Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi policijo ali sodišče obvestil o tem, kje živi. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je odpotoval v tujino v času, ko je tekel zoper njega kazenski postopek, oviral potek kazenskega postopka in je bilo za nemoteno izvedbo le tega nujno potrebno, da se je zoper njega odredil pripor. Tako je tudi pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik po določbi 3. odstavka 542. člena ZKP izgubil pravico do odškodnine, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem sam povzročil, da je sodišče zoper njega upravičeno odredilo pripor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite odvzete prostosti s priporom v kazenskem postopku. Oprlo se je na 3. odstavek 542. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 – 118/08, v nadaljevanju ZKP). Ocenilo je namreč, da je tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo njegovih stroškov postopka, podrejeno pa predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo, da je bil on tisti, ki je z nedopustnim ravnanjem povzročil odvzem prostosti. Opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil pripor odrejen zato, ker naj bi bil pri njem podan razlog begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP. Tožnik meni, da je ocena sodišča prve stopnje napačna, saj se ni imel namena izogniti kazenskemu postopku. Navaja, da je bil v Angliji od marca 1994 do septembra 2001, ko se je nameraval vrniti in v Sloveniji odpreti podjetje, ki bi se ukvarjalo s trgovino. Navaja, da je do pripora živel pri prijatelju M. L., da je prepričan, da je bilo policiji znano, kje je živel, da pa je bilo v postopku dokazano tudi, da se je v Slovenijo vračal. Meni, da se če bi se res želel izogniti kazenskemu postopku, v Slovenijo nedvomno ne bi vračal. Opozarja, da je pomembno to, da dejanja goljufije ni storil, da zato ni bilo nobenega utemeljenega suma za storitev dejanja in odreditev pripora ni bila upravičena, saj morata biti izpolnjena oba pogoja kumulativno in sicer tako utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kot tudi razlog begosumnosti. Tožnik meni, da je v primeru, ko eden od razlogov manjka, odreditev pripora nezakonita. Navaja, da se ima vsak človek pravico svobodno gibati. Meni, da bi mu, če je dejstvo, da ni sporočil spremembe trenutnega naslova sodišču, kakorkoli vplivalo na potek kazenskega postopka in odvzem prostosti, kar ne drži, lahko kvečjemu očitali, da je v minimalnem deležu soprispeval k nastanku škode. Poudarja, da je nepravilno in nepravično, da se mu zgolj zaradi tega dejstva v celoti odvzema pravica do rehabilitacije in odškodnine. Tožnik tudi meni, da toženi stranki ne gredo stroški po odvetniški tarifi, saj tožene stranke v tem postopku ni zastopal odvetnik.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Napačno je stališče tožnika, da obdolženec upravičen do odškodnine zaradi odvzete prostori takoj, ko se v kazenskem postopku naknadno ugotovi, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. ZKP v 1. odstavku 542. člena res določa, da ima pravico do povrnitve škode kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek, ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena. Kljub temu, da je podan ta prvi pogoj, pa po 3. odstavku te določbe nima pravice tisti, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da tisti, ki razloge za pripor povzroči sam s svojim nedovoljenim ravnanjem, izgubi pravico do odškodnine ne glede na kasnejši izid kazenskega postopka (glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 714/1995, II Ips 215/21000 in II Ips 254/2001).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožniku s sklepom opr. št. Ks 1124/95 z dne 17.11.1995 pripor odrejen iz razloga begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP. Ugotovilo je, da ta sklep temelji na dejstvu, da sodišče obtožnice tožniku ni uspelo vročiti drugače kot ob prijetju 19.9.2001. Obtožnica mu je bila poslana na naslov stalnega prebivališča, vendar se je sodna pošiljka vrnila z označbo preseljen in tožnik je bil za sodišče nedosegljiv. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik preselil v Veliko Britanijo in spremembe naslova oziroma odhoda v tujino ni sporočil, čeprav je bil dolžan to sporočiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tega zavedal tudi sam tožnik, saj je bil že pred vložitvijo obtožnice, ko je bil 17.6.1993 zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, opozorjen na to, da se mora odzvati na vsako vabilo sodišča in da mora sodišču takoj sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo bivališča. Preiskovalni sodnik ga je ob tem tudi poučil o posledicah, če ne bo ravnal tako in o možnosti, da bo zoper njega odrejen pripor. Kljub temu tožnik spremembe naslova sodišču ni sporočil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi policijo ali sodišče obvestil o tem, kje živi. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je odpotoval v tujino v času, ko je tekel zoper njega kazenski postopek, oviral potek kazenskega postopka je bilo za nemoteno izvedbo kazenskega postopka nujno potrebno, da se je zoper njega odredil pripor. Tako je tudi pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik po določbi 3. odstavka 542. člena ZKP izgubil pravico do odškodnine, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem sam povzročil, da je sodišče zoper njega upravičeno odredilo pripor. Tako je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Po 1. odstavku 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 20/97-57/2007) se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.