Jedro

Tožnik ne zanika, da z A.A. dne 7. 12. 2016 ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar je po 1. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 eden od pravnorelevantnih dejanskih stanov, ki tvorijo zaposlovanje na črno (tj. omogočanje dela posamezniku, s katerim delodajalec ni sklenil pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ A.A. (v nadaljevanju A.A.), ki je 7. 12. 2016 ob 11.55 uri za tožnika kot delodajalca opravljala dela v proizvodnji, prepovedal opravljanje dela, ker je bila zaposlena na črno v obdobju od 1. do 7. 12. 2016 (točka 1), dodal, da pritožba ne zadrži izvršitve (točka 2), ter ugotovil, da zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov, stroški, nastali finančnemu organu, pa bremenijo slednjega (točka 3).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku kot delodajalcu na podlagi prvega odstavka 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) 7. 12. 2016 opravil nadzor po 5. členu, o čemer sta bila sestavljena zapisnik o nadzoru pri delodajalcu (št. 06144-339/2016/958-2) in zapisnik za posameznico A.A. (št. 06144-339/2016/958-8). Uradna oseba je na podlagi dokumentacije in dejanskega stanja ugotovila, da je A.A. v imenu, za račun in v korist ter z delovnimi sredstvi tožnika navedenega dne opravljala delo v proizvodnji, vse pa brez pogodbe o zaposlitvi oz. pogodbe civilnega prava ter brez prijave v obvezna socialna zavarovanja. A.A. je v času nadzora izjavila, da je pri delodajalcu začela delati aprila 2016, pri tožniku je delala neprekinjeno od 18. 11. 2016 dalje. Direktorica tožnika B.B. (v nadaljevanju B.B.) je ob nadzoru izjavila, da je na 7. 12. 2017 (op. sodišča: pravilno 2016) zaposlenih sedem oseb (dejansko jih je bilo na kraju osem), zaposlenim so stare pogodbe potekle, nove pa imajo pripravljene, a še niso podpisane; pogodbe o zaposlitvi dajejo glede na naročila, saj s tem zagotavljajo plačilo plač idr.; pogodbe da so imeli v času nadzora že pripravljene in so jih delavcem želeli dati v podpis v času malice, saj so ob 10. uri izvedeli za naročilo. 21. 12. 2016 sta B.B. in zakoniti zastopnik tožnika C.C. (v nadaljevanju C.C.) predložila dodatna pojasnila, da gre za novoustanovljeno podjetje in si ne morejo privoščiti zaposlencev čez celo leto, temveč jih zaposlujejo, ko imajo dejanska naročila, in so jih ravno 7. 12. 2016 poklicali, da pridejo nazaj na delo, in zanje ponovno pripravili pogodbe, a med drugimi tudi A.A. pogodbe ni hotela podpisati. 3. 3. 2017 je tožnik predložil še izjavo delavcev, da so vedno delali le na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je datirana na 7. 12. 2016 in na kateri je naveden tudi podpis A.A.. Naknadno je še 15. 3. 2017 C.C. pojasnil, da je evidenca delovnega časa za zaposlene, ki je bila predložena ob nadzoru, popolnoma izmišljena, v njej je navedeno tudi, da je A.A. 1., 2., 5., 6. in 7. 12. 2016 opravila po 8 ur dela, a evidenca ni podpisana, vodilo bi jo lahko le vodstvo podjetja, poleg tega A.A. v času nadzora za 7. 12. 2016 še ni mogla opraviti 8 ur dela. Prvostopenjski organ na podlagi uradnih evidenc ugotavlja, da je bila A.A. pri tožniku zaposlena v času: april – julij 2016, september – oktober 2016 in 18. – 30. 11. 2016, v vmesnih obdobjih in od 1. 12. 2016 dalje pa je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Iz navedenega izhaja, da tožnik za dne 7. 12. 2016, ko je bilo ugotovljeno zaposlovanje A.A., ni predložil pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa ni poravnal obveznosti iz naslova delovnega razmerja in je prijavil v socialna zavarovanja. Ugotovi se kršitev 1. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, zato se A.A. prepove opravljanje dela od 1. do 7. 