Jedro

1. V obravnavani motenjski pravdi gre za vinograd, ki sega na dve parceli, bistven opredelilni znak delne posesti po citirani revizijski odločbi pa je izvrševanje oblasti nad natančno določenim in ločenim delom stvari, kar pa je v primeru spornega vinograda na parc. št. 874/3, katerega obseg, kot že predhodno ugotovljeno, ni sporen, mogoče. 2. Že okopanih, očiščenih, povezanih in škropljenih trt po naravi stvari ni mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje zato restitucijskemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se delno s p r e m e n i, tako da se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na dolžnost vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, zavrne, v preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana stroškovna odločba se s p r e m e n i, tako da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 245,14 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, "da je tožena stranka s tem, da je sama in po svojih delavcih vstopila v mlad, štiriletni vinograd na parc.št. 874/3 k.o. S., in sicer dne 24.03.2001 in v njem očistila odpad in obrezan les trt, rozge ter trte povezala, dne 12.05.2001 po 17. uri s traktorjem in odmikačem na njem okopavala trte, dne 26.05.2001 mandala trte in poganjke trt pretikala med oporne žice, dne 29.05.2001 škropila trte, motila mirno posest tožeče stranke na mladem vinogradu na parc.št. 874/3 k.o. S., zato je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje in se vzdržati omenjenih dejanj in posegov v posest tožeče stranke na tem vinogradu, da ne bo izvršbe. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 910.717,22 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, in sicer v stroškovnem delu, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da se pritožbi ugodi, sklep spremeni, tako da se toženo stranko obveže k plačilu pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napačno ugotavlja, da je tožena stranka v pretežnem delu uspela. Tega stališča sodišče ni utemeljilo, zato se sklepa v tem delu ne more preizkusiti. Sodišče je tekom celotnega postopka, ki je tekel skozi štiri faze postopka, deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, deloma pa zahtevku tožene stranke, kar pomeni, da sta stranki uspeli oziroma propadli v približno enakem delu, zato bi morali nositi vsaka svoje stroške. Tožeča stranka je zatrjevala motenje posesti tako na parc. št. 966 k.o. S. kot tudi na parc. št. 784/3 k.o. S. Sodišče prve stopnje je v postopku opr.št. P zahtevku tožeče stranke glede motilnih dejanj toženca na delu vinograda na parc. št. 784/3 ugodilo, zavrnilo pa zahtevek, ki se je nanašal na parc. št. 966. Po pritožbi obeh strank je višje sodišče sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem sojenju je sodišče zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Tožeča stranka je zoper ta sklep vložila pritožbo. Pritožbi je višje sodišče delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se je nanašal na parc. št. 874/3 in v odločitvi glede pravdnih stroškov, potrdilo pa je odločitev v delu glede toženčevih motilnih dejanj v mladem vinogradu na parc. št. 966. Temu je sledil ponovni postopek pred sodiščem prve stopnje, ki je z novim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motila mirno posest tožeče stranke na parc. št. 874/3. Na to se je pritožila tožena stranka in s pritožbo uspela, zaradi česar je bil sklep sodišča prve stopnje ponovno v celoti razveljavljen, tako v vsebinskem kot tudi stroškovnem delu. Temu je sledil ponovni postopek, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Iz poteka celotnega postopka izhaja, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela vsaj do 1/2 že