Jedro

Določbe SZ jasno ločujejo primere, ko je bila nepremičnina v denacionalizacijskem postopku vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu, od tistih, ko so bili njihovi zahtevki zavrnjeni. Po presoji revizijskega sodišča se navedeno ločevanje razteza tudi na primere, ko je bila nepremičnina vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu le v solastninskem deležu. Po določbah SZ glede vsakega posameznega dela velja drugačen pravni režim.

Tožnica je zaradi zamude objektivnega in prekluzivnega roka iz prvega odstavka 123. člena SZ izgubila pravico do nakupa 7/10 nepremičnine.

Tožnica ob dejstvu, da je denacionalizacijski upravičenec soglašal s prodajo (3/10) nepremičnine, ni pridobila pravice do odpravnine za izselitev.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica v tej pravdi zahteva povrnitev premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi pasivnega ravnanja toženke in posledičnega neuspešnega uveljavljanja pravice do odkupa stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS/I, št. 18/91 in nasl. - SZ). Podredno uveljavlja zahtevek za plačilo odpravnine po določbah SZ. Prvostopenjsko sodišče je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Presodilo je, da nista podani protipravnost toženkinega ravnanja in vzročna zveza med njim in zatrjevano škodo, saj je tožnica pravico do odkupa stanovanja izgubila zaradi zamude prekluzivnega roka, ki ga določata SZ in Uredba o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92 – Uredba), in da je tožničina pravica do odpravnine ugasnila, ker je zamudila prekluzivni rok za njeno uveljavljanje.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Poudarilo je, da tožnici ne pripada pravica do odpravnine po določbi 125. člena SZ, saj je denacionalizacijski upravičenec s prodajo stanovanja soglašal. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče napačno razlagalo izrek denacionalizacijske odločbe, in sicer, da vsebuje odločitev o zavrnitvi 7/10 zahtevka za denacionalizacijo. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je denacionalizacijski upravičenec dobil v naravi povrnjen celoten del zgradbe, ki je bil podržavljen. Zaključek pritožbenega sodišča nasprotuje upravni odločbi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišči sta napačno uporabili Uredbo, saj tožnice šestmesečni rok ne veže, in 125. člen SZ, ki pride v poštev, če denacionalizacijski upravičenec soglaša s prodajo. Na podlagi obvestila denacionalizacijskega upravičenca z dne 27.1.1993 je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije (MO) skupaj s Stanovanjsko zadrugo ... zavzelo stališče, da se s prodajo počaka. 115. člen SZ in 5. člen Uredbe določata, da je MO zavezanec v postopku denacionalizacije. MO je torej vedel za izdajo delne odločbe o denacionalizaciji in je bil dolžan obvestiti najemnike. Najemniki niso bili stranke v postopku denacionalizacije in zaradi tega niso mogli vedeti za izdajo odločbe in njeno pravnomočnost. Stanovanjska zadruga ... je tožnico o denacionalizacijski odločbi v imenu MO obvestila šele 16.7.1997. Tožnica je ukrepala že 28.7.1997 in pri MO vložila pisno zahtevo za odkup. Ker ji je MO poslalo negativni odgovor, je vedela, da nakupa ne bo mogoče realizirati. Sodišče zato zmotno navaja, da denacionalizacijski upravičenec ni podal odklonitve zahtevka po četrtem odstavku 125. člena SZ. Zaradi odklonitve MO ni bilo smiselno kupiti 3/10 stanovanja. Razlaga 125. člena SZ je napačna. Sodišče je navedlo, da ima bivši imetnik stanovanjske pravice pravico do odpravnine v primeru, če denacionalizacijski upravičenec s prodajo ni soglašal. Denacionalizacijski upravičenec je v pismu zapisal le, da ni pripravljen izplačati odškodnine oziroma odpravnine, v kolikor bi stranka izpraznila stanovanje. Pod pojmom lastnika stanovanja ni mogoče obravnavati samo denacionalizacijskega upravičenca, temveč v primeru solastništva vse solastnike kot enotno stranko. Pritožbeno sodišče napačno navezuje določbe 123. in 125. člena SZ le v odnosu do denacionalizacijskega upravičenca kot lastnika. Ne drži, da je tožnica zahtevo za odpravnino podala šele 2.9.1999, temveč jo je poslala na MO že 23.3.1998. Iz stanovanja se je izselila 1.9.1999 in zahtevala izplačilo odpravnine 2.9.1999. Samo sodišče ugotavlja, da takšnega modela privatizacije zakon ni predvidel, zato je treba uporabiti splošne zastaralne roke. 125. člen SZ v primeru pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca veže rok na datum zapuščinske obravnave in sodišče je navedlo, da ta datum iz spisa ni razviden. Iz dosedanjih podatkov pa se pokaže, da je bila zahteva tožnice tudi z upoštevanjem tega trenutka pravočasna. Najmanj, do česar je tožnica upravičena, je odpravnina. Obrazložitev pritožbenega sodišča o odškodninskem zahtevku je skopa. Toženka je neutemeljeno odklonila zahtevek za odkup, bila je pasivna z odgovori, zavlačevala je postopek, pasivna pa je bila tudi pri posredovanju podatkov.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (

