Jedro

Z okoliščino, da si je priča pomagala s policijsko dokumentacijo, zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija zgolj zanesljivost priče, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj s tem v zvezi ne zatrjuje nobene kršitve zakona.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju je bil D.D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve uradne osebe po 1. odstavku 169. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ. Izrečena mu je bila denarna kazen 70.000,00 SIT, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Dolžan je plačati stroške kazenskega postopka, od tega 50.000,00 SIT povprečnine. Oškodovanec T.M. pa je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obdolženčeve zagovornice. Obsojencu je naložilo tudi plačilo povprečnine 120.000,00 SIT kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 7. in 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje "še dovolj sprejemljivo" obrazložilo svojo odločitev, je po mnenju vložnice zahteve neustrezna oziroma nezadostna, saj mora biti obrazložitev sodbe "točna in popolna, ker je le tako lahko zakonita".

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP je sodišče druge stopnje med drugim dolžno presoditi navedbe pritožbe, kar pomeni, da mora do relevantnih pritožbenih argumentov zavzeti stališče in ga tudi ustrezno obrazložiti.

Četudi je "stopnjevanje" ocene glede sprejemljivosti obrazložitve prvostopenjske sodbe neprimerno (sodba je lahko zgolj sprejemljiva ali pa to ni), sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da je na opisan način ravnalo v nasprotju s standardi obrazloženosti odločb sodišča druge stopnje. Iz omenjene, za obrambo sporne besedne zveze, namreč jasno izhaja, da sodišče druge stopnje sprejema razloge sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja in obsojenčeve krivde, kar pomeni, da jih ocenjuje kot prepričljive in izkustveno sprejemljive, saj bi v nasprotnem primeru izpodbijano sodbo zaradi pomanjkljivih razlogov zaradi procesne kršitve razveljavilo (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Da sodišče druge stopnje ni ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, je razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve sodbe glede posameznih pritožbenih navedb.

Zahteva sodišču druge stopnje tudi neutemeljeno očita, da je v celoti prezrlo pritožbene razloge glede dejanskega stanja in da naj bi upoštevalo zgolj izpovedbi policistov, izpovedbi nepristranskih prič A.U. in B.Ž. pa naj bi povsem prezrlo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zagovornice glede dokazne presoje ocenilo kot neutemeljeno in protispisno. Pri tem je povzelo ter pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje na tretji strani sodbe, ki je utemeljilo, zakaj izpovedbi navedenih prič ne moreta ovreči prepričljive izpovedbe oškodovanca, policista T.M. Zato je neutemeljen očitek zahteve, da naj bi sodišče druge stopnje prezrlo pritožbene navedbe, na katere se sklicuje zagovornica.

Višje sodišče je ugotovilo, da se izrek izpodbijane sodbe in tenor obtožnega akta v ničemer ne razlikujeta in je kot neutemeljeno zavrnilo nasprotno trditev pritožnice (zagovornice). Zgolj zagovorničino vztrajanje pri pritožbenem stališču, ne da bi pojasnila, na katere "nove žaljivke" naj bi sodišče oprlo svojo sodbo, ne morejo utemeljiti niti kršitve 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (predmet obtožbe ni popolnoma rešen), na katero se izrecno, vendar napačno, sklicuje zagovornica, niti kršitve 9. točke citirane določbe (prekoračitev obtožbe), ki jo smiselno uveljavlja zagovornica.

Zahteva izraža dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanca T.M., ki da je nedosleden in neprepričljiv, ker na glavni obravnavi naj ne bi znal konkretno opredeliti žaljivk, ki mu jih je izrekel obsojenec. Če bi žaljivke res prizadele njegovo čast in dobro ime, bi si jih, kot navaja zagovornica, zagotovo zapomnil in ne bi na glavni obravnavi bral zapiske iz uradne policijske dokumentacije (in ne lastnih zapiskov), kot ugotavlja drugostopenjsko sodišče. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ne preizkuša pravilnosti dokazne presoje in dokaznih zaključkov pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče je vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana sodba, zato v konkretnem primeru pravilnosti dokazne presoje (izpovedbe T.M.), na katero opozarja zahteva, ni preizkušalo.

Višje sodišče je v zvezi z zapisniki, ki jih je uporabljala priča na glavni obravnavi, pravilno ugotovilo, "da Zakon o kazenskem postopku priči ne prepoveduje, da si pri svoji izpovedbi ne smela pomagati z lastnimi zapiski". Zapisnik o glavni obravnavi z dne 16.11.2005 (strani štiri in šest) potrjuje pravilnost ugotovitve višjega sodišča, da je šlo za pričine lastne zapiske, saj je T.M. na glavni obravnavi pojasnil, da je še isti dan po dejanju sam podal na okrajno sodišče obdolžilni predlog zoper obsojenca zaradi prekrška, v katerem je dobesedno povzel žaljivke, ki jih je prepisal iz svojega bloka. Tudi v primeru, če bi si priča res pomagal z uradno policijsko dokumentacijo, kot trdi zahteva, ostaja dejstvo, da tudi na tej podlagi izpodbija zgolj zanesljivost omenjene priče, torej v nasprotju z zakonom uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj s tem v zvezi ne zatrjuje nobene kršitve zakona.

Po vsebini enak nedovoljen razlog, ki sega na področje dejanskega stanja, zagovornica uveljavlja tudi, ko navaja, da je s kazenskega vidika dejanje tako neznatno, da bi ga sodišče lahko obravnavalo edino kot dejanje majhnega pomena skladno s 14. členom KZ. S tem v zvezi je že sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe zagovornice o kršitvi kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), saj je ocenilo, da ugotovljena dejstva ne dosegajo objektivnih in subjektivnih meril, ki so pogoj za uporabo instituta dejanja majhnega pomena.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnji je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen, 1. odstavek 95. člena in 3. odstavek 92. člena ZKP).