tedaj, ko je višje sodišče s sklepom z dne 16.04.2003 ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke, kar zadeva motenje na delu mladega vinograda na parcelni št. 966 k.o. S. neutemeljen, oziroma se v tem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje, in da se zadeva glede motenja na delu mladega vinograda na parceli 874/3 k.o. S. vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. O povrnitvi pravdnih stroškov višje sodišče tedaj ni odločilo, temveč odločitev prepustilo prvostopenjskemu sodišču. Zaradi tega bi, glede na določbo 2.odst. 154.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), morali stranki, ker sta v pravdi do te faze pravdanja uspeli vsaka do 1/2, kriti vsaka svoje stroške, ali pač stroške vsaka do polovice. V tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti in preveriti njegove pravilnosti, saj sodišče ni v ničemer obrazložilo oziroma utemeljilo, iz česa izhaja pretežni del uspeha tožene stranke oziroma v čem je njen uspeh večji od uspeha tožeče stranke in na kateri del postopka se ta ugotovitev nanaša. V kolikor je sodišče ugotovilo, da je na določenem zemljišču motenje obstajalo, na določenem pa ni obstajalo, potem to pomeni, da gre za polovičen uspeh strank v postopku, pri čemer kvadratura zemljišča ne more biti merilo za uspeh. Od trenutka, ko je sodišče prve stopnje po sklepu z dne 16.04.2003 nadaljevalo s postopkom, je bil predmet pravdanja le še motenje na delu mladega vinograda na delu parc. št. 874/3 k.o. S. in v tem pravdanju je tožeča stranka glede na odločitev o stvari v tem izpodbijanem sklepu v celoti uspela. Uspela je tako v prvi fazi postopka in tudi v zaključni fazi postopka, zato je sodišče prve stopnje napačno odločilo o uspehu tožeče stranke. Sodišče bi moralo natančno razmejiti in obrazložiti, v katerem delu zahtevka in v kateri fazi pravdanja je katera od strank zmagala in katere stroške mora s tem v zvezi nositi nasprotna stranka. Kot preokretnico bi moralo vzeti datum 05.05.2003, ko je bilo tožeči stranki in (domnevamo) tudi toženi stranki vročena sodna odločba višjega sodišča opr.št. I Cp 1026/2002. Šele tako bi lahko sodišče odmerilo stroške pravdanja ter jih razdelilo med stranki. Stranki bi morali za prvi del postopka kriti vsaka 1/2 stroškov ali vsaka svoje stroške, v drugi fazi postopka pa bi morala tožena stranka, ker je v pravdi propadla, sama oziroma v celoti nositi stroške postopka in tožeči stranki povrniti vse priglašene stroške pravdnega postopka.

Iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se zoper sklep po pooblaščencu pritožuje tudi toženec. Meni, da je izrek izpodbijanega sklepa nejasen in nedoločen. V 1.odstavku točke 1 izreka se navajajo kot motilna dejanja, ki naj bi jih v mladem štiriletnem vinogradu na parcelni št. 874/3 k.o. S. storil toženec v času med 24.03. in 29.05.2001: vstop v vinograd, očiščenje odpada in obrezanega lesa, rozg, vezanje trt, okopavanje trt s traktorjem in odmikačem, mandanje trt in pretikanje poganjkov trt med oporne žice in škropljenje trt. V 2.odstavku točke 1 izreka pa se v zvezi s prej navedenimi motilnimi dejanji nalaga toženi stranki vzpostavitev prejšnjega stanja, vendar brez kakršnekoli konkretne opredelitve načina in vrste ravnanja tožene stranke, ki naj glede na v 1.odstavku izreka konkretizirana motilna dejanja privedejo do vzpostavitve prejšnjega stanja. Iz tega dela izreka ni razvidno, kakšna naj bi bila obveznost toženca do tožnika v pogledu restitucijskega zahtevka in katero obveznost bi toženec moral izpolniti bodisi prostovoljno ali pa v postopku prisilne izvršbe. Po mnenju tožene stranke tako formuliran izrek ni samo nejasen in nedoločen, ampak tudi neizvršljiv. Je celo v nasprotju sam s seboj. Ni jasno, kako naj bi na primer toženec vzpostavil prejšnje stanje okopanih in škropljenih trt in drugo. Na izvršljivost sklepa je dolžno paziti sodišče samo, lahko ugodi le takemu zahtevku, ki je tudi izvršljiv. V obravnavanem primeru sodišče tako ni ravnalo in v celoti ugodilo nedoločenemu tožbenemu motenjskemu zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja, s tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1.odst. 339.