Jedro

Presoja, ali je bila v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da mu toženka plača 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila ter podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala plačilo 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje razvidno iz 3. točke izreka sodbe. Hkrati je tožnici naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 500,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnici ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku in je upravičena do odškodnine na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006 s spremembami; ZVPSBNO). Kršena pa ji tudi ni bila ustavna pravica do pravnega sredstva, niti pravica do enakega obravnavanja.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3 s spremembami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, vse s stroškovno posledico. Navaja, da ob tokratnem odločanju sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil Ustavnega sodišča RS iz odločbe Up-792/08 z dne 27.5.2010, s katerim je le-to prvotno odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sicer potrdilo tudi pritožbeno sodišče, razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ni upoštevalo, da ZVPSBNO glede odškodnin za nepremoženjsko škodo napotuje na merila in pravila znotraj ZVPSBNO, ne pa tudi na subsidiarno uporabo pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Ni upoštevalo, da je odgovornost tožene stranke po ZVPSBNO objektivna ter da ni izrecno določeno, da mora biti glede odgovornosti države v postopkih dolgotrajnosti podana protipravnost njenega ravnanja. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da Delovno in socialno sodišče v Kranju (DSS Kranj) predmetnih pravdnih postopkov ni moglo reševati po principu vzorčnega primera, ker za to ni imelo pravne podlage. Vzorčni postopek je dobil pravno podlago šele s sprejetjem Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; ZDSS-1), zato ga tudi sodna praksa ni mogla dopuščati. Sodišče tudi ni upoštevalo prepovedi retroaktivnosti iz 154. in 155. člena Ustave RS. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, da je DSS Kranj prekinilo postopek do odločitve Ustavnega sodišča RS, saj to iz tožničinega spisa DSS Kranj ni razvidno. Jasno je, da sodišče ni odločalo iz sistemskih razlogov. Če bi res čakalo na odločitev Ustavnega sodišča RS in bi postopek prekinilo, bi moral biti izdan ustrezni sklep, zoper katerega bi imela tožnica ustrezno pravno sredstvo. Protipravnost izvedbe vzorčnih postopkov je v neposredni vzročni zvezi s škodo, ki ji je nastala. Nepravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, da je soglašala oziroma celo sama (po pooblaščenki) predlagala, da se z obravnavanjem njene zadeve počaka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da niti sama niti njena pooblaščenka, v zadevi pred DSS Kranj, ni podala soglasja za odlog obravnavanja njene zadeve do odločitve Ustavnega sodišča RS. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi v delovnem sporu nastopala s posredovanjem sindikata, saj sta jo v sodnem postopku zastopali M. P. in kasneje I. L.. Pravno nerelevanten in ob kršitvi razpravnega načela 7. člena ZPP je očitek sodišča prve stopnje, da naj ne bi vlagala vlog za pospešitev zadeve (nadzorstvene pritožbe). V času sojenja pred DSS Kranj ni imela na voljo nobenih pospešitvenih sredstev, tudi ne nadzorstvene pritožbe. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugačne volje, kot jo je v njenem imenu izrazila pooblaščenka, tožnica sama ni izrazila. Volja glede odloga obravnav s strani njenih pooblaščenk ni bila nikoli izražena. Sodišče prve stopnje tudi nepravilno presoja protipravnost ravnanja toženke na podlagi stališča, da je bil (dolgotrajen) postopek zanjo koristen. Toženka se zaradi dejstva, ker je bil postopek zanjo koristen, ne more razbremeniti odgovornosti. Namen satisfakcije je v tem, da zagotovi vsem oškodovancem denarno satisfakcijo zaradi škode, ki so jo utrpeli tekom sodnih postopkov, ki so trajali nerazumno dolgo. Stališče, da uspeh s sodno poravnavo ne izključuje protipravnosti ravnanja sodišča, je zavzelo že Višje sodišče v Ljubljani v sodbi II Cp 2252/2010. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Sodišče prve stopnje, ki je o zadevi tokrat odločalo drugič (Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-792/08 z dne 27.5.2010 sodbo sodišča z dne 17.10.2007, ki jo je potrdilo pritožbeno sodišče s sodbo II Cp 79/2008 z dne 16.1.2008, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje), je pri presoji, ali je bila tožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku upoštevalo merila ZVPSBNO in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Odločitve ni oprlo na določbe OZ in ni razumljivo, na kakšni podlagi ji pritožnica to pripisuje.

