Jedro

Materialnopravno pravilno ugotavljanje preživninskih potreb ter stroškov mladoletnega otroka v večini primerov terja uporabo prostega preudarka v smislu 216. člena ZPP oziroma ocenjevanja, ki mora zadostiti predvsem kriteriju življenjskosti, razumnosti in objektivnosti, na tak način pa seveda tudi procesnemu jamstvu preverljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: sina pravdnih strank, rojenega 2. 9. 2008, zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici, tožencu naložilo, da mora od 1. 7. 2009 dalje za M. preživljanje plačevati 200,00 EUR mesečno, uredilo stike med dečkom in tožencem, zavrnilo višji ali drugačen tožbeni zahtevek, sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o višini preživnine in o stikih se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma spremembo sodbe. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo preživninske potrebe otroka in preživninske zmožnosti njegovih staršev. Pri ugotavljanju preživninskih potreb otroka je nekritično upoštevalo vse stroške, ki jih je navajala tožnica, četudi nekateri izmed njih ne predstavljajo stroškov za zadovoljevanje potreb otroka (stroški internetne povezave, električne energije, televizijskega programa ali življenjskega zavarovanja). Pri tem sploh ni pojasnilo, zakaj šteje zatrjevane stroške za izkazane, ravno tako pa ni navedlo razlogov za njihovo upoštevnost. Sodišče je nekritično sledilo tožničinim trditvam tudi pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti pravdnih strank. Tako je ugotovilo, da znaša tožničin povprečni mesečni zaslužek 2.000,00 EUR, četudi iz izvedenih dokazov izhaja, da mesečno zasluži 2.200,00 EUR oziroma 2.500,00 EUR skupaj s stroški prevoza in prehrane. Po drugi strani je toženec nekvalificiran delavec, ki zasluži povprečno slovensko plačo, tj. od 800,00 EUR do 1.000,00 EUR mesečno. Sodišče je brez razlogov tudi zaključilo, da je sposoben zaslužiti več, kar je povsem nerealno; zanemarilo pa je, da je tožnica tik pred zaključkom ekonomskega fakultetnega študija, zato bo lahko zaslužila celo več. Ker so tožničine materialne zmožnosti vsaj še enkrat višje od toženčevih, je sodišče povsem nepravilno in brez razlogov preživninsko breme porazdelilo tako, da mora toženec kriti približno 40 do 44 odstotkov dečkovih preživninskih potreb.

Glede stikov meni, da niso v korist otroka, saj toženec živi v kraju, ki je od tožničinega bivališča precej oddaljen, zato skoraj polovico časa stikov preživi z njim v avtomobilu. Poleg tega je sodišče neustrezno uredilo preživljanje počitnic, saj je 14-dnevno bivanje pri tožencu določilo zgolj za leto 2011 in ne tudi za leto 2010. Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in glede na tako ugotovljena pravno pomembna dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožnice o višini M. potreb, zaradi česar naj bi upoštevalo tudi dejanske stroške tožnice. Sodišče prve stopnje je preživninske potrebe otroka ugotovilo na podlagi ocene listin, ki jih je predložila tožnica, in njene izpovedi, v kateri je razčlenila stroške dečkovega preživljanja. Sodišče ji je v celoti sledilo glede navedb o višini stanovanjskih stroškov, saj je bila njena izpoved skladna s predloženimi računi (priloga A8 - A11), na katere se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane odločitve tudi izrecno sklicevalo. Tako ni mogoče pritrditi pritožbeni graji, da je izpodbijana sodba v tem delu obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb postopka zaradi nepravilne uporabe 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1). Iz vpogledanih dokaznih listin izhaja, da znašajo zgolj stanovanjski stroški, ki jih tožnica plačuje upravniku, približno 172,00 EUR mesečno, elektrika pa 50,00 EUR mesečno. Toženec v pritožbi sicer oporeka, da se predložena računa za upravnika, v katerega so zajeti tudi stroški kurjave, nanašata na marec in april, ki sodita v kurilno sezono, zaradi česar sta višja, kot bi bila sicer. Vendar sodišče druge stopnje takšnim navedbam ni moglo slediti, saj toženec drugačnega zneska od tistega, ki ga je izkazala tožnica, ni niti zatrdil, četudi je glede na neprerekane trditve tožnice pred razpadom izvenzakonske skupnosti tudi sam živel v stanovanju, v katerem sedaj živi tožnica z otrokom.