čl. ZPP in po 8. in 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, saj se v tem delu sklep v primerjavi s tožnikovim zahtevkom ne da preizkusiti in se tožena stranka o tem, o čemer je sodišče odločilo v postopku, ni moglo izjaviti. Na to pomanjkljivost je tožena stranka vseskozi opozarjala, sodišče na to ni reagiralo. V vloženi tožbi je kot objekt motenja in posestnega varstva tožnik navedel mladi štiriletni enoviti vinograd, zasajen na toženčevi parceli št. 966 k.o. S., ki pa v manjšem delu sega tudi na parc. št. 874/3 k.o. S. Med pravdnima strankama je bilo ves čas postopka jasno, kateri vinograd je predmet spora in kje se le-ta v naravi razteza, kot tudi, da gre glede na enovitost tega vinograda za celoto, glede na posestni spor, ki je v teku med pravdnima strankama. Da gre za en sam vinograd je bilo na zadnji obravnavi dne 17.11.2006 ugotovljeno kot nesporno dejstvo med pravdnima strankama, in sicer na podlagi sodišču predloženih geodetskih aeroposnetkov in posebne evidenčne gerk številke 2567926, s katero je označen mladi vinograd in ki pomeni grafično enoto rabe kmetijskega zemljišča na Ministrstvu za kmetijstvo. Tudi navodilo višjega sodišča s sklepom z dne 19.03.2002 je bilo, da naj mladi vinograd obravnava kot enovito stvar, ne glede na to, na kateri parcelni št. se le-ta razteza. Navedlo je, da za motenjsko pravdo ni pomembno, na kateri parcelni št. leži sporni vinograd in da je ločevanje posesti glede na številko parcele brez podlage v dejanskih navedbah pravdnih strank ter da se posest spornega mladega vinograda ne more ločevati po dejstvu, na kateri parcelni št. leži določen njegov del, temveč le po zadnjem posestnem stanju na celoti, četudi morda le-ta, sega v dve parceli oziroma nepremičnini. Ker je na podlagi pravnomočne sodbe v petitorni pravdi toženec pridobil pravico do posesti na parc. št. 966 k.o. S. in je bil zato pravnomočno zavrnjen zahtevek glede motenja posesti mladega vinograda na parceli 966 k.o. S., je tožnik modificiral tožbo, da je kot lokacijo motilnega dejanja navedel le še parc. št. 874/3, oziroma del navedenega enovitega vinograda, ki sega v omenjeno parcelo, zato je sodišče v ponovnem sojenju razčiščevalo le še naravo navedene tožbene modifikacije in zaključilo, da je v spornem času imela posest na tem delu enovitega mladega vinograda tožeča stranka. Takšen zaključek je sodišče utemeljilo, da glede na enotno izpoved delavcev tožeče stranke, toženec svoje posesti do prvega motilnega dejanja dne 24.03.2001 ni uveljavljal in da toženec razen fotografij in navedb, drugih dokazov o prevzemu in uveljavljanju posesti ni predložil. Takšno razlogovanje je neutemeljeno in protispisno. Toženec je ves čas postopka zatrjeval, da celotnega mladega enovitega vinograda, tudi tistega, ki sega na parc. št. 874/3, tožnik nima več v svoji dejanski oblasti že vse od 30.10.2000 dalje, ko se je brez omejitve in pridržka istočasno umaknil tudi iz toženčeve parcele 966 k.o. S., na kateri stoji pretežni del mladega vinograda in mu jo izročil v posest. Kot dokaz za to je tožnik (pravilno toženec) ponudil praktično vsa možna dokazna sredstva (zaslišanje strank, prič, katastrski načrt, številne fotografije, sodni ogled), v ponovnem postopku pa še geodetske aeroposnetke in identifikacijsko številko z