Jedro

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine.

Sodišče lahko pazi na načelo enakosti (14. člen Ustave RS) le v mejah svoje pristojnosti pri varstvu zakonitosti in ustavnosti ob presoji posamičnega upravnega akta. To pa ne more neposredno vplivati na morebitno drugačno postopanje upravnega organa v drugih podobnih zadevah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 12. 7. 2011 in dne 8. 4. 2011 ter za novo odmero starostne pokojnine od 4. 4. 2011 dalje z upoštevanjem zneska 7.503,07 EUR pri izračunu pokojninske osnove in zahtevek za izplačilo razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 4. 4. 2011 dalje skupaj zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 43. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, 81/2000 in naslednji), 5. in 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ter 125. in 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji). O zneskih, ki jih uveljavlja tožnica, še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožena stranka je ob upokojitvi leta 2005 pokojnino odmerila na podlagi podatkov iz matične evidence, ki jih je delodajalec na zahtevo tožene stranke popravil tako, da so bili podatki o spornih izplačilih, od katerih so bili obračunani in plačani vsi prispevki, izločeni. Zato ti zneski niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja. Po izdaji odločbe v letu 2005, ki je postala pravnomočna, je nastalo novo dejstvo poprave podatkov v matični evidenci na podlagi zapisnika v reviziji in organ o tem še ni odločal. S tem dejstvom tožnica tudi ni bila seznanjena. Ker tožena stranka v svojih odločbah spornih dohodkov ni upoštevala in o tem še ni odločala, tožnica ne more izgubiti pravice do celotne višine pokojnine samo zato, ker o delu osnove in s tem višine še ni bilo odločeno. Iz odločbe ni razvidno, da tožena stranka tožnici kakšnega dela prejemkov ni priznala pri izračunu pokojninske osnove, saj tega ni ne v izreku, niti v razlogih odločbe in formalno o tem ni bilo odločeno, zato tožnica tudi ni vložila pravnih sredstev. Ne drži, da zahtevek nima podlage v zakonu. Človekova pravica do pokojnine je kršena vse dotlej, dokler o zahtevku ni bilo v celoti odločeno v formalnem postopku. Gre za zakonsko praznino po ustavni odločbi U-I392/98-23 z dne 10. 7. 2002, poleg tega je z uveljavitvijo novega ZPIZ-1 prišlo do neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice, kar pa ni dopustno. Tožnica se ni mogla prepričati o višini plačanih prispevkov. Zato bi morala tožena stranka na podlagi načela pravne varnosti po uradni dolžnosti razveljaviti odločbe, ki temeljijo na neresnični fikciji v matični evidenci glede višine prispevkov in izdati novo odločbo. Po letu 2009 tožena stranka avtomatično upošteva sporna izplačila, pri odmerah pred letom 2009 pa ne, zato je poseženo v pravico do enakosti in v pričakovane pravice.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnici je bila z odločbo tožene stranke z dne 5. 10. 2005 pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine od 3. 10. 2005 dalje. Dne 4. 4. 2011 je vložila zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. Zahtevala je, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva znesek, ki je bil leta 1992 namenjen za notranji odkup v okviru lastninjena podjetja, v katerem je bila zaposlena. Sklicevala se je na zapisnik o opravljeni reviziji tožene stranke.

8. 158. člen Ustave RS po eni strani opredeljuje (postopkovni) institut pravnomočnosti, ki zaradi pravne varnosti na račun (objektivne) pravičnosti sanira pravno zmotne interpretacije in postopkovne napake državnih institucij. V nasprotnem primeru bi pravnomočnost izgubila svoj namen zaščite pravne varnosti, stranke bi lahko z navajanjem dejstev počakale na odločitev in jih uveljavljale kasneje z novimi zahtevami, če jim rezultat ne bi bil po godu. Pravnomočnost seveda varuje stranke tudi v situaciji, ko je zmotno uporabljeno pravo ali zmotno ugotovljeno dejstvo, ki v resnici ni obstojalo in jim je na podlagi tega priznana (večja) pravica.

9. Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka (1).

10. Podlage za vsebinsko odločanje tudi ne more predstavljati 125. člen ZUP, ki je splošna določba in govori o načinu uvedbe oziroma začetku upravnega postopka.

11. Tožena stranka mora pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni odmeri odločati v izreku najprej o sami pravici do pokojnine in nato še o njeni višini. Plače, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici. Določba 43. člena ZMEPIZ, ki omogoča naknadno spremembo podatkov v matični evidenci, ne posega v pravnomočne odločbe, ker ti podatki predstavljajo le dejansko podlago za odločanje. V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo plačilo prispevkov v letu 1992 in ne izdaja novega obrazca M-4, ki je le dokaz o plačilu prispevkov. Kot tožnica že sama navaja, je možno obrazce spreminjati, zavarovanci pa imajo možnost dokazovati nasprotno – torej, da so bili prispevki dejansko plačani, čeprav v obrazcih niso izrecno zavedeni (glej 171. člen ZUP).

12. Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Tožena stranka pa v izpodbijanem dokončnem sklepu ni odločala o obnovi pravnomočno zaključenega postopka z odločbo tožene stranke z dne 5. 10. 2005, temveč o zahtevi za novo odmero pokojnine, ki je veljavna zakonska ureditev ni (več) priznavala (za razliko od prej veljavnega ZPIZ/92 v 269. in 270. člen in sedaj veljavnega ZPIZ-2 v 183. členu (2). Če stranka vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za zavrženje slednje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

13. Sodišče lahko pazi na načelo enakosti (14. člen Ustave RS) le v mejah svoje pristojnosti pri varstvu zakonitosti in ustavnosti ob presoji posamičnega upravnega akta. To pa ne more neposredno vplivati na morebitno drugačno postopanje upravnega organa v drugih podobnih zadevah.

14. Ker je revizija v celoti prepis pritožbe, revizijsko sodišče na preostale revizijske navedbe ne odgovarja in se v tem delu v celoti pridružuje stališču sodišča druge stopnje.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012. Op. št. (2): Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku desetih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.