Toženec tudi zmotno meni, da je dolžno sodišče v sporih zaradi preživljanja otrok podrobno matematično razčlenjevati in seštevati vse, tudi najmanjše stroške otroka. To že po naravi stvari ni mogoče, zato tak način ugotavljanja pravno pomembnih dejstev v preživninskih sporih nujno vodi zgolj do navidezne točnosti. Materialnopravno pravilno ugotavljanje preživninskih potreb ter stroškov otroka v večini primerov terja uporabo prostega preudarka v smislu 216. člena ZPP oziroma ocenjevanja, ki mora zadostiti predvsem kriteriju življenjskosti, razumnosti in objektivnosti, na tak način pa seveda tudi procesnemu jamstvu preverljivosti. Zaradi potrebe po zadostitvi navedenim kriterijem pa opisani način ugotavljanja pravno pomembnih dejstev ne pomeni arbitriranja, temveč spoznavni princip, ki je dopusten v primerih, ko ni mogoče natančno ugotoviti višine posameznih zneskov, dokazi, ki sami zase ne dajejo natančnega odgovora, pa vendarle do določene mere razjasnjujejo predmet spora. Tak način uporabe merila preživninskih potreb za določitev višine preživninske obveznosti je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj sodbo II Ips 523/2006 in sodbo II Ips 350/98).

Tožnica je stanovanjske stroške celokupno opredelila v višini približno 300,00 EUR in sodišče druge stopnje ne dvomi, da gre za stroške (vključno s stroški televizijskega programa, internetnega priključka in življenjskega zavarovanja), ki v zvezi s stanovanjem bodisi neposredno bodisi posredno (tako da tožnica npr. preko televizije ali spleta pridobiva znanje o delu z otrokom) nastajajo tudi zaradi bivanja mladoletnega otroka. Pri oceni, kolikšen delež takšnih stroškov je dejansko povezan z zadovoljevanjem otrokovih potreb, pa je sodišče pravilno upoštevalo, da je M. še skoraj dojenček, star 17 mesecev, za katerega se po izkušenjskih pravilih troši veliko tople vode in elektrike za ustrezno ogrevanje prostorov in zatorej ocenilo, da sta polovico navedenega celokupnega stroška, tj. 150,00 EUR, dolžni kriti pravdni stranki kot del otrokovih preživninskih potreb.

Glede preostalih stroškov za otroka pa se višje sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica v svoji izpovedi nekoliko pretiravala (zato tudi ne drži očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo dolžne dokazne ocene), zaradi česar je znesek za plenice, ki ga pritožnik izrecno izpostavlja, zmanjšalo na 60 EUR mesečno. Tak znesek je življenjski in razumen, saj ne drži, da otrok pri 17 mesecih starosti plenic ne potrebuje več. Neutemeljeno je tudi toženčevo ugovarjanje, da strošek za varstvo otroka pri starih starših v višini 50,00 EUR mesečno ni utemeljen, ker naj bi to v slovenskem okolju ne bilo običajno, saj glede na najrazličnejše življenjske primere tak posplošen zaključek nikakor mogoč.

Glede na vse navedeno torej višje sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da znašajo dečkove potrebe od 450,00 EUR do 500,00 EUR mesečno. Navedena vrednost ustreza ugotovljenim preživninskim stroškom za otroka, je primerljiva s potrebami otrok M. starosti in ustrezna premoženjskim zmožnostim staršev.

Slednjo je sodišče prve stopnje vkljub odsotnosti navajanja pravne podlage (kar pa ne vpliva na materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe) ravno tako ugotavljalo po prostem preudarku in pri tem pravilno izhajalo iz določbe 1. odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) (2), ki staršem nalaga, da otroke preživljajo v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi. Toženec sicer nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica zasluži približno 2.000,00 EUR mesečno. Iz listinskih dokazov naj bi namreč izhajalo, da tožnica zasluži vsaj 2.200,00 EUR mesečno. Vendar pa je tak pritožbeni očitek neutemeljen. Iz predloženih obračunov mesečnega dohodka za tožnico izhaja, da je avgusta prejela 1.750,00 EUR, od septembra do novembra pa 2.200 EUR mesečno. Tožnica je izpovedala, da je njen mesečni dohodek približno 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje zato na podlagi presoje vsakega dokaza posebej, kot tudi vseh dokazov skupaj, ni imelo podlage za zaključek, da je tožničin osebni dohodek vsak mesec enak, temveč je glede na predočeno vsebino relevantnih dokazov pravilno ugotovilo, da je povprečje njenih dohodkov približno 2.000,00 EUR mesečno.

