Jedro

ODT je kazensko ovadbo zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe zavrglo, ker so podane okoliščine, ki izključujejo pregon, ker je osumljeni dejanje storil v silobranu. Tožbeni zahtevek tožnice pa je bil tudi v pravdnem postopku pravnomočno zavrnjen. Sodišče se zato strinja z oceno tožene stranke, da kazenski pregon zoper A.A. ne bi bil razumen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje kot oškodovanki kot tožilki v kazenskem postopku zoper A.A., v zvezi s sklepom ODT v Ljubljani o zavrženju kazenske ovadbe št. Kt/201548/2014/NG/ab z dne 3. 2. 2017, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. III K 12898/17. 2. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 17. 3. 2017 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot tožilka v navedenem kazenskem postopku. Njena prošnja je bila nepopolna, zato je bila pozvana na odpravo pomanjkljivosti. Po odpravi pomanjkljivosti je bila njena prošnja z odločbo Bpp 836/2017 z dne 29. 3. 2017 zavrnjena. Zoper zavrnilno odločbo je tožnica sprožila upravni spor in Upravno sodišče RS je s sodbo I U 926/2017 z dne 4. 7. 2017 odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, zato je izdala nov upravni akt. Nato navaja, da je iz sklepa ODT v Ljubljani razvidno, da je slednje ovadbo PP Ljubljana-Vič zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku KZ zavrglo, ker so bile podane okoliščine, ki izključujejo pregon. Šlo je za obravnavo dogodka z dne 8. 10. 2010 v Ljubljani, ko je med imenovanim in tožnico (tedaj B.B.) prišlo do spora, kar je bilo obravnavano tudi v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod IV P 750/2012, kjer je bil tožbeni zahtevek tožnice zoper navedenega povzročitelja pravnomočno zavrnjen. Tožnica je nato prevzela kazenski pregon kot tožilka z vložitvijo (sicer nepopolnega) obtožnega predloga zoper osumljenega, v zvezi s katerim se tudi zavzema za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ne glede na to, da je tožnica obtožni predlog že vložila (nepopoln oziroma nerazumljiv, tako da ga sodišče ne more obravnavati - o tem poziv Okrajnega sodišča v Ljubljani 24. 5. 2017), tožena stranka meni, da nadaljevanje kazenskega pregona tožnice zoper navedenega osumljenca ni razumno in nima verjetnih možnosti za uspeh. Iz obrazložitve navedenega sklepa ODT o zavrženju kazenske ovadbe namreč prepričljivo izhajajo razlogi, zaradi katerih je pristojna tožilka po proučitvi dokumentacije, po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih in vpogledu v pravdni spis kazensko ovadbo zavrgla. Razlog zavrženja je bila tožilkina ugotovitev, da so podane okoliščine, ki izključujejo pregon, ker je osumljeni dejanje storil v silobranu. Državna tožilka je v obrazložitvi sklepa natančno povzela dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno na podlagi ovadbe, tekom oprave posameznih preiskovalnih dejanj in iz pravnomočno zaključene navedene pravdne zadeve. Dejansko stanje tako v zadevi ni sporno in tudi ni dvoma o tem, da je tožnica v obravnavanem dogodku z dne 8. 10. 2010 res zadobila telesne poškodbe, pri čemer pa je tako pravdno sodišče (tekom obsežnega dokaznega postopka z ogledom na kraju samem), kot tožilstvo pri ponovni proučitvi zadeve s kazensko- pravnega vidika ugotovilo, da je osumljeni ob napadu tožnice uporabil silo, ki je bila neizogibna, da je od sebe odvrnil njen istočasni protipravni napad in da pri tem silobrana tudi ni prekoračil, saj med intenzivnostjo napada in obrambe ter med napadeno in branjeno dobrino ni bilo nesorazmerja. Državnega tožilca tudi veže legalitetno načelo, kar pomeni, da mora začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. S sklepom ODT pa je bilo ugotovljeno, da so podane okoliščine, ki izključujejo pregon osumljenca.

