Up-143/00 - 7

16. 10. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 16. oktobra 2001

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 113/99 z dne 12. 10. 1999 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 166/97 z dne 23. 7. 1998 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 896/94 z dne 17. 6. 1997 ter odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. I-1005509 z dne 15. 4. 1994 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

2.Ustavna pritožba istega pritožnika zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 60/98 z dne 23. 9. 1999 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 225/95 z dne 3. 2. 1998 in odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje št. 072-840/4-94 z dne 12. 12. 1994 ter sodbo Vrhovnega sodišča št. U 40/94 z dne 10. 1. 1996 v zvezi z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje št. 072-236/6-93 z dne 12. 11. 1993 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija več sodb, s katerimi sodišča niso ugodila njegovim zahtevkom v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega in zdravstvenega zavarovanja. Izpodbijanim odločitvam očita, da so bile sprejete ob procesnih napakah in na podlagi napačno in zmotno uporabljenega materialnega predpisa ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer naj bi mu bile kršene pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), do socialne varnosti (50. člen Ustave) in pravica do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave).

2.Pritožnik navaja, da je 8. 4. 1990 utrpel nesrečo pri delu in da je bil od takrat do 9. 6. 1999 ves čas v bolniškem staležu, razen v času dvakrat po približno dva meseca, ko naj bi bil ta neutemeljeno prekinjen. Večkrat naj bi sprožil postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar neuspešno.

3.Tudi z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 113/99 je kot neutemeljena zavrnjena revizija v zvezi s sodbama nižjih sodišč, ki sta takšen njegov zahtevek zavrnili. Sodbi, navedeni v 2. točki tega sklepa, pa naj bi bili izdani v zvezi z omenjenima prekinitvama bolniškega staleža. Pritožnik navaja, da ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 60/98 vlaga pred izčrpanjem izrednega pravnega sredstva po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS), ker bi odlašanje povečalo škodo, ki jo trpi zaradi neizplačila bolniškega nadomestila, v zvezi s katerim je še vedno odprta vrsta vprašanj, saj naj bi bil postopek v zvezi z ugotavljanjem in odločanjem o bolniškem staležu ter izplačevanju nadomestila tako nedorečen, da onemogoča realizacijo pravic. Ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 40/94 pa vlaga po preteku 60 dnevnega roka, ki ga določa prvi odstavek 52. člena ZUstS, ker naj bi bila zadeva povezana s prejšnjo zadevo, na upravno odločbo pa naj bi bila v času njene izdaje možna le tožba na Vrhovno sodišče, kar pa ni dajalo možnosti biti zaslišan in predlagati dokaze.

4.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Sprejeto je torej načelo, da Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 1. člena ZUstS) odloča o ustavni pritožbi le, če zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso bile odpravljene že prej v postopkih na podlagi rednih in izrednih pravnih sredstev. Na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Ti dve predpostavki sta predpisani kumulativno in le izkazan obstoj obeh je lahko podlaga za izjemno odločanje Ustavnega sodišča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Pritožnikovo grajanje uporabe procesnega prava ne zadošča za očitnost zatrjevane pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča. Izraz očiten ne pomeni le verjetne izkazanosti, temveč izključenost možnosti drugačnega sklepa (tako npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996, OdlUS V, 68). Ker se ureditev izločitvenih razlogov v pravdnem postopku ne nanaša na razmerje med toženo stranko in izvedencem in ker tudi drugo pritožnikovo grajanje uporabe procesnega prava ni takšne vsebine, ki bi po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča sploh mogla privesti do zatrjevane kršitve, ta očitno ni izkazana. Ker že po navedenem ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 60/90 ni dopustna, ni bilo treba ugotavljati, ali je izpolnjen drugi kumulativno zahtevani pogoj za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev.

5.Zakonski pogoj za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe po poteku roka, da gre za posebno utemeljen primer, se nanaša na utemeljenost ustavne pritožbe po vsebini. Pritožnikovo navajanje o časovni povezanosti zadev ne zadošča za izpolnitev pogoja po tretjem odstavku 52. člena ZUstS. Tudi grajanje zakonske ureditve postopka uveljavljanja pravic po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. - ZZVZZ) v določenem obdobju in sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-53/96 z dne 28. 10. 1998, po kateri sta 82. in 83. člen navedenega zakona v neskladju z Ustavo, ne daje podlage za izjemno obravnavo. Po 44. členu ZUstS se razveljavljeni zakon ali del zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča je bila izdana 10. 1. 1996 in je postala pravnomočna še preden je Ustavno sodišče sprejelo odločbo št. Up- 53/96. Če bi pritožnik ustavno pritožbo vložil pravočasno, Ustavno sodišče pa bi o njej odločalo po sprejemu navedene svoje odločbe, bi ugotovitev neustavnosti lahko učinkovala tudi na vsebinsko odločitev o takšni, pravočasno vloženi ustavni pritožbi. V odločbi Ustavnega sodišča sprejeto stališče pa ne more biti podlaga za kasnejša vlaganja ustavnih pritožb po izteku roka iz 52. člena ZUstS oziroma ne more izkazovati utemeljenosti primera, saj bi to nasprotovalo navedenemu 44. členu ZUstS.

6.Pravočasna in dopustna pa je ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 113/99. Vendar je treba ob presoji ustavne pritožbe v tem delu pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem, zato ni pristojno presojati, ali so sodišča pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitev pravic iz 22., 23., 25. in 50. člena Ustave, ki jih zatrjuje v zvezi z navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, pritožnik ni izkazal, Ustavno sodišče pa jih iz priloženih sodb in drugih prilog tudi ni ugotovilo.

7.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo.

8.Za obravnavo ustavne pritožbe v delu, kjer pritožnik zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni izpolnjena procesna predpostavka iz tretjega odstavka 160. člena Ustave in iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. V sporu je bilo že pravnomočno odločeno, izčrpana pa je bila tudi revizija. Dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena pravica iz 23. člena Ustave, je glede na to že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko v takem primeru pritožnik uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik pa ni izkazal, da bi to možnost pravnega varstva izčrpal. Zato je Ustavno sodišče v tem delu ustavno pritožbo zavrglo (tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up- 73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 16/01).

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Namestnik predsednice senata:

Lojze Janko