375. člen ZPP)

, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen. V konkretni zadevi je bila denacionalizacijskemu upravičencu izdana delna denacionalizacijska odločba. Delna odločba je bila izdana, ker upravni organ ni odločil o vračilu vseh stvari, ki jih je zahteval denacionalizacijski upravičenec. Iz odločbe pa je razvidno, da je v celoti odločeno o vračilu nepremičnine, v kateri se nahaja stanovanje, ki ga je uporabljala tožnica. Izrek pravnomočne upravne oziroma (delne) denacionalizacijske odločbe, s katerim se odloči o zahtevku (v konkretni zadevi o nepremičnini, ki se vrača) v celoti [glej drugi odstavek takrat veljavnega 208. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list FLRJ, št. 52/56 in nasl. - ZUP)], sicer ne vsebuje zavrnilnega dela (o 7/10 nepremičnine), vendar pa je položaj enak, kot če upravni organ v tem delu ne bi izdal odločbe. Molk upravnega organa vzpostavlja domnevo, da je bil zahtevek zavrnjen (drugi odstavek 218. člena ZUP). Ob tem sicer drži, da je denacionalizacijski upravičenec dobil povrnjen celoten del zgradbe, ki mu je bil podržavljen, kar je tudi cilj denacionalizacijskega postopka, vendar navedeno ne vpliva na ugotovitev, da je zahteval vračilo cele zgradbe, ugodeno pa mu je bilo le delno. Samo prizadevanje za drugačno rešitev, po kateri je bilo zahtevku denacionalizacijskega upravičenca ugodeno v celoti, tožnici nenazadnje niti ni v korist. Ob sprejetju tega stališča bi namreč rok za uveljavitev pravice do nakupa stanovanja, ki je potekel v šestih mesecih po pravnomočnosti (zavrnilne) odločbe o denacionalizaciji, to je 16.3.1997, potekel že v šestih mesecih od uveljavitve SZ oziroma od uveljavitve Uredbe, to je 8.7.1993 (glej Uredbo in prvi odstavek 123. člena SZ).

7. Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Zato revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da je MO skupaj s stanovanjsko zadrugo ... na podlagi obvestila denacionalizacijskega upravičenca z dne 27.1.1993 zavzelo stališče, da se s prodajo počaka), ni upoštevalo.