grafičnim posnetkom, ponovno zaslišanje strank in dveh prič. Čeprav je šlo za četrto sojenje v tej zadevi, se sodišče do dejanskih in pravnih naziranj toženca ni opredelilo in ni zavzelo nobenega stališča. Tudi ni ocenilo in ovrednotilo dokazov, ki jih je predložil toženec. V izpodbijanem sklepu tudi ni obrazložilo, zakaj vse dokazno podprte navedbe toženca in dokazi niso relevantni. Za potrditev dejstva, da je imel dejansko oblast nad celotnim mladim vinogradom, tako na parceli 966 kot tudi 874/3, je toženec sodišču predlagal tudi vpogled v pravdni spis opr.št P in opr.št. Z, da bi se ovrgla verodostojnost tožnikovih navedb glede izvajanja posesti na delu mladega vinograda, ki stoji na parcelni 874/3 k.o. S. Iz spisa opr.št. Z je razvidno, da je sodišče v zadevi opr.št. P izdalo začasno odredbo in tožniku z njo že konec leta pod pretnjo zagrožene denarne kazni prepovedalo vsakršno poseganje v toženčevo parcelo 966 k.o. S., torej tudi v mladi vinograd. Ker toženec (pravilno tožnik) navedene prepovedi ni upošteval, je sodišče izdalo dve odredbi in tožnika obsodilo na plačilo denarne kazni. Vse to so sodno znana dejstva, saj je sodne odločbe v navedenih zadevah izdajal isti razpravljajoči prvostopni sodnik. Če je torej sodišče v konkretnem primeru izdalo začasno odredbo še preden je tožnik vložil motenjsko tožbo, s katero mu je prepovedalo vsakršno uporabo parc. št. 966 in s tem dejansko celotnega mladega vinograda, potem že pojmovno ni mogoče govoriti o kakršnemkoli motenju ali motilnih dejanjih toženca, izvršenih na celotnem mladem vinogradu, saj izdana začasna odredba izključuje protipravnost, ki je bistven element vsakega motenja posesti. Ker je toženec imel pooblastilo za posest že v navedeni sodni odločbi, začasni odredbi, ni mogel motiti posesti tožnika. Da je toženec bil posestnik celotnega mladega vinograda že vse od 30.10.2000 dalje pa potrjuje tudi izjava priče K.S., ki je v ponovnem postopku vprašan povedal, da je imel toženec v letu 2000 oziroma 2001 najemnika v mladem vinogradu, ki je opravljal določena dela, da je leta 2000 delal na območju mladega vinograda M.S., ki ga je najel toženec, da se je videlo, da je bila jeseni tistega leta (torej 2000) izvedena naknadna rez, da je iz uprave dobil pisno, da imajo prepoved dostopa ali poseganja na tem področju, in da od kar je bil obveščen, da je prepoved na posegih v ta mlad vinograd, da po tem niso več opravljali nobenih del ali posegov na delu vinograda in nenazadnje, da se spomni, da je bila zgornja pot zagrajena, da jo je napravil toženec in da bi ga morali takrat tožiti. Vse to se je dogajalo iz jeseni na zimo leta 2000, to je štiri mesece preden je tožnik vložil tožbo v tej motenjski zadevi. Z vsem tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, izpovedb strank in prič medsebojno ni primerjalo in jih ni ocenilo, čeprav bi glede na določbo 8.čl. ZPP to moralo storiti. Zakaj torej naj bi takšno dejansko stanje predstavljalo motenje tožeče stranke oziroma bilo protipravno, sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Nesporno je, da je tožeča stranka z modificiranim tožbenim zahtevkom zahtevala varstvo posesti istega objekta, enovitega mladega vinograda kot celote in ne le njegovega dela, saj le del enovitega vinograda že po naravi in namenu ne more samostojno funkcionirati, hkratni uporabi dveh različnih subjektov na enoviti stvari pa se tudi izključujeta, saj posest v tem primeru ni deljiva. Izpodbijani sklep zato hoče dejansko vsiliti od dosedanjega načina uporabe mladega vinograda drugačen način in s tem prejudicirati zadevo. Tožnik pred prepustitvijo posesti tožencu 30.11.2000 ni uporabljal le dela mladega vinograda na parceli 874/3, temveč je uporabljal tudi