Jedro

Povrnitev vlaganj v podržavljeno nepremičnino je treba uveljavljati z zahtevkom. Vlaganja je treba dokazati z ustreznimi dokazili.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 31. 5. 2001, s katero je prvostopni organ odločil, da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenke A.A. vzpostavi lastninska pravica na parcelah št. 1579, 1580 in 1582, vl. št. 1636 k.o. ... (1. točka izreka), da je zavezanec za vračilo nepremičnin v last Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (2. točka izreka), da je na navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe za B., C. (3. točka izreka), da vrednost nepremičnin v času vračanja po stanju v času podržavljenja znaša 15.487 DEM oziroma 1.715.191 SIT (4. točka izreka), da so pravni nasledniki pokojne upravičenke dolžni v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji na račun Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije plačati valorizirano vrednost odškodnine v znesku 2.392 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (5. točka izreka), da se premoženje da v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere C.C. (6. točka izreka), da je odločba podlaga za zemljiškoknjižni vpis (7. točka izreka) in da stroški postopka niso bili zaznamovani (8. točka izreka).

Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ugotavlja, da lahko pritožnik kot sedanji upravljalec zemljišč uveljavlja v denacionalizacijskem postopku le svoje pravice in pravne koristi, ki izhajajo iz tega statusa. Ugovor, da je prvostopni organ kršil pravila postopka, ker predlagatelja ni pozval k izjavi, ali vztraja pri vračanju v naravi, pa njegove pravice presega in ga je zato zavrnila. (Pri)tožnikove ugovore o kršitvah določb 19., 20., 25. in 27. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) je ocenila za neutemeljene, pri čemer se je sklicevala na že sprejeta in v sodni praksi potrjena stališča, da je dokazovanje ovir za vračanje v naravi in dokazovanje povečane vrednosti podržavljenega zemljišča ob vračanju glede na vrednost ob podržavljenju odvisna od tistega, ki to zatrjuje. Pritožnik pa ni navedel, katero dejavnost opravlja kot z zakonom določeno javno službo, niti ni predložil dokazov za druge pogoje po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Tudi glede navedb, da se je vrednost zemljišč po podržavljenju povečala, pritožnik ni predložil dokazov, temveč je le navedel, da so bila zemljišča ob podržavljenju travniki, zdaj pa so to praktično njive, o čemer pa v upravnih spisih ni dokaza. Da bi lahko uspešno uporabil 25. člen ZDen, bi moral dokazati, da je morebitna povečana vrednost zemljišč posledica njegovih vlaganj, ne pa zgolj rednega obdelovanja zemljišč. Ker tega ni niti zatrjeval, po mnenju tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za ugotavljanje večvrednosti podržavljenih zemljišč ob vračanju. Tožena stranka je tudi ocenila, da je prvostopni organ odločil pravilno, ko je prejšnji lastnici vrnil le lastnino na prejšnjih parcelah, saj za vračilo posesti na zemljiščih, ki ležijo v kompleksu, v ZDen ni pravne podlage.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitev določb ZUP in kršitev materialnega prava, 25. člena ZDen. Navaja, da večvrednost izkazuje izključno in samo s spremembo katastrske kulture. Iz tega razloga je napačna ugotovitev tožene stranke glede uporabe 25. člen ZDen in bi moral organ stranko pozvati, da se izjasni o obliki denacionalizacije. Tega njenega pritožbenega ugovora tožena stranka ni pojasnila, tako, da v tem delu njene odločitve ni mogoče preveriti. V konkretni zadevi je izkazala povečano vrednost, prav tako odškodnina predstavlja 35 % vrednosti zemljišč, v kar sicer ne posega, zdi pa se ji smiselno, da se za povečano vrednost izposluje tudi denarna sredstva. Kompleks je namreč posodobila, naredila prekope za odvodnjavanje in namakanje in vzorno skrbela za kultiviranje zemljišč. Torej je dokazala povečano vrednost. Vztraja pa tudi pri vseh pritožbenih ugovorih.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, vztrajala je pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Stranka z interesom v tem postopku CC v odgovoru na tožbo meni, da je nerazumljivo, da se lahko najemnik zemljišča pritožuje in zavlačuje postopek. Na zemljišču je tožnik izkopal izredno široke kanale za odvodnjavo, široke ceste s travnatimi robovi, vsaj trikrat večje, kot je potrebno. Ob potoku D. je zemljišče zaraščeno s travno rušo, ki ni obdelana in je veliko neizkoriščenega zemljišča. Za melioracijska dela je tožnica prejela od države veliko nepovratnih sredstev, zato tudi ni mogla predložiti ustrezne dokumentacije. Da bo na zemlji možno stanje za obdelavo, bo potrebno vložiti velika sredstva, saj tožnica zemljišč ni izboljšala, temveč poslabšala. Uničene so travinje, ki jih je edino smiselno gojiti na težki zemlji. Kanali so izkopani nepravilno in nesmotrno, edina funkcija, ki jo tožnica opravlja, je škodljiva. Zemljišče namreč sploh ni močvirnato, cevi za odvodnjavanje niso bile položene, ostali so le jarki, ki pa onemogočajo normalno rabo tal in so nevarni za delo s traktorjem.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št... z dne 21. 1. 2003. Tožba ni utemeljena.

