Jedro

Načelo vestnosti in poštenja je kršeno šele takrat, ko udeleženci v pravnem prometu zaradi uveljavljanja svojih lastnih pravic posežejo v interese drugih udeležencev v tej meri, da so zaradi tega druge osebe v bistveno slabšem položaju. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da na zlorabo pravic iz bančne garancije lahko kažejo tudi okoliščine, v katerih je bil poziv dan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Dolžnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi, s katero je N. d.d. prepovedalo izplačilo dolžniku po bančni garanciji št. 20080184 (364005274) z dne 21. 02. 2008 za izpolnitev pogodbenih obveznosti po podizvajalski pogodbi št. 119/R-2007 z dne 08. 10. 2007. Odločilo je, da dolžnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Dolžnik v pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikovemu ugovoru ugodi ter sklep o zavarovanju Zg 5/2011 razveljavi in postopek ustavi, oziroma da razpiše narok za obravnavo ugovora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik z navedbami v predlogu in s predloženimi listinami dokazal verjeten obstoj terjatve na vračilo bančne garancije ter verjetnost, da bo v primeru unovčenja bančne garancije njegova terjatev onemogočena. Vračila bančne garancije po njenem unovčenju namreč ne bo mogel več zahtevati, z unovčenjem bančne garancije pa bi bila zmanjšana stečajna masa in s tem oškodovani upniki stečajnega dolžnika.

5. Upnik (naročnik garancije) je dolžniku (upravičencu iz garancije) izročil nepreklicno in brezpogojno bančno garancijo na prvi poziv. Takšna garancija vzpostavlja zavezo banke, da dolžniku izplača garancijski znesek brez presojanja narave pogodbenih obveznosti. Samostojne bančne garancije imajo v poslovni praksi velik pomen, in opustitev njihove uporabe bi vodila še k manjši pravni varnosti udeležencev poslovnih transakcij. To pa še ne pomeni, da rizikom zlorabe pravic iz bančnih garancij ni treba posvetiti posebne pozornosti, še posebej ob upnikovi trditvi, da so tako kot dolžnik, unovčili nepogojne in nepreklicne bančne garancije tudi drugi upniki stečajnega dolžnika. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je načelo vestnosti in poštenja kršeno šele takrat, ko udeleženci v pravnem prometu zaradi uveljavljanja svojih lastnih pravic posežejo v interese drugih udeležencev v tej meri, da so zaradi tega druge osebe v bistveno slabšem položaju. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da na zlorabo pravic iz bančne garancije lahko kažejo tudi okoliščine, v katerih je bil poziv dan. Zaradi tega je utemeljeno štelo, da je ravnanje dolžnika, ki je nemudoma po začetku (sodišče prve stopnje nepravilno govori o uvedbi) stečajnega postopka zoper naročnika garancije izdal račun za plačilo pogodbene kazni in gradbiščnih stroškov in to terjatev zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom po sili zakona štel za pobotano z dolgom, ki ga ima do upnika, kljub temu, da je stečajna upraviteljica plačilo računov zavrnila, in da je za preostanek svoje terjatve že po začetem stečajnem postopku nad upnikom unovčil bančno garancijo, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Dolžnik je na opisan način poskušal v primerjavi z ostalimi upniki upnika (stečajnega dolžnika) pridobiti bistveno boljši položaj, saj bi tako dobil svojo terjatev poplačano v celoti.

6. Po oceni višjega sodišča ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje okoliščina, da je dolžnik pogodbeno kazen uveljavljal že v prevzemnem zapisniku niti dejstvo, da je v primeru, če ima zahtevek dolžnika naravo pogodbene kazni, dolžan upnik pogodbeno kazen plačati ne glede na to, da investitor od dolžnika ni zahteval plačila penalov. Upnik namreč navedeni terjatvi že ves čas nasprotuje, pobotu te terjatve pa je zaradi spornosti nasprotovala tudi stečajna upraviteljica. Upniku bi po izplačilu zneska po garanciji ostala le možnost sodnega postopka, v katerem bi moral dokazati, da je pravilno in pravočasno izpolnil obveznosti iz osnovne pogodbe in da se je dolžnik zato neupravičeno obogatil na podlagi garancije. Dokazno breme bi bilo v tem primeru na upniku, postopek je dolgotrajen, njegov izid pa negotov. Vsi ti riziki pa so še posebej poudarjeni v konkretnem primeru, ko zoper upnika teče stečajni postopek.

7. Zahtevek na prepoved unovčenja garancije je sicer postavil upnik (nalogodajalec), ki ga v končni posledici zaradi kritnega razmerja in regresne pravice banke praviloma tudi bremeni plačilo garanta koristniku. Tak zahtevek pa je tudi v interesu banke garanta, saj je zaradi stečajnega postopka nad nalogodajalcem vprašljiva tudi regresna pravica banke po plačilu garancijskega zneska.

8. Višje sodišče je v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal dolžnik, niso podani, prav tako pa izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP člena ZPP).

9. Ker dolžnik ni uspel s pritožbo, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).