Jedro

Izvršilno sodišče mora v primeru v notarskem zapisu sklenjene potrošniške kreditne pogodbe že po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je upnik dokazal, ne le da je dolžniku vročil pisno izjavo, da je terjatev zapadla z navedbo dneva zapadlosti, temveč tudi nastanek odpoklicnega upravičenja. Zato ne zadošča, da upnik dolžniku opomin, da obveznost izpolni v dodatnem roku, pošlje, temveč mora izkazati vročitev opomina dolžniku v skladu s prejemno teorijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ugodilo ter sklep o izvršbi z dne 31. 8. 2020 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Odredilo je razveljavitev zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri nepremičninah dolžnika ID znak parcela 1 in 2 ter izbris zaznambe izvršbe (točki I in II izreka). V točki III pa je upnici naložilo, da je dolžna v 8. dneh dolžniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 55,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Sklep izpodbija upnica in poudarja, da odločitev sodišča ni pravilna. Za dokaz zapadlosti terjatve po tretjem odstavku 20.a člena ZIZ zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo datuma zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Pisna izjava upnika se vroča priporočeno po pošti in če upnik za takšen način vročanja predloži dokaz, zadosti pogojem iz 20.a člena ZIZ. Pri tem pa za vročitev ne veljajo določbe pravdnega postopka o vročitvi sodnih pisanj, temveč Zakona o poštnih storitvah, ker gre za vročitev pred začetkom postopka. Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2) v 21. točki 2. člena določa priporočeno pošiljko kot poštno storitev, ki po enotni tarifi zagotavlja jamstvo za izplačilo odškodnine ob izgubi, kraji ali poškodbi priporočene pošiljke, to je priporočeno s povratnico in priporočeno osebno vročitev, ki omogočata pošiljatelju, da dokaže vročitev dolžniku. Zato ni potrebno, da bi bila vročitev vedno dokazana s podpisano povratnico, saj bi se upnikom odvzelo pravno varstvo v primerih, ko se dolžniki izogibajo prejemu poštne pošiljke in pričakujejo, da ne bo prišlo do posledic zaradi kršitev pogodbenih določil. Upnik namreč ne more vplivati nato, ali bo dolžnik priporočeno pošiljko tudi dejansko prejel, saj se dolžnik vročitvi lahko izmika. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa (VSL III Ip 5039/2012 in III Ip 884/2016). Ker je upnica izkazala, da je dolžniku opomin pred odstopom od pogodbe poslala in s tem dolžniku omogočila možnost, da se seznani z zapadlimi neplačanimi obveznostmi po kreditni pogodbi, je na ta način izkazala predčasno zapadlost svoje terjatve. Dolžnik pa je na naslovu, na katerega mu je upnica pošiljala pošiljke, prejel sodna pisanja in to še dodatno utemeljuje dejstvo, da se je dolžnik izogibal vročitvi upnikovih pošiljk. Priglasi stroške pritožbenega postopka v višini 125,00 EUR.

3. Dolžnik ni podal odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnica v pritožbi sicer pravilno opozarja, da ZIZ v petem odstavku 20.a člena ne zahteva, da mora upnik izjavo o zapadlosti terjatve dolžniku vročati priporočeno s povratnico ali z osebno priporočeno vročitvijo, temveč določa le, da se izjava o zapadlosti vroča priporočeno po pošti. Pri presoji izkazanosti zapadlosti terjatve, ki ne izhaja že iz samega notarskega zapisa, je potrebno primarno izhajati iz prejemne teorije, ki jo ZIZ upošteva v tretjem odstavku 20.a člena ZIZ (ki govori o dokazilu o vročitvi1). Sodna praksa se je že postavila na stališče, da te določbe ne gre razlagati dobesedno in da ni potrebno, da je sama vročitev pisne izjave upnika vedno tudi dokazana, saj bi s tem velikemu delu upnikov odvzelo pravno varstvo v primerih, ko se dolžniki sicer izogibajo prejemu poštne pošiljke. Vendar pa mora biti izkazano, da je bila izjava o zapadlosti saj poskušana biti vročena na način iz petega odstavka 20.a člena ZIZ, tudi če do vročitve nato dejansko ni prišlo iz razloga na dolžnikovi strani (ker pošte ni dvignil, se je preselil ali je na drug način onemogočil vročitev). Za zadostitev določbama tretjega in petega odstavka 20.a člena ZIZ je zato bistveno, da listina izkazuje, da je bila izjava dolžniku vročana (ne pa le oddana) priporočeno. Ni namreč izključeno, da se tudi priporočena poštna pošiljka v fazi prenosa izgubi, v takšen primeru pa nevročitev izjave o zapadlosti ne bi mogla iti v breme dolžnika. Sodna praksa2 je zavzela stališče, da mora izvršilno sodišče v primeru v notarskem zapisu sklenjene potrošniške kreditne pogodbe že po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je upnik dokazal, ne pa le da je dolžniku vročil pisno izjavo, da je terjatev zapadla z navedbo dneva zapadlosti, temveč tudi nastanek odpoklicnega upravičenja. Zato ne zadošča, da upnik dolžniku opomin, da obveznost izpolni v dodatnem roku, pošlje, temveč mora izkazati vročitev opomina dolžniku v skladu s prejemno teorijo. Po 13. členu Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK) lahko dajalec kredita zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov, kar v konkretnem primeru niti ni sporno. Vendar pa mora upnik pred izjavo, da razdira pogodbo, potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15. dni, pogodbo pa lahko razdre samo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v dodatnem roku. Zato ne zadošča, da upnik dolžniku opomin, da obveznost izpolni v dodatnem roku zgolj pošlje, temveč mora izkazati vročitev opomina dolžniku v skladu s prejemno teorijo, saj ima opomin naravo pravnoposlovne izjave volje upnika in v skladu s splošnim pravilom učinkuje s trenutkom, ko jo naslovnik prejme. Namen dodatnega roka pa je dolžniku ponuditi zadnjo možnost pred prenehanjem pogodbe, zato mora, kljub temu, da je dolžnik tisti, ki povzroči, da ga mora upnik opomniti na izpolnitev, tak opomin tudi prejeti.3 Oddajno teorijo, katero izpostavlja upnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep in kateri je sledila starejša sodna praksa, pa ni uporabljiva v vseh primerih. Uporabiti bi jo bilo mogoče v primeru, če bi bilo dokazano, da je dolžnik prejel pošiljko z opominom in z določitvijo 15-dnevnega roka za prostovoljno plačilo ter opozorilom o uresničitvi odpoklicne pravice.

6. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 884/2016 z dne 25. 5. 2016, na katerega se sklicuje upnica v pritožbi, pa obravnava drugačno dejansko stanje, in sicer, ko sta stranki pogodbe sklenili izrecen dogovor o vročitvi in načinu pošiljanja ter domnevi o vročitvi vseh pisanj že v notarskem zapisu, česar pa v konkretnem primeru upnica ne zatrjuje niti v predlogu za izvršbo niti v odgovoru na ugovor.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da upnica v konkretnem primeru ni izkazala zapadlosti terjatve po notarskem zapisu in iz navedenega niso izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, je tako pravilna. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Upnica v pritožbenem postopku ni uspela, zaradi česar sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sklep VSL I Ip 3381/2015. 2 VSL II Ip 1547/2018. 3 Komentar M. Juhart k 105. členu Obligacijskega zakonika, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 574 ter Nina Plavšak, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, Podjetje in delo 2012, št. 8, točki 2.2.3., 6.3.