Po proučitvi izpodbijane odločbe in pregledu upravnih spisov je sodišče presodilo, da je tožena stranka odgovorila na vse pritožbene ugovore (245. člen ZUP/86) in za njihovo zavrnitev podala pravilne razloge. Utemeljeno je razlogovanje tožene stranke, da lahko subjekt (pravna ali fizična oseba), ki je stranka v upravnem postopku (49. člen ZUP/86), v postopku postavlja samo zahtevke oziroma uveljavlja ugovore, s katerimi varuje svoje pravice ali pravne koristi. ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US) daje položaj stranke v denacionalizacijskem postopku tudi tisti pravni ali fizični osebi, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj (60. člen ZDen). Tožeča stranka, ki v denacionalizacijskem postopku ni zavezanec za vrnitev v last, ker ni lastnik podržavljenih nepremičnin, ampak je le njihov upravljalec, lahko torej uveljavlja predvsem svoja vlaganja v nepremičnino. Pravico do povrnitve vlaganj udejanja z zahtevkom za povrnitev vlaganj, ki pa mora imeti vse z zakonom predpisane sestavine (67. člen ZUP/86). Dejstva, na katera opira zahtevek, mora tudi dokazati. V predloženih spisih ni tožnikovega zahtevka za povrnitev vlaganj v nepremičnine, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka. Tožnik niti ne trdi, da je takšen zahtevek postavil. Drži torej ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik investicij v zemljišče ni uveljavljal in dokazoval. Dejansko je tožnik z ugovorom o povečani vrednosti zemljišč zaradi spremembe katastrske kulture napadal zahtevek za denacionalizacijo. S takšnim ugovorom pa se lahko denacionalizacijskemu zahtevku upira zavezanec za vrnitev v last, v tem primeru Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Kot pravilno ocenjuje tožena stranka, bi zato Sklad lahko uveljavljal procesno kršitev, če upravni organ denacionalizacijskega upravičenca ne bi pozval, da se izjavi o obliki denacionalizacije oziroma bi Sklad lahko uveljavljal razliko v vrednosti po 25. členu ZDen, če bi bila ta ugotovljena. Sicer pa je točna tudi ugotovitev tožene stranke, da v upravnih spisih ni dokazila, da je katastrska kultura podržavljenih zemljišč spremenjena in takšna sprememba tudi evidentirana v nepremičninskih evidencah. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila svoje stališče do uporabe 25. člena ZDen v obravnavanem primeru, zato sodišče zavrača tožbeno trditev, da odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Da je tako stališče pravilno, torej da v primerih, ko ni zahteve za povračilo novih investicij, upravni organ ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstoji dejansko stanje iz drugega odstavka 25. člen ZDen, pa je v upravnem sporu, ki ga je tožeča stranka sprožila v identičnem primeru, potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba opr. št... z dne 18. 3. 2004).

Glede zavrnitve ostalih pritožbenih ugovorov, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, pa sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in odločba je pravilna in na zakonu utemeljena.