Jedro

Mejaš ima sicer v lokacijskem postopku pravico udeleževati se postopka (49. člen ZUP), vendar lahko varuje svoje koristi le v okviru pogojev, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ugovor osončenosti, ki ni med temi pogoji, ne more biti podlaga za izpodbijanje lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1920/98-9 z dne 10.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožene stranke z dne 11.11.1998, s katero je ta zavrnilo pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja Občine L. M.-P. z dne 1.2.1993. Z njo je ta prvostopni organ investitorjema A. in J.L. izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjskega prizidka ob severni fasadi obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču s parc.št. 789/10 k.o. Z. pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je obravnavani poseg dovoljen na podlagi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ter 55. člena ZUN. Konkretna lokacija se nahaja na območju, ki ga ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto M 3 Š. - S. Glede na to, da je v tem območju dovoljena gradnja prizidav, da bo prizidek lociran na severni strani stanovanjskega objekta in bo enake višine kot stanovanjski objekt, da bo prilagojen tudi drugim pogojem navedenega odloka ter da so bila v postopku pridobljena vsa predpisana soglasja (požarno in sanitarno), investitorja pa sta izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem, ki je predmet posega, je izdaja lokacijskega dovoljenja zakonita. Upravni organ v postopku sicer ni pridobil soglasja mejaša, vendar pa Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih takega soglasja ne zahteva. V konkretnem primeru ne gre za spremembo odločbe, ker iz vloge, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da gre za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ugovori v zvezi z osončenjem sosednjega zemljišča v konkretni zadevi niso pravno pomembni. Gre za območje stavbnih zemljišč, torej zemljišč, ki so prvenstveno namenjena pozidavi, ti ugovori so zasebnopravne narave in se rešujejo po sodni poti. Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi (2. odstavek 67. člena ZUS). Tem razlogom sodišču prve stopnje še dodaja, da je upravni organ sam ugotovil, da se osončenje sosednjega zemljišča ne bo bistveno zmanjšalo, izvedensko mnenje z dne 22.2.1993, ki ga je tožnik priložil šele k tožbi, pa je neupoštevna tožbena novota.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se odločba tožene stranke spremeni in se zavrne zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja, podrejeno pa, da se ta odločba odpravi in naloži prvostopnemu organu ponovno odločanje o zadevi. Isti upravni organ je izdal tudi že odločbo o lokacijskem dovoljenju z dne 30.7.1991 istima investitorjema za isti objekt. Ostalo je nerazčiščeno, katera odločba je veljavna, saj ni bilo odločeno, kaj je z odločbo z dne 30.7.1991. Glede osončenosti bi bilo potrebno v postopek pritegniti strokovnjaka. Ni pravilno stališče, da gre pri izvedeniškem mnenju z dne 22.10.1993 za tožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je odločilo na seji, čeprav je tožnik predlagal glavno obravnavo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Glede očitane procesne kršitve, da je sodišče prve stopnje odločalo brez glavne obravnave, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi niti ni zahteval (2. odstavek 50. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS). Določbe postopka v upravnem sporu zato niso bile kršene. Zato ta pritožbeni ugovor nima podlage.

Že tožena stranka in sodišče prve stopnje sta pravilno pojasnila tožniku, da v konkretnem primeru ne gre za spremembo že izdanega lokacijskega dovoljenja z dne 30.7.1991, ker iz vloge investitorjev, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da gre za izdajo novega lokacijskega dovoljenja. Zato tudi ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Prizadeti mejaš in sosed ima sicer v lokacijskem postopku pravico udeleževati se postopka (49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) in varovati svoje koristi, vendar le v okviru pogojev, ki jih določa lokacijska dokumentacija, izdelana na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev po 2.odstavku 54. člena v zvezi s 55. členom ZUN, torej na podlagi določb, na katere se sklicuje že tožena stranka. Mejaš ali sosed ne more vplivati na odločitev o lokaciji objektov z ugovori, ki nimajo podlage v pogojih, predpisanih za graditev objekta. Zato tožnik ne more uspeti z ugovorom osončenosti, torej z ugovorom, ki kaže na to, da se ne strinja s pogoji gradnje, ki je dovoljena na podlagi strokovnih rešitev in v okviru PUP ter predpisanih normativov in izdanih predpisanih soglasij, med katerimi pa osončenosti kot posebnega relevantnega pogoja niti ni. Sicer pa je ta ugovor v upravnem postopku uveljavljal le glede osončenosti zemljišča, šele v upravnem sporu pa ga je razširil še na objekt. Poleg tega izvedensko mnenje, na katerega se tožnik sklicuje, ne izhaja iz pogojev sporne lokacijske odločbe, ampak iz povsem drugega in to sodnega postopka (pravde zaradi vznemirjanja lastnine). Zato po presoji pritožbenega sodišča ne more biti uspešna podlaga niti za tožbo in ne za pritožbo v tem upravnem sporu. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi ta tožnikov pritožbeni ugovor.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.