Jedro

Sodna praksa zastopa jasno stališče, da besedno komuniciranje (razen v res izjemnih okoliščinah, ki pa jih v obravnavanem primeru ni bilo) ne opravičuje fizičnega obračunavanja in ne zmanjšuje njegove protipravnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da tožniku plača 1.650 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2015 ter 1.669,66 EUR pravdnih stroškov.

2. Višje sodišče že na tem mestu opozarja, da je pritožnica spregledala (čeprav je bila na to opozorjena večkrat med postopkom pred sodiščem prve stopnje in tudi v pravnem pouku izpodbijane odločbe, ko je že imela kvalificiranega pooblaščenca), da gre za spor majhne vrednosti. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožnica mimo teh določb uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti obširno graja ugotovljeno dejansko stanje. Ker gre za nedopusten pritožbeni razlog, višje sodišče vseh teh pritožbenih navedb ne bo niti povzemalo.

3. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je izvedenec ob zaslišanju povedal, da se ne more z večjo verjetnostjo določiti, da je dogodek zgodil tako, kot ga predstavlja tožnik, in ne tako, kot ga predstavlja toženka. Sodišče se je lahko o nasilnih dejanjih tožnika prepričalo iz več odprtih sodnih postopkov. Nedovoljeno snemanje tožnika, še posebej kritičnega dne, ko je z bliskavico intenzivno snemal in slikal svoja starša proti njuni volji, je ne samo hud poseg v zasebnost in v njune osebnostne pravice, temveč tudi kaznivo dejanje, kar vpliva na najmanj deljeno odgovornost in soprispevek tožnika. Toženka ni želela, da se jo snema, zato je vrata tudi zaloputnila, pri čemer tožnika ni poškodovala, saj je ta zaprtje skušal preprečiti z nogo, z roko pa je namerno udaril v vrata. Dva dni po dogodku sta toženka in njen mož tudi podala kazensko ovadbo. Tožba je bila načrtovana, saj je tožnik pred tem ukradel telefon svojega očeta, na katerem je bil posnetek. Če ga ne bi odtujil, se v postopku poravnavanja ne bi zavezal k njegovemu iskanju. Ta sporazum je zajemal tudi navedeni očitek nedovoljenega snemanja in poškodovanja stekla na vratih s strani tožnika. Toženka je uveljavljala polno odgovornost tožnika za nastali dogodek, najmanj pa v višini 90 %. Sodišče tudi sámo ni sledilo tožnikovi verziji in je ugotovilo, da naj bi prišlo najmanj do verbalnega prepira, pri čemer je tožnik svojo izpoved ves čas spreminjal. Sodišče pri tem kljub kazenski ovadbi in sklenjeni poravnavi ni ugotovilo, da je prepis in zaprtje vrat povzročil ravno tožnik, ki je nedovoljeno snemal. Toženka in njen mož sta se morala zaradi nasilnih dejanj in tatvin s strani tožnika kasneje izseliti in hišo prodati. Čeprav toženka v svojem laičnem odgovoru na tožbo ni predlagala zaslišanja svojega moža, bi lahko sodišče na podlagi drugih dokazov prišlo do ugotovitve, da je resnična njena verzija. V zvezi s predložitvijo videoposnetka dogajanja je pojasnila, da je telefon ukradel tožnik, sicer pa to ni edini način dokazovanja. Toženka je bila prepričljiva ob svojem zaslišanju in je svojo verzijo podkrepila s številnimi dokazi. V nadaljevanju izpodbija višino prisojene odškodnine. Meni, da ugotovljene poškodbe ne povzročajo takih bolečin, kot so bile ugotovljene, sicer pa jih je sodišče ugotovilo v nasprotju z mnenjem izvedenca. Rana ni bila šivana, temveč zalepljena z obližem. Tožnik je utrpel le zelo lahko telesno poškodbo. Obširno pojasnjuje, kaj je strah, in navaja, da ga tožnik ni mogel trpeti, saj je sam udaril v vrata in je vedel, da take poškodbe ne puščajo nobenih posledic. V zvezi z obrestmi navaja, da te ne morejo teči, preden je nastopila zamuda. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je iz razlogov, ki so bili pojasnjeni uvodoma, vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka: - do škodnega dogodka je prišlo 11. 1. 2015 v večernih urah, v stanovanjski hiši na A.; - toženka in tožnik sta se verbalno prepirala; - toženka je želela tožnika napoditi iz sobe tako, da je vanj zaloputnila vrata dnevne sobe; - tožnik je zaradi obrambe dvignil komolec, pri čemer se je steklo razbilo in mu poškodovalo levi komolec.