tistega na toženčevi parceli 966, torej celega, kar pa sedaj glede na pravnomočno sodbo opr. št. P ni več mogoče. Z restitucijskim zahtevkom bi namreč tožnik lahko zahteval le omogočanje dotedanjega načina izvrševanja posesti na enovitem mladem vinogradu. To pa pomeni, da vzpostavitev identičnega stanja, kakršno je obstajalo pred vložitvijo motenjske tožbe, tudi če bi bilo res takšno kot ga zatrjuje tožnik, ni več mogoče. Saj tožnik v tem posestnem sporu nima možnosti prilagoditve restitucijskega zahtevka novo nastali situaciji, namesto na celoti zahtevati od tožene stranke posest le na delu stvari. Glede na to, da enovitega vinograda tudi gospodarsko ni mogoče izkoriščati na tak način, tožnik nima ekonomskega interesa za sodno varstvo delne posesti z vidika opravičljivosti vzpostavite prejšnjega posestnega stanja, ki v danem primeru zaradi neenakosti prav gotovo ni ekonomsko upravičeno. Uveljavljano posestno varstvo, kot ga vsebuje izpodbijani sklep, bi poleg drugačnih dejanskih trditev zahtevalo tudi drugačno oblikovanje tožbenega zahtevka, kar bi pomenilo spremembo tožbe, ki zaradi poteka roka (77.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) ne bi mogla biti uspešna. Ker posest na enovitem mladem vinogradu ni deljiva, ni podan niti ekonomski niti pravovarstveni interes. V zvezi s tem se tožnik (pravilno toženec) sklicuje na stališče sodne prakse, ki jo je v zvezi z vprašanjem nedeljivosti posesti zavzela sodba II Ips 104/99. Če je tožnik prepustil tožencu neposredno posest na mladem vinogradu že 30.10.2000, pa je prepozno vložil motenjsko tožbo v obravnavani zadevi. Do takega ugovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izpodbijana odločitev je zato v nasprotju s podatki spisa, izvedenimi dokazi in stališči pritožbenega sodišča. Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov za odločitev in ga ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev po 1.odst. 339.čl. v zvezi z 8.čl. in 287.čl. ZPP, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve v tej zadevi, podana je tudi bistvena kršitev po 8. in 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Ker se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do bistvenih pravnih in dejanskih naziranj ter tudi ni upoštevalo in presodilo dokazov, ki jih je ponudil toženec, je bila s tem kršena toženčeva ustavna pravica iz 22.čl. Ustave. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da se zavrže oziroma zavrne tudi drugi del zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na motenje enovitega mladega vinograda na parc. št. 874/3 k.o. S., oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku, saj se je sedanji že opredelil do obravnavane zadeve.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka označila vse pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe. Kot odločilna je izpostavila naslednja dejstva: da je tožeča stranka toženi stranki konec oktobra leta 2000 glede na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji prepustila posest le na starem vinogradu na parc. št. 966 k.o. S., nikoli pa ne mladega vinograda na parc. št. 966 ter 874/3 k.o. S., saj je le-tega oblikovala in postavila z izrecnim in pisnim soglasjem toženca; da je tožeča stranka prva začela spomladi 2001 z ustreznimi agrotehničnimi deli v spornem mladem vinogradu na parc. št. 966 in na parc. št. 874/3, in da je kasneje v posest posegel toženec v dneh in na način kot izhaja iz izpodbijanega sklepa; da je bil zahtevek tožene stranke glede motenja na mladem vinogradu na parc. št. 966 iz že navedenih razlogov zavrnjen in je ostalo v postopku vprašanje le še motenja na mladem vinogradu na parc. št. 874/3, ki ga ima tožeča stranka vseskozi v dobroverni posesti; da