Sodišče prve stopnje je skrbno in natančno proučilo celotni sodni postopek tožnice (od vložitve tožbe pri D. K. 10.12.1998 do sklenitve poravnave 14.7.2003) in upoštevaje merila 4. člena ZVPSBNO, sodne prakse ESČP ter stališč sodišča v odločbah ustavnega in vrhovnega sodišča, ocenilo, da tožnici ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove izčrpne in prepričljive razloge.

Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je treba pri presoji upravičenosti odškodnine po ZVPSBNO ugotavljati, ali je tožena stranka (država) ravnala protipravno, pri čemer se presojajo merila 4. člena ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko). Odgovornost države po ZVPSBNO je objektivna (16. člen ZVPSBNO), kar pomeni, da se država odgovornosti ne more rešiti le v primeru, ko se ugotovi, da je bila pravica oškodovancu kršena. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da pri tožnici ni prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in je zato neupravičen pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo objektivne odgovornosti države.

Že sodišče prve stopnje je tožnici pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je tožničin postopek pri DSS Kranj trajal 4 leta in nekaj manj kot 8 mesecev, ne zadošča za ugotovitev, da je bila kršena njena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odločilno vprašanje je bilo, zakaj je prišlo v tožničinem postopku do zastoja. Nosilna ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je do njega prišlo, ker je DSS Kranj čakalo na rešitev vzorčnega primera. Pravilnosti te ugotovitve pritožnica z (neutemeljenim) očitkom o protispisnem in pravno napačnem razlogovanju v zvezi z vzorčnim postopkom, ne more uspešno izpodbiti.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temelje na neprerekanih trditvah strank in listinski dokumentaciji (priloge spisa B1, B2, C1 do C4): da je bilo v obdobju od decembra 1998 do februarja 1999 pri istem delovnem sodišču (DSS Kranj) vloženo večje število (okrog 150) istovrstnih tožb nekdanjih delavcev istega podjetja (S. Ž. F., d.o.o.); da je bila tudi tožnica delavka tega podjetja (tožbo je vložila 10.12.1998 po odvetnici M. P.); da je DSS Kranj vzorčno izpeljal postopek v štirih zadevah (priloga spisa C2 do C4), ki so bile za delavce neugodno rešene (nazadnje je bila 9.4.2002 zavrnjena revizija); da je odvetnica M. P. kot pooblaščenka delavcev F., d.o.o., na zahtevo sindikata N., ki je bil plačilec storitev, zaprosila DSS Kranj, da zaradi negativnih odločitev v posameznih zadevah, počaka z njihovim obravnavanjem do odločitve na višjem, vrhovnem oziroma ustavnem sodišču; da je bilo zaradi negativne sodne prakse v letu 2000 vloženo večje število pobud za presojo ustavnosti zakona, na katerem so delavci utemeljevali svoj zahtevke; da je odločitev ustavnega sodišča U-I-138/00 z dne 10.4.2003, glede odpravnin v insolvenčnih podjetjih (v za delavce ugodni smeri), spremenila dotedanjo sodno prakso rednih sodišč; da je bil delovni spor, tudi tožničin, po odločitvi ustavnega sodišča razmeroma hitro rešen (poravnava 14.7.2003), je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za nosilno ugotovitev, da DSS Kranj tožničine zadeve ni obravnavalo, ker je izvedlo t.i. vzorčni postopek. Dejstvo, na katerega se pritožnica sklicuje (da iz spisa DSS Kranj, ki se je vodil na podlagi tožbe tožnice, ni razvidno, zakaj je prišlo do zastoja), ne dokazuje protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje in tudi ne nudi podlage za zavzemanje pritožnice, da je do zastoja prišlo iz sistemskih razlogov in ne zaradi izvedbe vzorčnega postopka. Sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje tudi dovolj popolno in pravilno raziskalo.

Zakaj ni odločilno, da tožničin postopek pri DSS Kranj ni bil formalno prekinjen in tudi ne, da reševanje vzorčnega postopka še ni bilo zakonsko urejeno, je dovolj izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (14. stran, 15. stran obrazložitve sodbe), ki je pri presoji upoštevalo tudi merila ESČP. Po stališču ESČP je namreč sprejemljivo, da sodišče čaka na odločitev v precedenčnem primeru, če je takšna rešitev razumna. Takemu stališču je pritrdilo tudi že Ustavno sodišče RS v odločbi UP 2965/08 z dne 13.5.2010, ko je odločalo v primerljivi zadevi (ena od tožb delavcev F., d.o.o.). Oceni sodišča prve stopnje, da je bila odločitev DSS Kranj, da je štiri od približno 150 primerov rešilo kot vzorčne (v vseh sporih je bila odločitev odvisna od zapletenega in pomembnega pravnega vprašanja, ki je bilo odločilno za nadaljnji razvoj sodne prakse), štelo za smotrno, ekonomsko upravičeno in v korist strank (merila ESČP), pritožnica obrazloženo niti ne nasprotuje.

