Jedro

Objektivna odškodninska odgovornost obeh toženih strank, prve potrditvah v tožbi zaradi nevarnih pogojev dela za njene delavce, druge pa zaradi nevarnosti samega železniškega prometa, je izključena zato, ker je do nesreče prišlo zaradi samomora, torej izključno takega dejanja samega oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se tudi ne izogniti njegovim posledicam.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo odškodninski zahtevek vseh štirih tožnikov, ker je ugotovilo, da je sin oziroma brat tožnikov M. V. dne 18.10.1989 napravil samomor tako, da je skočil pod vlak, zaradi česar je izključena objektivna odškodninska odgovornost obeh toženih strank. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožniki uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, do katerega je prišlo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožniki povzemajo svoje pritožbene trditve, da iz izvedenih dokazov izhaja drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljno s sodbo sodišča prve stopnje. M. V. je bil takrat star 22 let, njegove razmere pa so bile take, da ni imel razlogov za samomor. Disciplinski prestopek ni bil tako hud, da bi mu zaradi tega grozilo prenehanje delovnega razmerja. Tistega dne je šel v službo pri prvotoženi stranki po običajni poti, pri nadvozu P. pa je prišlo do nesreče. Vreme je bilo megleno, vidljivost slaba, tiri spolzki in ko je slišal zvočni signal lokomotive, je pogledal, iz katere smeri prihaja vlak. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ko je zaradi piska lokomotive pogledal in zaradi megle na zelo kratki razdalji zagledal vlak, je povsem realna možnost, da je v paniki narobe ocenil, po katerem tiru vozi lokomotiva in je zato odskočil ali kot da bi se vrgel v vodo. Obe izvedeniški mnenji ne moreta biti odločilen dokaz za to, da je naredil samomor. Ker obe nogi nista bili amputirani na istem mestu, je jasno, da je bil v času povoženja še v gibanju in ne v ležečem položaju, kot zatrjuje izvedenec sodno medicinske stroke. Tudi izvedenec psihiater ni pravilno zaključil, da je šlo za samomor, saj je sam ugotovil, da o pokojniku ni nikakršnih amnestičnih podatkov, pa tudi noben od izvedenih dokazov ni kazal na to, da bi bil M. V. depresiven, žalosten, brez perspektive. V nadaljevanju revizija povzema tudi vse svoje v pritožbi naštete dokazne predloge, brez katerih po njenem mnenju ni mogoče pravilno in točno ugotoviti dejanskega stanja ter sprejeti pravilne odločitve. Zaradi srečanja z vlakom v megli je šlo pri M. V. za neustrezno reakcijo zaradi panike in za slabo oceno smeri vožnje vlaka.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej in izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz povzetih revizijskih navedb izhaja, da tožniki skušajo uveljaviti zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede okoliščin, kako in iz kakšnih razlogov je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Ker po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili obe nižji sodišči. V obravnavani zadevi so odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, da je M. V. 18.10.1989 ob 6. uri in 18 minut hodil v nasprotni smeri od svojega delovnega mesta, in sicer proti smeri, iz katere je prihajal vlak. Ko ga je vlakovodja na zaradi megle res krajšo razdaljo zagledal, je dal zvočni signal, M. V. pa se je takrat nahajal med tiroma št. 1 in 2. Pogledal je najprej v nasprotno smer, nato v smer prihajajočega vlaka, se pri tem srečal z očmi vlakovodje, nato pa skočil naprej, kot da bi skočil v vodo. Obe nižji sodišči sta zavrnili s strani tožnikov ponujeno možnost, da naj bi M. V. v obrambni reakciji skočil naprej, saj se človek pri taki reakciji umakne nevarnosti in bi v takem primeru moral odskočiti nazaj. Napačna ocena smeri, iz katere je prihajal vlak, je izključena tudi zato, ker sta se z vlakovodjem srečala z očmi. Da ga je vlak povozil takrat, ko je že ležal na tirih, izkazujejo njegove poškodbe, ki bi bile drugačne, če bi prišlo do zdrsa ali zadetja še v času, ko je bil v pokončnem položaju oziroma gibanju. Sodišče druge stopnje je na pritožbene pomisleke tožnikov v pravilnost ugotovitev izvedenca psihiatra pravilno odgovorilo, da gre za posreden dokaz, s katerim je bilo odgovorjeno na napačne predstave tožnikov, kako naj bi se njihov sin oziroma brat moral obnašati, če bi res nameraval storiti samomor. Pri tem je še poudarilo, da ima dejanska ugotovitev o samomoru oporo v skladnih izpovedih obeh prič kot edinih očividcih, ki se v celoti ujemata z ugotovitvami izvedenca sodno medicinske stroke o načinu povoženja M. V. Ker se je vrgel naprej neposredno pred bližajoči vlak, katerega je nedvomno videl in ga je vlak tudi povozil, ko je že ležal na tirih, je potrdilo dokazni zaključek, da je šlo za samomor. Pritožbeno sodišče je izčrpno odgovorilo tudi, zakaj ni več potrebno izvajati nobenega od v pritožbi predlaganih dokazov, ki naj bi izpodbili navedene dejanske ugotovitve in ki jih tožnik sedaj ponavlja tudi v reviziji.

Revizijsko sodišče glede na take odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč ugotavlja, da sta sodišče prve stopnje z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka vseh tožnikov, sodišče druge stopnje pa z zavrnitvijo njihove pritožbe, pravilno uporabili materialno pravo iz drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Objektivna odškodninska odgovornost obeh toženih strank, prve potrditvah v tožbi zaradi nevarnih pogojev dela za njene delavce, druge pa zaradi nevarnosti samega železniškega prometa, je izključena zato, ker je do nesreče prišlo zaradi samomora, torej izključno takega dejanja samega oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se tudi ne izogniti njegovim posledicam.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov in po ugotovitvi, da v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne procesne kršitve, na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov.