki in da pravi stranki tudi obveznost ni naložena, zato ni sprejemljiva.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da tožnik, ki je upravljal vozilo, ki je bilo last drugotožene stranke in zavarovano pri prvotoženi stranki, ni z ničemer soprispeval k temu, da je do prometne nesreče prišlo. Obe toženi stranki sta tekom postopka tudi izrecno zatrjevali, da voznika R. za to, da je do prometne nesreče in nastanka škode prišlo, ne zadene nobena krivda. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil vzrok za to, da je do nesreče in nastanka škode prišlo v tem, da je tudi zavarovancu prvotožene stranke V.U., z njegovega vozila odpadlo revzerno kolo, kar je imelo za posledico, da je prišlo do trčenja več premikajočih se motornih vozil. Po izvedenem dokaznem postopku je prišlo sodišče prve stopnje do zaključka, da niti voznik nemškega, niti voznik sarajevskega motornega vozila za nesrečo nista kriva, pritožbeno sodišče pa se je s tako dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovim pravnim zaključkom strinjalo. Prvotožena stranka še v reviziji vztraja pri trditvi, da je podana tudi krivda drugih v prometni nesreči udeleženih voznikov motornih vozil, razen krivde tožnika. Tudi če bi bila ta revizijska trditev točna, pa odločitev v tej pravdni zadevi za prvotoženo stranko ne bi bila ugodnejša. Da je zavarovanec prvotožene stranke V.U. vsaj soprispeval k temu, da je do nastanka škode prišlo, zatrjuje tudi prvotožena stranka. Če pa so k nastanku škode prispevali tudi drugi vozniki v prometni nesreči udeleženih motornih vozil (razen vozila, ki ga je upravljal R., kar pa sploh ni sporno, da ta voznik ni bil kriv, pa je bilo v postopku tudi ugotovljeno), je za škodo, ki jo je utrpel voznik R. podana soodgovornost vseh krivih imetnikov motornih vozil in sicer po načelu solidarnosti (206. člen ZOR), kar pomeni, da stopnja krivde posameznega imetnika motornega vozila v razmerju do nekrivega voznika R. ni odločilna. Odločilna pa bo pri morebitni notranji porazdelitvi škode med tistimi, ki so kot morebitni sopovzročitelji škode solidarno odgovorni.

Kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da tožnik kot upravljalec vozila, ki je bilo last drugotožene stranke, ni bil kriv, da je do nastanka škode prišlo, je z odločbo nižjih sodišč naložena obveznost plačila odškodnine tudi drugotoženi stranki. Prvotožena stranka, kateri je naloženo plačilo odškodnine tožniku solidarno z drugotoženo stranko v reviziji zatrjuje, da drugotožena stranka na plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel R., sploh ne bi smela biti obsojena. S takimi revizijskimi trditvami prvotožena stranka izpodbija odločitev nižjih sodišč glede odškodninske odgovornosti v delu, ki se ne nanaša nanjo (zaradi česar odločitve v tem delu, ne glede na to, ali je materialnopravno pravilna ali ne, sploh ne more izpodbijati) ki jo je drugotožena stranka izrecno priznala (v pritožbi je izrecno navedla, da v razmerju do R. uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava le glede višine prisojene odškodnine, v reviziji pa izpodbija temelj odgovornosti le v razmerju do tožnikov I.Š. in ml. K.Š.) in ki je, ne glede na njeno materialnopravno pravilnost, zanjo tudi ugodnejša (solidarna odgovornost z drugotoženo stranko), zaradi česar za izpodbijanje tega dela sodbe nižjih sodišč tudi ne more imeti nobenega pravnega interesa.

Za škodo, ki so jo utrpeli ostali tožniki (I.Š., ml. K.Š. in M.C.), pa je podana, tako kot sta ugotovili in materialnopravno pravilno odločili tudi obe nižji sodišči, solidarna odgovornost obeh toženih strank na podlagi 4. odstavka 178. člena ZOR. Vsi navedeni tožniki so tretje osebe, katerim je škoda nastala v nesreči, ki so jo povzročila premikajoča se motorna vozila. Za tako nastalo škodo pa odgovarjajo imetniki motornih vozil po načelu solidarne odgovornosti vsakega izmed udeležencev. Revizijske trditve drugotožene stranke, da za škodo, ki sta jo utrpela tožnik I.Š. in mladoletna K.Š. ne more biti odškodninsko odgovorna zato, ker N.Š., ki je v prometni nesreči umrla, ni bila na službeni vožnji ampak je bila v osebnem avtomobilu, ki je last drugotožene stranke le slučajna potnica, zato niso pravno odločilne, zaradi česar revizijsko sodišče na te trditve ne odgovarja (1. odstavek 375. člena v zvezi s 399. členom ZPP).

Neutemeljene so tudi revizijske trditve prvotožene stranke, da odločitev pritožbenega sodišča glede možnosti prekoračitve zavarovalne vsote ni pravilna. Revizijsko sodišče se strinja s pritožbenim zaključkom, ki je obširno obrazložen (9. stran razlogov sodbe pritožbenega sodišča), da je prvotožena stranka podala le pavšalen ugovor, da možnost, da bi bila lahko prekoračena zavarovalna vsota obstaja, saj poleg pritožbene trditve, da bi bila zavarovalna vsota lahko prekoračena, ni navedla niti višine zavarovalne vsote, niti števila drugih oseb in višine njihovih zahtevkov, ki naj bi plačilo odškodnine še zahtevale. Poleg tega je prvotožena stranka ob zatrjevanju možnosti prekoračitve zavarovalne vsote svoj ugovor gradila le na zavarovanju tovornjaka, ki ga je upravljal njen zavarovanec U., pri tem pa ni upoštevala dejstva, da so tožniki I.Š., mlad. K.Š. in M.C. uveljavljali proti prvotoženi stranki plačilo odškodnine iz naslova avtomobilske odgovornosti vozila, ki je last drugotožene stranke in ki je bilo tudi zavarovano pri prvotoženi stranki. Trditev prvototožene stranke, da je za pokritje vseh škod na razpolago le ena zavarovalna vsota, ki naj ne bi zadoščala za izplačilo zahtevanih odškodnin, zato tudi ni točna.

Višini prisojenih odškodnin (le glede tožnikov C. in R.) pa je v revizijskem postopku ugovarjala le še drugotožena stranka in še to le s pavšalno trditvijo, da so odškodnine previsoke in v nasprotju z izvedeniškimi mnenji in sodno prakso. Ker je taka revizijska trditev premalo konkretizirana, je revizijsko sodišče opravilo materialnopravni preizkus vseh prisojenih odškodnin v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP) in pri tem ugotovilo, da je določba 200. člena ZOR pravilno uporabljana, saj so bili pri vseh oškodovancih materialnopravno pravilno in tako, kot določata 1. in 2. odstavek 200. člena ZOR, upoštevani vsi kriteriji za prisojo odškodnin iz naslova utrpljenih škod na nepremoženjskem področju (okoliščine primera, stopnja in intenzivnost bolečin in strahu ter njihovo trajanje, pomen odškodnine za nepremoženjsko škodo, namen te odškodnine itd.).

Iz navedenih razlogov v revizijah toženih strank uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavka 354. člena ZPP) je revizijsko sodišče obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).