3. Tožnica v svoji prošnji za bpp in njeni dopolnitvi tudi ni navedla nobenih novih okoliščin ali predložila novih dokazov, ki bi vzpostavljali dvom v pravnomočno odločitev pravdnega sodišča in posledično ugotovitve tožilstva, da je osumljeni ravnal v silobranu, ni uspela omajati. Tožnica sicer zatrjuje domnevno nekvalitetno delo njenega bivšega pooblaščenca v pravdi, ki naj bi zanjo ne imel časa za pogovor, kar pa tudi ne more omajati pravilnosti tožilske odločitve o zavrženju ovadbe. Tudi če bi tožnica v pravdnem postopku zoper zoper osumljenega morda uspela z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi povzročene škode (pa niti tega ni), to ne pomeni, da bi uspela tudi v kazenskem postopku. Ali še drugače povedano: če je v celoti propadla zoper povzročitelja škode že v civilni pravdi, ima še toliko manjše možnosti kot oškodovanka v kazenskem postopku. Glede na navedeno torej ni verjetno pričakovati, da bi tožnica kot subsidiarna tožilka uspela in v navedenem kazenskem postopku dokazala, da je osumljeni kriv storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma konkretno, da ni ravnal v silobranu oziroma, da je bil le-ta prekoračen. Zato kazenski pregon zoper osumljenega nima verjetnih možnosti za uspeh in ga ni razumno sprožati in so tako pričakovanja oziroma zahteve tožnice očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (24. člen ZBPP). Ob takšnem zaključku tožena stranka tudi ni presojala finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 4. Tožnica zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke vlaga tožbo. V tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da zahteva upravni spor zoper odločbo C. d.o.o., ki niti ni natančno pregledala, da je bila (tožnica) močno poškodovana s strani A.A. O tem ima vse dokaze s strani UKC, medtem ko A.A. nima in tudi ne more imeti dokazov, saj bi sicer šel k zdravniku. Zadeva I U 926/2017 za Bpp 836/2017 je s strani US tudi zaključena, tako da se njeni prošnji ugodi. Za nepošteno sojenje zahteva 1000 EUR, z obrestmi vred. Kršena sta bila 15. in 16. člen Ustave, ker so pred zakonom vsi enaki. Smiselno zahteva odpravo izpodbijanega akta.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za odločitev, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi določb 24. člena ZBPP zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oškodovanki kot tožilki v zgoraj navedenem kazenskem postopku.

8. Po citirani določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

9. V konkretnem primeru je sporna odločitev tožene stranke glede dodelitve brezplačne pravne pomoči tožnici kot tožilki v kazenskem postopku zoper A.A. V zvezi s tem je tožena stranka ugotovila, da je ODT v Ljubljani kazensko ovadbo zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe zavrglo, ker so podane okoliščine, ki izključujejo pregon, ker je osumljeni dejanje storil v silobranu. Ugotovila je tudi, da je bil tožbeni zahtevek tožnice v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pravnomočno zavrnjen. Posledično je ugotovila, da gre za nerazumno vlogo, ker je pričakovanje oziroma zahtevek tožnice očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, tako da kazenski pregon zoper osumljenega nima verjetnih izgledov za uspeh.

10. Sodišče se zato strinja z oceno tožene stranke, da kazenski pregon zoper osumljenega A.A. ne bi bil razumen. Tožena stranka je torej utemeljeno zaključila, da v zadevi, v kateri je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč, ni izpolnjen objektivni pogoj razumnosti zadeve iz 24. člena ZBPP in je zato tožničino zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči utemeljeno zavrnila. Ob ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je bila tako odločitev tožene stranke, da tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot tožilki v kazenskem postopku zoper A.A. zavrne, pravilna.

11. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne morejo vplivati. V zvezi s tožničino navedbo, da je bila zadeva zaključena že s sodbo tega sodišča I U 926/2017 (za Bpp 836/2017), sodišče pojasnjuje, da je s to sodbo sodišče tožbi tožnice ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. To pomeni, da zadeva (še) ni bila zaključena, saj je bila tožena stranka po pravnomočnosti sodbe I U 926/2017 dolžna ponovno odločiti in je tako v ponovljenem postopku izdala nov, sedaj izpodbijani upravni akt, ki ga je tožnica izpodbijala z novo tožbo v tem upravnem sporu. Sodišče tožnici še pojasnjuje, da lahko svoj (nekonkretizirani) zahtevek zaradi nepoštenega sojenja uveljavlja v pravdi.

12. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tudi ni moglo slediti tožbeni navedbi, da sta bili kršeni ustavni pravici iz 15. in 16. člena Ustave, katerih kršitev je tožnica v tožbi samo pavšalno zatrjevala.