Za toženca je po drugi strani sodišče na podlagi njegove izpovedi in predloženih izpiskov bilance stanja ugotovilo, da dejansko zasluži od 800,00 EUR do 1.000,00 EUR mesečno, a je glede na določbo 1. odstavka 123. člena ZZZDR pravilno upoštevalo, da gre za mladega - 36 let starega, zdravega in delazmožnega moškega, ki se kot samozaposlena oseba ukvarja z zaključnimi deli v gradbeništvu in s prevozi, in katerega sposobnosti za zaslužek so zatorej zagotovo tudi večje. Glede na dolžnost staršev, da se po vseh svojih močeh trudijo za preživljanje otroka, je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da pravdni stranki preživninske potrebe skupnega otroka krijeta tako, da je toženec dolžan zadovoljiti od 40 do 44 odstotkov njegovih potreb.

Na pravilnost takšnega zaključka ne vpliva niti dejstvo, da je sodišče prve stopnje – tako kot pravilno opozarja pritožba – pri določitvi absolutnega zneska toženčeve mesečne preživninske obveznosti zanemarilo v postopku nesporno dejstvo, da tožnica za mld. otroka prejema mesečno 20,00 EUR otroškega dodatka. Glede na to, da je sodišče prve stopnje opredelilo mesečne potrebe otroka v intervalu med 450,00 EUR in 500,00 EUR mesečno, pri tem pa preživninsko obveznost toženca določilo ob upoštevanju spodnje meje ugotovljenega intervala, preživnina 200,00 EUR še vedno predstavlja ustrezno obveznost toženca glede na ugotovljene nekrite preživninske potrebe otroka. Preostanek njegovih potreb in morebitne dodatne priboljške zanj bo morala v vsakem primeru kriti tožnica, kateri je bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo in ki bo poleg denarnih sredstev prispevala še celotno oskrbo in pretežni del vzgoje otroka.

Pritožba je neutemeljena tudi glede graje odločitve o ureditvi stikov toženca z otrokom. Kraj bivanja toženca je po podatkih, ki so dostopni na spletu in glede na splošno znana dejstva, od bivališča tožnice oddaljen približno 15 minut vožnje. Zato ni mogoče slediti tožencu, ki navaja, da se v eno smer zamudi pol ure, zaradi česar polovico časa z otrokom preživi v avtomobilu. Stiki z otrokom dvakrat med delovnim tednom od 16.30 ure do 19.00 ure so dovolj dolgi ter ustrezno pogosti, da zagotavljajo otroku, če jih seveda s staršem preživi kvalitetno in čustveno izpolnjujoče, možnost skladnega duševnega in telesnega razvoja. Korist otroka pa je seveda temeljno in tudi izključujoče vodilo v primeru, da se takšna korist ne sklada popolnoma z ureditvijo stikov, kakor bi kateremu od staršev morebiti bolj ustrezala, upoštevajoč njune druge obveznosti. Za otrokov občutek varnosti, zlasti v najzgodnejšem obdobju življenja, je namreč nujno, da so stiki redni in ob običajnih urah. Razen tega se pravilno in legitimno šteje, da je prva in najpomembnejša obveznost staršev tista do svojih otrok. Najugodnejšo uskladitev urnikov pa bosta starša seveda vedno lahko dosegla z uspešno medsebojno komunikacijo in ustreznim dogovarjanjem.

Zgoraj navedeni razlogi, kakor tudi dečkova mladost, potrjujejo tudi pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da se stiki do 30. 8. 2010, torej do starosti dveh let, izvajajo tako, da otrok pri tožencu ne prespi. Dejstvo, da sodišče stikov v tem obdobju ni uredilo tako, da bi omogočilo tožencu odhod na dopust z otrokom, zato ni opustitev sodišča, ki bi terjala dopolnitev sodbe, temveč predstavlja odločitev, ki je rezultat upoštevanja otrokove najboljše koristi. Smiselne pritožbene navedbe toženca predstavljajo predlog za drugačno ureditev, ki pa je tudi po presoji sodišča druge stopnje neutemeljen. M. je še malček, stikov med njim in očetom pa je bilo med postopkom zelo malo, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Oče in sin morata zato v prehodnem obdobju najprej postopno vzpostaviti stik in se tako močneje zbližati, zato da podaljšani stiki očeta z otrokom (kakor so določeni v nadaljevanju) pri dečku ne bodo povzročali neugodja.

Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008

(2) U r. l. SRS, št. 15/1976 in nasl.