Jedro

Tožnica zato, ker do izteka roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja ni bila sprejeta v slovensko državljanstvo, pogojev za odkup ni izpolnjevala. Ta pomanjkljivost ni bila formalna. Formalna bi bila, če bi bila tožnica v relevantnem času državljanka Republike Slovenije, pa vlogi za odkup ne bi predložila dokazila o izpolnjevanju tega pogoja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. C. V. je od tožene stranke (konkretno od Ministrstva za obrambo) zahtevala, da ji mora prodati stanovanje v Ljubljani ..., na katerem je imela stanovanjsko pravico, na podlagi privatizacijskih določb 8. poglavja Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (v nadaljevanju SZ/91). Zahtevo za odkup stanovanja je vložila znotraj prekluzivnega roka, ki je, ker je Ministrstvo za obrambo stanovanje pridobilo iz fonda bivše JLA in je zato treba upoštevati Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA, potekel 9. 1. 1995. Ob vložitvi zahteve za odkup C. V. ni bila državljanka Republike Slovenije; v slovensko državljanstvo je bila sprejeta šele 5. 6. 2000. 2. Ker prodajna pogodba ni bila sklenjena, je njeno sklenitev zahtevala s tožbo. Prvostopenjsko sodišče je njenemu zahtevku ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je ugodilno sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodbo sodišča druge stopnje tožnica izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah procesnih pravil

6. Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo strank (371. člen ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: revident mora pojasniti, katero ravnanje ali opustitev katerega od nižjih sodišč je bilo v nasprotju s procesnimi predpisi. Tej zahtevi revidentka ni zadostila, saj se na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka sklicuje le v uvodu in sicer samo z navedbo zakonske določbe, ki na abstraktni ravni ureja več postopanj in opustitev, ki predstavljajo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil, pri tem pa ni konkretizirala, katera od tam urejenih kršitev naj bi bila zagrešena v obravnavanem primeru. V tem delu je zato revizija neutemeljena.

O zmotni uporabi materialnega prava

7. Po mnenju revidentke je materialno pravo zmotno uporabljeno zato, ker nižji sodišči nista izhajali iz stanja ob vložitvi zahteve in nista upoštevali možnosti kupca, da sme vlogo dopolniti. Pojasnjuje, da je vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije podala že v letu 1991, saj je izpolnjevala vse formalne pogoje: na dan plebiscita je imela stalno prebivališče in je dejansko živela v Republiki Sloveniji, za sprejem v državljanstvo pa je zaprosila v zakonskem roku šestih mesecev. V slovensko državljanstvo do izteka prekluzivnega roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja ni bila sprejeta iz objektivnih razlogov – zaradi bombandiranja državnega arhiva takratne Zvezne Republike Jugoslavije v Beogradu je imela težave s pridobitvijo rojstnega lista. Meni, da je bistveno, da je zahtevo za odkup vložila pravočasno in jo dopolnila, ko je prejela odločbo o sprejemu v slovensko državljanstvo ter da ni pomembno, da do izteka roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja še ni bila slovenska državljanka, ker SZ/91 kasnejše dopolnitve zahteve za odkup ni prepovedoval in tudi ni določal, da je potrebno utemeljenost zahteve presojati po stanju na dan vložitve zahteve oziroma najkasneje ob izteku roka. Tožnica je imela možnost dopolnitve zahteve za odkup vse do njene zavrnitve, do katere pa ni prišlo, ker je tožena stranka ostala pasivna. Sodišče druge stopnje se je zmotno oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/93, ki se nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo od obravnavane.

8. Odločitev pritožbenega sodišča je materialnopravno pravilna. V konkretnem primeru je bistveno, da tožnica zato, ker do izteka roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja ni bila sprejeta v slovensko državljanstvo, pogojev za odkup ni izpolnjevala. Ta pomanjkljivost ni bila formalna. Formalna bi bila, če bi bila tožnica v relevantnem času državljanka Republike Slovenije, pa vlogi za odkup ne bi predložila dokazila o izpolnjevanju tega pogoja. Pravica do odkupa (privatizacije stanovanja) pod v 8. poglavju SZ/91 posebej določenimi ugodnimi pogoji se presoja po stanju ob izteku roka, določenega v 123. členu SZ/91, ki je bil za sporno stanovanje z Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA, podaljšan do 9. 1. 1995. Citirani zakon (in tudi uredba) pravice do odkupa, kot trdi revidentka, res ne pogojuje s slovenskim državljanstvom bivšega imetnika stanovanjske pravice. Vendar je SZ/91 določal le pogoje, pod katerimi so morali v njem navedeni lastniki stanovanja prodati upravičencem do odkupa pod posebnimi (ugodnimi) pogoji. To seveda ne pomeni, da je bila uporaba splošnih predpisov o prometu z nepremičninami izključena. Tako ni bila izključena niti omejitev iz drugega odstavka 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, da tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji. Ker tožnica do 9. 1. 1995 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev lastninske pravice ker (še) ni bila državljanka RS, ni mogla uspešno zahtevati privatizacije stanovanja. Dejstvo, da je bila v državljanstvo RS sprejeta leta 2000 ne more do tedaj neutemeljene zahteve za odkup transformirati v utemeljeno. Navedeno predstavlja ključni razlog, zaradi katerega je bil tožničin zahtevek za sklenitev zavezovalnega in razpolagalnega posla neutemeljen. Prav to vprašanje je bilo odločilnega pomena tudi v zadevi II Ips 82/95 Vrhovnega sodišča, zato ne drži revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na v citirani sodbi zavzeto pravno stališče revizijskega sodišča, češ, da se (primerjana) zadeva nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo.

9. Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).