12. 2016. Tožnik je s tem, ko je A.A. navedenega dne omogočil delo brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja, kršil 5. člen ZPDZC-1, A.A. pa je s tem, ko je opravljala delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kršila prvi odstavek cit. določila.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil ob navedbi, da je po njegovi presoji organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje in se drugostopenjski organ s temi razlogi strinja. Dodaja, da je nesporno, da A.A. v času nadzora ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri tožniku, na kar navedba, da so bile pogodbe o zaposlitvi pripravljene za podpis v času malice, ne more vplivati. Tožnik tudi z ničemer ni izkazal, da delavke niso delale tudi v ostalih dneh med 1. in 7. 12. 2016, ni najti razloga, da ne bi verjeli A.A., ki je izjavila, da za tožnika dela nepretrgoma od 18. 11. 2016 do dneva nadzora, pri čemer od 1. 12. 2016 delajo brez pogodbe; enako so povedali tudi drugi delavci. Zato ni mogoče potrditi tožnikovih navedb, da je bila A.A. na delo poklicana 7. 12. 2016. Da A.A. pogodbe ni hotela podpisati, drži, saj je enako povedala tudi delavka, a to ne vpliva na dejstvo, da je v času nadzora delala brez pogodbe in brez prijave v zavarovanja. Na to tudi ne vplivajo navedbe o evidenci prisotnosti, ki naj bi jo uradni osebi izročila D.D., ki po navedbah direktorice za vodenje evidence ni bila pristojna. Glede zatrjevane zlorabe pravic, če je bila delavka prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, po mnenju pritožbenega organa prijava na Zavodu za zaposlovanje ne vpliva na to, ali nekdo dela na črno ali ne, ugotavljanje zlorabe pravic iz naslova brezposelnosti s strani delavke pa ni predmet tega postopka.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi oz. razveljavi oz., podredno, zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka s pripadki. Navaja, da so bile pogodbe o zaposlitvi za delavce pripravljene za podpis, sestanek z njimi pa je bil dogovorjen za čas malice, a se je nadzor začel pred 10. uro, zato je logično, da v času nadzora pogodbe še niso bile podpisane. Zakon o delovnih razmerjih, 17. člen, tudi določa, da je treba predlog pogodbe o zaposlitvi izročiti praviloma tri dni pred nastopom dela, torej to ni nujno potrebno. Ni naloga tožnika, da dokazuje, da delavka ni delala od 1. 12. 2016 dalje, ampak je na strani toženke, da dokaže, da delavka je delala odtlej. Pri tožniku niso delali le štirje delavci, ki naj bi izpovedali, da so delali od 1. 12. 2016 dalje, ampak jih je bilo več, a ostalih toženka ni zaslišala. Glede na čas kontrole, ki se je zgodila pred 10. uro, delavci dotlej tudi še niso mogli delati 8 ur tisti dan, kot to izhaja iz lažno pripravljene evidence o prisotnosti (ki jo je pripravila D.D.). Delavka je dobila možnost podpisa pogodbe in opravljanja dela 7. 12. 2016, a ga je zavrnila. Delavka torej ni opravljala dela brez pogodbe, saj je ta bila že večkrat podpisana med njo in tožnikom, za 7. 12. 2016 pa je bil tudi dogovorjen podpis, a po opravljenem nadzoru delavka pogodbe ni podpisala, čeprav je bilo drugače dogovorjeno. Iz izjave A.A. ob nadzoru izhaja, da je rekla, da je vedno delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi, enako izhaja tudi iz predložene pisne izjave. Glede na navedeno je jasno, da delavka od 1. do 6. 12. 2016 pri tožniku sploh ni delala, 7. 12. 2016 pa bi morala podpisati pogodbo, a tega ni storila, vsekakor pa pri tožniku ta dan ni delala 8 ur. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na izjavo A.A. z dne 7. 12. 2016 (že v spisu), predlaga pa še zaslišanje B.B. in C.C. ter prič E.E., F.F., G.G. in H.H..

