Jedro

Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehrnega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

Revizija se v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev glede premoženjske škode, zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 27.11.1998 telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Utrpel je zvin vratne hrbtenice z znaki okvare ligamentarnega aparata, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino le za nepremoženjsko škodo v višini 1.700.000 SIT (600.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 300.000 SIT za strah in 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), pritožbeno sodišče pa je odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo za 300.000 SIT in tako tožniku prisodilo odškodnino v skupni višini 1.400.000 SIT. Tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode sta obe sodišči zavrnili.

Revizijo je tožeča stranka vložila glede zavrnjenega zneska zahtevane odškodnine zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi tožnik v tem, da mu sodišči prve in druge stopnje nista priznali odškodnine za premoženjsko škodo kljub temu, da je tožena stranka sploh ni prerekala, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo z njegove strani predlaganih dokazov, ki bi izkazali nastanek premoženjske škode, pa tudi ker pritožbeno sodišče tožniku ni odgovorilo na njegove izrecne pritožbene navedbe v zvezi s premoženjsko škodo. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se mu prisodi še nadaljna vtoževana odškodnina s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

I. O delnem zavrženju revizije: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če imajo zahtevki tožeče stranke različno dejansko in pravno podlago, se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP določi vrednost spora po vrednosti vsakega posameznega zahtevka - tudi če se uveljavljajo z eno tožbo. V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal dva različna zahtevka. Zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v višini 2.600.000 SIT (sedaj 10.849,60 EUR) ter zahtevek za plačilo premoženjske škode v višini 254.262 SIT (sedaj 1061,01 EUR). Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, ne dosega revizijskega praga, je bilo treba revizijo v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Zato so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe tožnika, s katerimi želi doseči spremembo dela izpodbijane sodbe, s katerim sta sodišči prve in druge stopnje njegov zahtevek za povrnitev premoženjske škode zavrnili, torej tudi navedbe o zatrjevani procesni kršitvi.

II. O neutemeljenosti ostalega dela revizije: Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini tožniku prisojene denarne odškodnine za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnine v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehrnega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin vratne hrbtenice z znaki okvare ligamentarnega aparata. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskih mnenjih dr. Miljana Senčarja in dr. Andreja Aleša, izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenzivnost prestanega strahu, starost tožnika v času škodnega dogodka, trajne posledice škodnega dogodka in njihovo odražanje ter vplivanje na tožnikovo vsakdanje življenje, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba v tem delu revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.