Jedro

Upravni organ v denacionalizacijskem postopku poda zahtevo za ugotovitev državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen samo v primeru, kadar taka odločba (še) ne obstoja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.2006, s katero je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Kranj z dne 10.5.2005 (s katerim je prvostopenjski organ zavrgel zahtevo tožnice za denacionalizacijo) in zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, parc. št. 241/10, 241/7, 245/5, 239/1 in 243/4, vse k.o.... ter parc. št. 99/22 k.o...., zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 1948/2005-6 z dne 20.12.2005 in je sledila pravnemu mnenju sodišča. V navedeni sodbi je sodišče presodilo, da se je v denacionalizacijskem postopku glede ugotavljanja pogoja jugoslovanskega državljanstva za upravičenost do denacionalizacije upravni organ lahko oprl na odločbo Upravne enote Kranj z dne 7.8.1997, s katero je bilo ugotovljeno, da se tožnica ni štela za jugoslovansko državljanko. Zato je ugotovitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za pridobitev statusa denacionalizacijske upravičenke po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), kar je zahtevalo zavrnitev njenega denacionalizacijskega zahtevka, pravilna. Tožnica s tožbenimi ugovori, s katerimi oporeka stališču glede ugotavljanja državljanstva, ki ga je sodišče zavzelo že v svoji prejšnji sodbi, v tem postopku ne more uspeti.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri svojem stališču, da v postopku denacionalizacije, v katerem je dokazala, da je dedinja prvega dednega reda po upravičencu L.M. in s tem upravičenka do denacionalizacije, upravni organ ni po uradni dolžnosti uvedel postopka ugotavljanja državljanstva. O njenem državljanstvu je presojal glede na vlogo Republiške volilne komisije v Ljubljani, na katero je tožnica naslovila prošnjo oziroma predlog za vpis v volilni imenik. V postopku ugotavljanja državljanstva za tožnico je upravni organ izdal odločbo na podlagi 29. v zvezi s 43. členom Zakona o državljanstvu RS. Odločba o ugotovitvi državljanstva torej ni bila izdana na zahtevo upravnega organa in v skladu z določili 63. člena ZDen. Tožnica se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U 123/93 (pravilno verjetno U-I-23/93) z dne 20.3.1997. Po mnenju tožnice sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo, zato je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Napačen je zaključek, da je ob predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, saj upravni organ ni vezan na posamični akt, ki je bil izdan v nasprotju z določili ZDen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno vprašanje, ali je tožnica M.M.M. denacionalizacijska upravičenka na podlagi 12. člena ZDen in ali upravni organ lahko upošteva odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDrž, Uradni list RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92), ni štela za jugoslovansko državljanko, čeprav navedena odločba o ugotovitvi državljanstva ni bila izdana na zahtevo upravnega organa v smislu določbe 3. odstavka 63. člena ZDen.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila odločitev tožene stranke, ki je v denacionalizacijskem postopku, v zvezi z ugotavljanjem jugoslovanskega državljanstva tožnice, upoštevala odločbo Upravne enote Kranj z dne 7.8.1997, pravilna in zakonita. Navedena odločba ni bila izdana na zahtevo organa na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen, kar pa ne pomeni, da je upravni organ v denacionalizacijskem postopku ne bi smel uporabiti. Dejstvo namreč je, da je o tožničinem državljanstvu odločal organ, ki bi ravno tako odločal v primeru zahteve iz 3. odstavka 63. člena ZDen. Upravni organ, ki odloča v denacionalizacijskem postopku, pa postopa po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen samo v primeru, kadar (še) ne obstaja ugotovitvena odločba o jugoslovanskem državljanstvu upravičenca. V obravnavanem primeru pa je bilo že s pravnomočno odločbo z dne 7.8.1997 ugotovljeno, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štela za jugoslovansko državljanko. Drugačna ugotovitev tožničinega državljanstva v drugem postopku niti ne bi bila možna. Iz obrazložitve citirane odločbe z dne 7.8.1997 je razvidno, da se je ugotavljalo tožničino državljanstvo od leta 1945 dalje, saj se sklicuje na določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). Zato ni po presoji pritožbenega sodišča nikakršnih ovir, da se navedena pravnomočna odločba z dne 7.8.1997 ne bi upoštevala v denacionalizacijskem postopku.

Ker tožnica ni izpolnjevala pogoja za pridobitev statusa denacionalizacijske upravičenke po 12. člen ZDen, je tožena stranka pravilno zavrnila njen denacionalizacijski zahtevek.

Tožnica se sklicuje na ustavno odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, ki pa navedenega spornega vprašanja ne rešuje drugače. Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).