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je bilo ob nadzoru ugotovljeno, da je več delavcev v času nadzora opravljalo delo brez pogodbe o zaposlitvi in prijave v zavarovanja, izdanih je bilo več odločb tožniku in delavcem, tožnik pa se je pritožil zoper več odločb. 6. Stranka z interesom, A.A. na tožbo ni odgovorila.

7. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo in na njem vpogledalo v listine upravnega spisa, zlasti zapisnika št. 06144-339/2016/958-2 in št. 06144-339/2016/958-8, oba z dne 7. 12. 2016, pisno izjavo s podpisi več zaposlenih, med drugim tudi A.A., z dne 7. 12. 2016 (v sklopu dokumentov, z dohodnim žigom FURS z dne 3. 3. 2017; gre za listino, na katero se v dokaz svojih trditev sklicuje tudi tožnik v tožbi), pisno izjavo o domnevni kršitvi A.A. z dne 11. 4. 2017 (z dohodnim žigom FURS z dne 13. 4. 2017), zapisnik št. 0610-132/2017-17-12-545-08 z dne 19. 4. 2017; tožnikove dokazne predloge za zaslišanje B.B. in C.C. ter prič E.E., F.F., G.G. in H.H. pa je zavrnilo kot prepozne. Sodba je bila po koncu glavne obravnave tudi razglašena.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče uvodoma opredeljuje, da je bila izpodbijana odločba izdana zaradi prepovedi opravljanja dela posamezniku, ki je zaposlen na črno (drugi odstavek 19. člena ZPDZC-1), tj. A.A., ne pa tožniku. A ima delodajalčeva kršitev za posledico prepoved opravljanja dela pri njem na črno zaposlenemu posamezniku, kar pomeni, da ima naložena prepoved z vidika delodajalčevega pravnega položaja značaj ugotovitve delodajalčeve kršitve. Tudi iz upravnega postopka na drugi stopnji izhaja, da je bil tožnik v postopku obravnavan kot stranka inšpekcijskega postopka, ne glede na to, da mu v samem izreku izpodbijane odločbe ni bila določena nobena obveznost.1 Vsled navedenega je sodišče tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo vzelo v meritorno obravnavo.

10. ZPZDC-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se med drugim šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim (i) ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ki ga (ii) ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja /.../. Po drugem odstavku 19. člena istega zakona nadzorni organ, če ugotovi kršitve iz prvega do tretjega odstavka 5. člena zakona, izda odločbo, s katero prepove opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno.

11. Z izpodbijano odločbo se med drugim ugotavlja, da je tožnik s tem, ko je A.A. dne 7. 12. 2016 omogočil delo brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja, kršil 5. člen ZPDZC-1. Tožnik s tožbo tega, da A.A. ni bila prijavljena v socialna zavarovanja, v ničemer ne zanika, zato po presoji sodišča o tem med strankama ni spora.

12. Tožnik s tožbo osporava ugotovitev glede tega, da A.A. ni imela podpisane pogodbe o zaposlitvi, in sicer z navedbami, da je bila pogodba pripravljena, a je inšpekcija prišla prej, kot so jo uspeli podpisati, po nadzoru pa je A.A. več ni želela podpisati. Te tožbene navedbe so enake pritožbenim argumentom, na katere je že drugostopenjski organ po presoji sodišča ustrezno odgovoril, zaradi česar se sodišče po pooblastilu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na te drugostopenjske razloge tudi sklicuje. Namreč, te tožbene navedbe so nerelevantne, saj tožnik z njimi ne zanika, da z A.A. dne 7. 12. 2016 ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar je po 1. alineji prvega dostavka 5. člena ZPDZC-1 eden od pravnorelevantnih dejanskih stanov, ki tvorijo zaposlovanje na črno (tj. omogočenje dela posamezniku, s katerim delodajalec ni sklenil pogodbe o zaposlitvi).