8. Nižji sodišči sta tako ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnica je uporabljala stanovanje v denacionalizacijskem objektu v ..., prevzetem v last Republike Slovenije od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA; z delno odločbo upravnega organa z dne 28.6.1996, pravnomočno 16.9.1996, je bil glede tega objekta končan denacionalizacijski postopek; objekt je ostal v delu 7/10 v lasti toženke, v delu 3/10 pa je bil vrnjen denacionalizacijskemu upravičencu, ki se je strinjal s prodajo svojega solastniškega deleža tožnici; tožnica je 28.7.1997 vložila zahtevek za odkup stanovanja, ki ga je MO zavrnilo; pravice do odkupa stanovanja ni uveljavljala po sodni poti, leta 1999 pa se je iz stanovanja prostovoljno izselila; zahtevek za izplačilo odpravnine je vložila 2.9.1999 in od MO prejela negativni odgovor.

9. Imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovi ožji družinski člani so imeli pravico do odkupa stanovanj, ki niso bila denacionalizirana (glej 123. člen SZ), medtem ko jim je glede denacionaliziranih stanovanj, kjer se denacionalizacijski upravičenci niso strinjali z njihovo prodajo, pripadala pravica do odpravnine (glej 125. člen SZ). Določbe SZ jasno ločujejo primere, ko je bila nepremičnina v denacionalizacijskem postopku vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu, od tistih, ko so bili njihovi zahtevki zavrnjeni. Po presoji revizijskega sodišča se navedeno ločevanje razteza tudi na primere, ko je bila nepremičnina vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu le v solastninskem deležu. Po določbah SZ glede vsakega posameznega dela velja drugačen pravni režim (123. in 125. člen SZ). Tožničino zavzemanje za enačenje oziroma enotnost obeh solastnikov je neutemeljeno ne samo po določbah SZ, temveč tudi po pravilih stvarnega prava, ki vsakemu solastniku dajejo (ob upoštevanju predkupne pravice) pravico samostojnega razpolaganja s svojim solastninskim deležem (tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika). V konkretnem primeru je bila nepremičnina v delu 3/10 vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu, medtem ko je v delu 7/10 ostala v lasti RS. Tožnica je zato imela možnost (sodno) uveljavljati pravico do nakupa stanovanja le v razmerju do toženke, ne pa v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca (123. člen SZ). V razmerju do slednjega bi možnost nakupa lahko realizirala le ob njegovem soglasju. Pravico do odpravnine pa bi imela le v primeru, da denacionalizacijski upravičenec s prodajo ne bi soglašal (glej 125. člen SZ).

10. Tožnica je zaradi zamude objektivnega in prekluzivnega roka iz prvega odstavka 123. člena SZ (v povezavi z Uredbo) izgubila pravico do nakupa 7/10 nepremičnine. Delna denacionalizacijska odločba je postala pravnomočna 16.9.1996, zahtevek za odkup pa je toženki poslala šele 28.7.1997, kar je več kot šest mesecev kasneje. Ob tem je treba poudariti, da ne obstoji obveznost toženke, da tožnico obvešča o teku denacionalizacijskega postopka, in da očitano kasnejše ravnanje toženke v tej zadevi ni pravno relevantno, saj je tožnica pravico do odkupa stanovanja izgubila z lastnim ravnanjem (s prepoznim uveljavljanjem pravice). Tožnica bi morala sama poskrbeti za uveljavljanje svojih pravic, tako bi npr. zahtevek za odkup lahko poslala toženki že ob sami uveljavitvi SZ ali med trajanjem denacionalizacijskega postopka, ne pa šele po preteku šestih mesecev od pravnomočnosti zavrnilne denacionalizacijske odločbe.

11. Tožnica ob dejstvu, da je denacionalizacijski upravičenec soglašal s prodajo (3/10) nepremičnine, ni pridobila pravice do odpravnine za izselitev (glej 125. člen SZ), zato se revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeliti do revizijskih očitkov v zvezi s potekom prekluzivnega roka za njeno uveljavljanje. Ob tem ni mogoče slediti tožničinim trditvam, ki tudi drugače nimajo vpliva na pravico do odpravnine, da je nakup 3/10 nepremičnine nesmiseln in da nakupa nepremičnine ni več mogoče realizirati, saj gre za situacijo, ki jo je z zamudo prekluzivnega roka za odkup 7/10 nepremičnine povzročila tožnica sama.

12. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.