7. Pritožnica ne trdi izrecno, da je predlagala kak drug dokaz kot te, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo. Zaslišanja svojega moža ni predlagala, o tem ne more biti dvoma, ostale dokaze pa je sodišče prve stopnje izvedlo. Absolutno bistvene kršitve v tem pogledu torej ni. Sodišče prve stopnje se je ob oblikovanju dokazne ocene odločilo, da gre bolj slediti tožnikovi kot toženkini verziji dogodka, čeprav je res, da izvedenec nobene od njih ni mogel izključiti ali, obratno, je opredeliti kot bolj verodostojno. Prav zato je sodišče prve stopnje dokazno oceno oblikovalo širše, upoštevaje vse izvedene dokaze, in zaključilo, da je bolj verjetna tožnikova verzija dogodka.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da ugotovljena dejstva ne nudijo podlage za drugačen zaključek, kot da je toženka v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Pritožničino nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sodišče ob tem oblikovalo, predstavlja grajo dejanskega stanja, ki je v tem postopku, kot že večkrat rečeno, nedopusten pritožbeni razlog. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se pravdni stranki verbalno prepirali, a sodna praksa zastopa jasno stališče, da besedno komuniciranje (razen v res izjemnih okoliščinah,1 ki pa jih v obravnavanem primeru ni bilo) ne opravičuje fizičnega obračunavanja in ne zmanjšuje njegove protipravnosti. Pritožbeno zavzemanje za tožnikov soprispevek je zato brez opore v ugotovljenem dejanskem stanju.

9. Tožnikovo snemanje staršev, ki je bilo vzrok/povod za besedni prepir med pravdnima strankama, ni predmet obravnavanega škodnega dogodka. Četudi je bilo snemanje povod za verbalen konflikt, ki je nato eskaliral še v fizičnega, to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne zmanjšuje protipravnosti toženkinega ravnanja. Ob tem višje sodišče še dodaja, da tožnikovo snemanje staršev ni bilo ugotovljeno kot kaznivo dejanje; kazenska ovadba in druge listine, na katere se je sklicevala toženka, tega ne potrjujejo. Ker ni pravnomočne obsodilne sodbe v breme tožnika, pravdno sodišče ni vezano na nič (primerjaj 14. člen ZPP), za kar toženka meni, da je kaznivo dejanje oziroma v zvezi s čemer (pred)kazenski postopek teče ali je tekel, temveč so dokazne listine podvržene prosti dokazni oceni pravdnega sodišča. In prvostopenjsko sodišče jih je vpelo vanjo.

10. Tožnik se je v sporazumu (priloga B 7) zavezal le k iskanju mobitela, ne pa k njegovi vrnitvi. Pritožnica zato neutemeljeno graja obrazložitev sodišča prve stopnje glede ne-predložitve posnetka dogodka z mobitelom. Iz te poravnave tudi ne izhaja očitana protispisnost, namreč da bi tožnik v njej priznal, da je sam odgovoren za zaprtje vrat. 11. Ostale pritožbene navedbe v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, ki skušajo napasti ali predrugačiti ugotovljeno dejansko stanje, predstavljajo nedopusten pritožbeni razlog, zato jih višje sodišče ne more upoštevati in nanje ne bo odgovarjalo.

12. Res je tožnik utrpel (le) lahko telesno poškodbo.2 Enaka ugotovitev izhaja iz izpodbijane sodbe. A to ni edini kriterij za prisojo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Ni namreč mogoče spregledati ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikovo aktivno zdravljenje trajalo deset dni ter da je v tem času nedvomno trpel določeno stopnjo bolečin (različno po intenziteti in obdobjih) ter bil izpostavljen več nevšečnostim (pregledi pri zdravnikih, oskrbovanje rane, cepljenje, previjanje, težave pri izvajanju osebne higiene, lokalna anastezija, hlajenje, itd.). Že povzeto ga opravičuje odškodnino najmanj v prisojeni višini (1.150 EUR), kar predstavlja odškodnino v približni višini ene povprečne plače.3 Pritožbeni očitek, da je višina odškodnine iz tega naslova pretirana, je zato neutemeljen.4

13. V zvezi z odškodnino za strah višje sodišče sicer lahko pritrdi pritožbenim teoretičnim izvajanjem, kaj strah je oziroma kdaj obstoji, a obenem ne more mimo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ob dogodku trpel strah lažje intenzitete, vse do pregleda pri zdravniku, kar je skupaj trajalo dve uri in pol, pa tudi sekundarni strah zaradi bojazni pred infekcijo rane, ki je bil srednje intenzitete dva dneva in blage intenzitete teden dni. Odškodnina v višini 500 EUR iz tega naslova ob teh ugotovitvah prav tako ni pretirana, temveč je, nasprotno, v skladu s sodno prakso.

14. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni prerekala teka zamudnih obresti, ki naj bi po tožbenih trditvah tekle od 11. 1. 2015, zato njena pritožbena izvajanja predstavljajo nedopustno širjenje dejstvene podlage v sporu majhne vrednosti.

15. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške krije sama. Tožnikove stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbe in odgovora nanjo ocenjuje kot nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato jih tožnik krije sam.

1 Primerjaj dejansko stanje v zadevi VSL, št. I Cp 906/2016 z dne 20. 7. 2016. 2 Četrta vrstica, točka 16, 8. stran izpodbijane sodbe. 3 Januarja 2019, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, je povprečna plača v RS znašala 1.115,98 EUR. 4 Pritožbena navedba, da se je tožnik zavedal, da tovrstne poškodbe ne puščajo posledic, je očitno neutemeljena ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta mu na komolcu ostali dve brazgotini, ena minimalen kozmetičen defekt, druga pa praktično nevidna, pa vendarle gre za trajni poškodbi, še ugotavlja sodišče prve stopnje – glej zaključek 15. točke izpodbijane sodbe.