13. Nadalje pa tožnik s tožbo osporava še, da A.A. pri njem ni delala v času 1. ‑ 6. 12. 2016. Te tožbene navedbe sodišče zavrača kot nerelevantne za odločitev v tem upravnem sporu, saj je bilo v razlogih izpodbijane odločbe ugotovljeno, da je tožnik s tem, ko je A.A. dne 7. 12. 2016 omogočil delo (brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja), kršil 5. člen ZPDZC-1. Četudi pa bi poleg te ugotovitve o tožnikovi kršitvi na dan 7. 12. 2016, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, upoštevali še izrek izpodbijane odločbe, ki se nanaša na prepoved dela A.A. v času 1. - 7. 12. 2016, in s tem A.A. naloženo prepoved z vidika tožnikovega pravnega položaja upoštevali kot ugotovitev tožnikove kršitve tudi za čas 1. - 6. 12. 2016, pa tožnik s tožbo, v kateri je zgolj zanikal, da bi A.A. v tem obdobju pri njem delala, po presoji sodišča tega ni uspel izpodbiti. Namreč, kot izhaja iz zapisnika št. 06144-339/2016/958-8, je A.A. izjavila, da je pri tožniku delala od 18. 11. 2016 dalje nepretrgoma, kar je naknadno ponovila tudi v svoji pisni izjavi o domnevni kršitvi z dne 11. 4. 2017. Glede pisne izjave več delavcev z dne 7. 12. 2016 pa je A.A. na zapisnik št. 0610-132/2017-17-12-545-08 dne 19. 4. 2017 izjavila, da te izjave ni podpisala in ji ni znana (čeprav je pisava njena). Glede na navedeno po presoji sodišča za resničnost izjave A.A., da je delala pri tožniku nepretrgoma od 18. 11. 2016 dalje, govori več dokazov, kot za tožnikovo zanikanje tega dejstva.

14. Tudi tožnikovi v tožbi podani dokazni predlogi za zaslišanje B.B. in C.C. ter prič E.E., F.F., G.G. in H.H. te sodne presoje ne morejo spremeniti, saj je sodišče izvedbo teh dokazov zavrnilo. Tožnik namreč teh dokaznih predlogov v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni podal. Iz zapisnika št. 06144-339/2016/958-2 izhaja, da je bil tožnik pozvan k podaji morebitnih pripomb na zapisnik v roku osmih dni, vendar pa iz upravnega spisa ne izhaja, da bi se tega roka držal. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in iz upravnega spisa, je tožnik svoje pripombe in pojasnila podajal v postopku šele kasneje, in sicer 21. 12. 2016, 3. 3. 2017 in 15. 3. 2017, pri čemer pa v nobeni od na te dneve vloženih vlog ni podal teh dokaznih predlogov za zaslišanje. Te dokazne predloge je prvič podal šele v pritožbi, kar je pojasnil tudi sam vsled poziva sodišča v tej zvezi v tem upravnem sporu (prim. vlogo tožnika, zap. št. 20, l. št. 22). Vendar pa je tožnik s temi dokaznimi predlogi prekludiran, saj po drugem odstavku 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in enako po 238. členu ZUP stranka ne more več navajati dejstev in dokazov, ki bi jih lahko navajala do izdaje odločbe, pa tega ni storila. Posledično pa je tožnik v tej zvezi prekludiran tudi po 52. členu ZUS-1, saj tudi po izrecnem pozivu, zakaj teh dokaznih predlogov ni podal pravočasno, za to ni podal opravičljivih razlogov. Dejal je le, da je „prišlo do pogovorov“ med predlaganimi pričami in tožnikovimi zakonitimi zastopniki; pri tem pa ni z ničemer opravičil, zakaj do teh pogovorov ni moglo priti že prej.

15. Tožnik s tožbo navaja še, da spornega dne (7. 12. 2016) v času nadzora A.A. še ni opravila osmih ur dela, češ da je do nadzora prišlo že zgodaj zjutraj. Tudi te tožbene navedbe sodišče zavrača kot nerelevantne, saj po 1. alineji prvega dostavka 5. člena ZPDZC-1 ni važno trajanje opravljenega dela v posameznem dnevu, temveč samo omogočenje dela. Da je tožnik A.A. dne 7. 12. 2016 delo omogočil, pa s tožbo ne zanika.

16. Ker je torej po povedanem tožnik izpodbijane odločbe ni uspel izpodbiti, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

1 Tako v procesnopravno primerljivi zadevi tudi VSRS v sklepu X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020.