Ni šlo za spor o prenehanju ali obstoju delovnega razmerja, v katerem je treba še posebej hitro postopati (pritožbeno opozarjanje, da je bil njen delovno pravni spor zanjo izrednega pomena).

Zmotno je pritožbeno stališče, da vzorčni postopek z njeno zadevo nima zveze. Posledično je, upoštevaje merila ESČP, pomembno, koliko časa je trajal vzorčni postopek, ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni trajal nerazumno dolgo. Pravilnosti te ugotovitve pritožnica z (neutemeljenim) pritožbenim očitkom o protispisnem in pravno napačnem razlogovanju sodišča prve stopnje glede vzorčnega postopka, ne more uspešno izpodbiti. Res je, kot trdi pritožnica, njen postopek pri DSS Kranj trajal le na eni stopnji nekaj manj kot 5 let, vendar pa je bila odločitev o njem vezana na vzorčni postopek, ki pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, potekal na treh stopnjah (od leta 1998 do leta 2003), pri čemer je v ta čas všteto tudi trajanje za presojo ustavnosti predpisa pred Ustavnim sodiščem RS.

Ni pomembno, ali je tožnica oziroma njena pooblaščenka v zadevi pri DSS Kranj predlagala odlog obravnavanja, kot tudi ne, ali je z njim soglašala. Pritožbeno sodišče zato na pritožbeno ponavljanje o tem, da volja glede odloga obravnav, s strani njenih pooblaščenk ni bila nikoli izražena, ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP). Odločilno je, da tožnica očitno ni imela interesa za pospešeno reševanje zadeve (glede na siceršnje negativne odločitve v drugih zadevah delavcev F., d.o.o.) in je način dela DSS Kranj (čakanje na rešitev vzorčnih primerov) sprejela. Tožnica ni trdila, da je bodisi ona ali njena pooblaščenka zahtevala obravnavanje zadeve, to pa tudi ne izhaja iz tožničinega spisa pri DSS Kranj. Posledično tudi ni očitane protispisnosti v ugotovitvi sodišča „da drugačne volje, kot jo je v njenem imenu izrazila njena pooblaščenka, tožnica sama ni izrazila“. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da tožnica ni vložila nadzorstvene pritožbe (uvedel jo je šele ZVPSBNO), temveč, da ni predlagala drugačnega postopanja sodišča (15. stran obrazložitve sodbe). Vodenje postopka je očitno, kot je razvidno iz njenega zaslišanja, prepustila sindikatu N. (katerega članica je bila) oziroma odvetnici M. P.(plačnik njenih storitev je bil sindikat N.), sicer pa se sama za postopek ni zanimala (povedala je, da jih je o postopku obveščal sindikat N.). Odveč je pritožničino razglabljanje o tem, da z odlogom reševanja zadeve ni soglašala in je s tem v zvezi tudi neutemeljen očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne glede na to pa je dopis tožničine odvetnice M. P. (priloga B2) dokaz, da je podala prošnjo za odlog obravnavanja v zadevah nekdanjih delavcev F., d.o.o.. Ni pravno odločilno, ali je bila ta podana v vsakem postopku posebej in pisno, kot očitno zmotno razume pritožnica.

Pritožnica ima sicer prav, da sklenjena sodna poravnava sama po sebi ne izključuje protipravnega ravnanja DSS Kranj, vendar pa sodišče prve stopnje tožnici ni odreklo upravičenja do odškodnine le iz razloga, ker naj bi bil postopek zanjo koristen. Odveč je zato pritožbeno razglabljanje o tem, da bi bila tožnica do satisfakcije po ZVPSBNO upravičena, ne glede na uspeh v primarnem postopku.

Sodišče prve stopnje ni kot odločilno štelo, da je tožnica sklenila poravnavo, zato tudi ni pomembno, kakšno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi II Cp 2252/2010 z dne 15.9.2010, na katero se pritožnica sklicuje.

Pravilnosti odločitve glede zavrnitve odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in kršitve pravice do enakosti pred zakonom, ki je sicer materialnopravno pravilna, pa pritožnica obrazloženo niti ne nasprotuje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela in sama krije stroške neuspele pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njenih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.