Jedro

Presoja, ali so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedeni razlogi o obstoju utemeljenega suma (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obd. G.M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je zoper G.M.G., zoper katerega je s pravnomočnim sklepom uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor zaradi begosumnosti. Zunajobravnavni senat je zavrnil pritožbo zagovornika, ki je uveljavljala, da je stališče preiskovalne sodnice o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec vedel za mamilo v svojem vozilu, zmotno.

Zoper sklep o odreditvi pripora je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ter 3. odstavka 201. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP. Ponavlja trditev v zagovoru in pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, da obdolženec ni vedel, da v svojem tovornjaku prevaža 118 kg kokaina, da mu je mamilo nekdo podtaknil, da je zagovor potrjen z listinskimi dokazi in ga je moč hitro dodatno preveriti. Ker ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil kaznivo dejanje, odreditev pripora krši določbo 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Sklep preiskovalne sodnice se do takega zagovora ni opredelil, taka napaka pa je tudi v sklepu pritožbenega senata, ki nima razlogov o enaki pritožbeni trditvi.

Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, ker je preiskovalna sodnica pravilno ugotovila, da obstaja utemeljen sum, da obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, tak sklep pa je tudi ustrezno obrazložen.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevana kršitev 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP bi bila storjena, če bi sodišče zoper obdolženca odredilo pripor, čeprav ne bi ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru pa sta tako preiskovalna sodnica kot pritožbeni senat ugotovila, da tak utemeljen sum obstaja. V bistvu torej zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja o tej okoliščini, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje zakonitosti sodne odločbe.

Ni pravilna trditev zahteve, da se preiskovalna sodnica in pritožbeni senat nista opredelila do trditev v zagovoru in pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora. Sklep preiskovalne sodnice je zagovor, da obdolženec ni vedel, da prevaža mamilo, zavrnil na tretji strani, kjer sklene, da je sodišče prepričano, da je mamilo skril v posebej prirejene dele vozila prav obdolženec in ne kdo od "J.-jevih" sodelavcev v S., kot je to skušal prikazati obdolženec, navaja pa tudi razloge za to prepričanje. Pritožbeni senat je na drugi in tretji strani sklepa obrazložil zavrnitev enake pritožbene trditve. Navaja, da je kaznivo dejanje, ki ga je obdolženec osumljen, jasno konkretizirano, razlogi za utemeljenost suma pa izhajajo iz uradnih zaznamkov, zapisnikov in potrdil organov odkrivanja. Zagovor, ki se sklicuje na neidentificiranega Bolgara, ne more omajati sklepa preiskovalne sodnice, da je zelo visoka stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ne drži tedaj trditev v zahtevi, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, kar naj bi predstavljalo kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.