Jedro

Glede na to, da tožnik večino osnovnih življenjskih opravil opravlja samostojno (pa čeprav s težavo in ob prisotnosti bolečin), to pomeni, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke številka zadeve: ... z dne 13. 11. 2019, nadalje sklep o popravi pomote številka zadeve: ... z dne 7. 1. 2020 ter odločba tožene stranke številka zadeve: ... z dne 19. 6. 2019 in da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je za dodatek za pomoč in postrežbo zaprosil iz razloga, ker potrebuje denarno pomoč. Res je, da se še sam oblači, slači, kuha, pere, gre tudi v trgovino in k zdravniku, ampak vse to opravi s težavo. Ima hude bolečine, vendar se trudi, da ne bi bil odvisen od drugih. Razen tega taka pomoč tudi ni poceni. S 397,00 EUR je namreč težko preživeti. Od države pričakuje, da mu bo v nastali situaciji ponudila pomoč.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 13. 11. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 19. 6. 2019. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 101. členu določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prvega odstavka 101. člena ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine. Na podlagi tožnikove zahteve z dne 7. 3. 2019 je vprašanje opravljanja življenjskih potreb razčiščevala najprej invalidska komisija I. stopnje dne 10. 6. 2019 in nato invalidska komisija II. stopnje dne 9. 10. 2019. Iz podanih mnenj izhaja, da se tožnik zdravi zaradi ulkusov stopal, pri čemer so sledile tudi amputacije prstov, kasneje TMT amputacija obeh stopal. Potrebne so redne preveze, ki jih opravlja patronažna služba. Tožnik je z dokomolčnima berglama še samostojno, vendar težje pokreten. Večino osnovnih življenjskih potreb še opravlja samostojno.

8. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje postavilo sodnega izvedenca prim. mag. A.A., dr. medicine, sodnega izvedenca za družinsko medicino. Le-ta je proučil medicinsko dokumentacijo in tožnika tudi osebno pregledal. Ugotovil je, da tožnik po stanovanju hodi počasi in previdno ter s pomočjo bergel. Izven stanovanja je zmožen iti do zdravnice v bližnjo ambulanto. Sam si kuha, pomiva in se tudi sam hrani. Tožnik je sposoben, da se sam obleče, sleče, obuje in sezuje. Prav tako sam skrbi za osebno higieno in tudi sam opravlja osnovne fiziološke potrebe. Iz pogovora s tožnikom izhaja, da tožnik živi v skromnih razmerah. Pomanjkanje denarja je bil očitno tudi motiv za vložitev zahteve za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.

9. Iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja ugotovitev, da tožnik večino osnovnih življenjskih opravil, čeprav s težavo, še vedno opravlja samostojno. Tako se sam hrani, oblači in slači, obuva in sezuva ter skrbi za osebno higieno. Prav tako se samostojno s pomočjo bergel giba v stanovanju in delno tudi zunaj stanovanja. Tudi tožnik sam v pritožbi navaja, da omenjene aktivnosti s težavo še opravlja samostojno. Glede na to, da tožnik večino osnovnih življenjskih opravil opravlja samostojno (pa čeprav s težavo in ob prisotnosti bolečin), to pomeni, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

10. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na težko socialno stanje pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeno ni predmet odločanja v predmetnem sporu. Za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo namreč ni odločilno težko finančno stanje, temveč je odločilna zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb. V primeru socialne ogroženosti, pa se tožnik lahko obrne na pristojni center za socialno delo, ki bo ugotavljal, ali izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje morebitnih pravic iz javnih sredstev.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.