enovitost mladega vinograda, na katerega se sklicuje toženec, ne more vplivati na odločanje sodišča, saj je razlog, zakaj je toženec uspel v enem delu te pravde tudi v tem, da je izjava tožeče stranke, s katero prepušča tožencu posest vinograda na parc. št. 966 že s koncem oktobra 2000 povsem nedvoumna, če je torej tožeča stranka po mnenju sodišča pred časom, ko so se zgodila motilna dejanja, prepustila tožencu posest vinograda na parc. št. 966, potem mu posesti vinograda na parc. št. 874/3 ni mogla prepustiti; dejstvo, da je tožeča stranka prepustila tožencu posest na celotnem mladem vinogradu, tako na parcelni št. 966 kot tudi 874/3, le in samo zaradi tega, ker je toženec samovoljno posegel in spremenil posestno stanje spomladi 2001, grozil tožeči stranki, vlagal kazenske ovadbe zoper vodilne delavce tožeče stranke, in ker je tožeča stranka ubrala pot civiliziranega in zakonsko predvidenega postopka obrambe pravic do posesti, zaradi česar toženec nima prav, ko to dejstvo sprevrača sebi v prid oziroma v prid trditvi, kako izvršuje posest na mladem vinogradu in tudi na vinogradu na delu parc. št. 874/3 ves čas; da začasne odredbe v zadevi Z zadevajo le vinograd in poseganje na parc. št. 966 k.o. S. in jih ni mogoče raztezati na mladi vinograd na parc. št. 874/3. Toženec svojevoljno interpretira izjave priče K.S. Toženec poskuša z izjavami, iztrganimi iz konteksta, zmesti sodišče. O kakšni rezi vinograda naj bi bilo govora leta 2000, tedaj ni posegal v sporni mladi vinograd še nihče, niti tožeča niti tožena stranka. Kaj pomeni naknadna rez tega leta, morda to, da je nekdo rezal v tem vinogradu že med obiranjem grozdja v septembru, oktobru leta 2000? Sodišče prve stopnje je ponovno pričanje K.S. povsem pravilno razumelo in ovrednotilo. Napačne in tendenciozne so navedbe toženca o nesklepčnosti zahtevka oziroma nezmožnosti izvršitve izreka sklepa. Zato predlaga, da se pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrne.

K pritožbi tožene stranke: Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba graja izpodbijani sklep glede ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem je za pritožbo sporna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je imela tožeča stranka pred tožencu v tej pravdi očitanimi motilnimi dejanji zadnjo mirno posest mladega vinograda na parc. št. 874/3 k.o. S. Še vedno se sklicuje na enovitost mladega vinograda in na pritožbeno stališče v sklepu opr.št. I Cp 1005/2001 z dne 19.03.2002, čeprav je bilo tekom te pravde že pojasnjeno in tudi pritožba sama v nadaljevanju ugotavlja, da je toženec na podlagi pravnomočne sodbe opr.št. P pridobil pravico do posesti na parc. št. 966, zato je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek glede motenja posesti mladega vinograda na tej parceli, in je bilo predmet (nadaljnjega) postopka vprašanje zadnje mirne posesti mladega vinograda le v delu, ki sega na parc. št. 874/3. Pojasnjeno je torej bilo, da je ločevanje mladega vinograda glede na obe parceli bilo potrebno, ko je toženec uspel v petitorni pravdi. In se učinki citirane pravnomočne sodbe ne morejo raztezati tudi na vinograd na parc. št. 874/3. Zato je neutemeljeno vztrajanje pritožbe pri " enovitosti mladega vinograda" in tudi iz zapisnika z dne 17.11.2006 (list. št. 295 spisa) ne izhaja kot trdi pritožba, pravdni stranki nespornih dejstev nista ugotovili, za tožečo stranko le obseg mladega vinograda na parc. št. 874/3 ni bil sporen, kot je razumeti zapis, "da gre za parcelo v desnem spodnjem koncu aeroposnetka" (predzadnji in zadnji odst. na list. 296 spisa) in tudi na naslednji strani (list. 297 spisa, 2.odst.), "sporni del je na spornem koncu". Da bi tožeča stranka že 30.10.2000 izročila tožencu mladi vinograd na obeh parcelah, parc. št. 966 in 874/3, kot trdi pritožba, sodišče prve stopnje ni ugotovilo (zato so brezpredmetne pritožbene navedbe o prepozno vloženi tožbi). Kateri so tisti dokazi, ki tako pritožbeno trditev potrjujejo, pritožba ne pove, niti ne konkretno katerih predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ni ocenilo in ki bi vplivali na pravilnost odločitve, le tako bi lahko utemeljila očitano kršitev po 1.odst. 339.