Jedro

Izpodbijanje pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je lahko uspešno samo takrat, ko gre za očitno (na prvi pogled) nedovoljen dokaz, brez katerega eden izmed pogojev za pripor ne bi bil podan. Presoja zakonitosti dokazov v tej fazi postopka je tako izključena v primerih, ko je odvisna od predhodnega ugotavljanja in ocene dejstev, pomembnih za takšno presojo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 26171/2015 z dne 14. 12. 2015 zoper obdolžena S. G. in S. Š., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem (in tretjem) odstavku 186. člena KZ-1, podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) še za en mesec, to je do 16. 1. 2016. 2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa, vložila zagovornica obdolženega S. G. Navaja, da se v kazenskem spisu kljub sklepu o izločitvi dokazov I Kpr 26171/2015 z dne 30. 11. 2015 nahajajo nezakoniti prisluhi in uradni zaznamki tajnih opazovanj zoper obdolženca. Navedeni nezakoniti dokazi so bili pridobljeni na podlagi odredbe in predloga za izdajo odredbe, ki se opira na protiustavno hranjen in s sklepom preiskovalne sodnice z dne 30. 11. 2015 izločen DNK profil soobdolženega S. Š. Po navedbah zagovornice se glede obstoja utemeljenega suma na protiustavno hranjen DNK profil opirajo sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora. Pripor zoper obdolženca, ob zmanjšani kriminalni količini zaradi ugotovljene nezakonitosti dokazov, po njenem mnenju ni več sorazmeren ukrep, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženega G. odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Ocenjuje, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma ne opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen in bi bila zaradi tega utemeljenost suma omajana do te mere, da bi se nakazovala odprava pripora. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca se je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu pri presoji utemeljenega suma oprlo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, v katerem je sodišče prve stopnje zaključek o utemeljenem sumu v pretežni meri utemeljilo z drugimi dokazi. Ker je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom V Kp 26171/2015 z dne 7. 1. 2016 sklep preiskovalne sodnice o izločitvi dokazov razveljavilo, vrhovni državni tožilec meni, da zagovorničine navedbe glede nezakonitih dokazov nimajo potrebne podlage. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca zagovornica uveljavljane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni konkretizirala, zato navedene kršitve ni mogoče obravnavati.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je iz dokumenta na listovni št. 64-68 razvidno, da je bilo ugotovljeno ujemanje med avstrijskim in slovenskim DNK profilom osebe S. Š. DNK profil se je v Sloveniji hranil v zvezi s kaznivim dejanjem, ki ga je Š. storil še kot mladoletnik, postopek zoper njega je bil ustavljen. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014, v kateri je bila ugotovljena protiustavnost tistih določb Zakona o policiji (ZPol), ki so dopuščale neomejeno hrambo DNK profilov oseb, ki niso bile pravnomočno obsojene. Po navedbah zagovornice je preiskovalna sodnica s (še nepravnomočnim) sklepom I Kpr 26171/2015 z dne 30. 11. 2015 iz kazenskega spisa izločila dokument, ki je vseboval v nasprotju z 38. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) hranjen DNK profil soobdolženega Š. in druge dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi DNK profila. Po trditvah zagovornice sta bili na podlagi protiustavno hranjenega DNK profila izdana tudi predlog za izdajo odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Kr-Ktpp-z/1/2015 z dne 30. 6. 2015 in odredba Pp 1/2015 z dne 1. 7. 2015 za podaljšanje izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov. Ker so na podlagi navedene odredbe (in predloga za izdajo odredbe) pridobljeni dokazi nezakoniti, pri čemer predstavljajo podlago za obstoj utemeljenega suma za obdolženega G., je utemeljenost suma omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora.

6. Vrhovno sodišče poudarja, da je izpodbijanje pravnomočnega sklepa o (odreditvi in) podaljšanju pripora iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP lahko uspešno samo takrat, ko gre za očitno (na prvi pogled) nedovoljen dokaz, brez katerega eden izmed pogojev za pripor ne bi bil podan. Presoja zakonitosti dokazov v tej fazi postopka je tako izključena v primerih, ko je odvisna od predhodnega ugotavljanja in ocene dejstev, pomembnih za takšno presojo(1). Iz izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča in sklepa o uvedbi preiskave, na katerega se izpodbijani sklep sklicuje, izhaja, da se utemeljen sum o storitvi očitanih kaznivih dejanj za obdolženega G. gradi na dokazih, ki s hrambo DNK profila Š. niso povezani. Izsledki opravljene DNK analize najdene biološke sledi služijo kot dokaz za dejanje pod 1. točko sklepa o uvedbi preiskave, glede katerega je bilo na ravni utemeljenega suma ugotovljeno, da so si člani združbe razdelili vloge in skupno organizirali tihotapljenje 1 kg heroina iz Slovenije v Avstrijo. Obdolženi S. G. in S. B. sta poskrbela za financiranje nakupa, heroin je dobavil S. Š. ter ga izročil S. G. in D. P., prevoz v Avstrijo je opravil G. T., heroin pa je prišel do tajnega delavca avstrijskih varnostnih organov. Iz sklepa o uvedbi preiskave izhaja, da obstoj utemeljenega suma temelji na uradnih zaznamkih avstrijskih varnostnih organov z dne 13. 1. 2015 in z dne 27. 1. 2015, uradnih zaznamkih o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 27. 1. 2015 in z dne 2. 2. 2015, uradnem zaznamku avstrijskih varnostnih organov o tajnem opazovanju z dne 17. 2. 2015 in prepisih telefonskih pogovorov. Sodišče pri utemeljevanju obstoja utemeljenega suma obvestilo o zadetku DNK sledi (dopis z dne 20. 5. 2015, listovna št. 64 - 68), uporabi le kot podporni dokaz. Z njim sodišče namreč le potrjuje tisto, kar je bilo ugotovljeno že na podlagi prej izvedenih preiskovalnih dejanj, in sicer, da je bil Š. res tisti, ki je pakiral heroin ter ga dostavil G. in P., saj je bila na notranji strani ovoja paketa s heroinom najdena Š. biološka sled. Presoja dovoljenosti dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi navedene odredbe (in predloga za izdajo odredbe), se ne more opraviti v postopku podaljševanja pripora. Glede na datum, ki ga nosijo zgoraj našteti dokazni viri, je mogoče ugotoviti, da so bili dokazi, ki predstavljajo podlago za obstoj utemeljenega suma za obdolženega G., pridobljeni še pred obvestilom o zadetku DNK sledi obdolženega S. Š. Tako ni mogoče zaključiti, da dokazi, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma za obdolženega G., izvirajo iz po zagovorničini oceni protiustavne hrambe DNK profila Š. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da uveljavljana procesna kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, kršitev iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornica ni utemeljila, zato je potrebno njeno zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti.

C.

7. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

8. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Tako tudi sodba VSRS XI Ips 37499/2013-116 z dne 5. 9. 2013.