čl. ZPP. Z v pritožbi naštetimi listinskimi dokazi in ogledom je namreč toženec dokazoval predvsem "enovitost mladega vinograda", na kar pa je bilo predhodno že odgovorjeno. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na izdano začasno odredbo opr.št. Z, saj že pritožba sama pojasni, da je s cit. začasno odredbo sodišče prve stopnje tožeči stranki prepovedalo vsakršno poseganje v toženčevo parcelo 966 k.o. S.in torej predmet prepovedi ni bil mladi vinograd na parc. št. 874/3 k.o. S. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izpodbijano dokazno oceno izpovedi priče S.K. in ugotovilo, da pritožbena graja tudi v tem delu ni utemeljena. Izpoved te priče, da je imel toženec najemnika in o naknadnem rezu v jeseni tistega leta, se logično ne more nanašati na jesen leta 2000, saj tudi med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka jeseni 2000 še obirala grozdje v vinogradu na parc. št. 966 in 874/3. Priča M.S. pa ni opravljal del v spornem vinogradu na parc. 874/3, kot skuša prikazati pritožba, ampak kolje, katero je spravil prav po dovoljenju omenjene priče K.S. spodaj pod vinogradom. Kot je pojasnila ta priča, pa se je "pisna prepoved" nanašala na posege na parc. št. 966 (list. 303 spisa) in ne tudi na sporni parceli 874/3. Ko pritožba izpostavlja po tožencu zagrajeno zgornjo pot, o čemer je izpovedala priča K.S., pa je pojasniti, da gre za pot, ki je višje od spornega vinograda, kot je izpovedal toženčev sin M.M. (list. 300 spisa), ki vodi iz drugih parcel k temu vinogradu. Sodišče prve stopnje je izpoved te priče, v povezavi z izpovedbami ostalih prič in pravdnih strank, ocenilo in nasprotno v pritožbi zatrjevano ne drži, zato dokazni zaključek o izkazani posesti tožeče stranke ni obremenjen z očitano bistveno kršitvijo po 1.odst. 339.čl. ZPP (v zvezi z 8.čl. ZPP), niti po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodno odločbo opr. št. II Ips 104/99, ko je revizijsko sodišče odločilo, da "...streha, ki je prekrivala toženčevo uto (in posest na tej strehi)... ni deljiva". V obravnavani motenjski pravdi gre za vinograd, ki sega na dve parceli, bistven opredelilni znak delne posesti po citirani revizijski odločbi pa je izvrševanje oblasti nad natančno določenim in ločenim delom stvari, kar pa je v primeru spornega vinograda na parc. št. 874/3, katerega obseg, kot že predhodno ugotovljeno, ni sporen, mogoče. Pač pa je pritožba pravilno opozorila na delno zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem motenju ugodilo restitucijskemu zahtevku, da "je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje", prav ima pritožba, da je tak zahtevek nedoločen in neizvršljiv, že okopanih, očiščenih, povezanih in škropljenih trt (leta 2001) že po naravi stvari sploh ni mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje, takemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep ter v navedenem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (3.tč. 365.čl. ZPP), kar pa ne vpliva na upravičenost prepovednega zahtevka, konkretnih navedb v zvezi s prepovednim zahtevkom glede ev. bodočih motilnih dejanj v okviru ugotovljenih motilnih dejanj tudi pritožba nima. Ob vsem povedanem in ko sodišče druge stopnje tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. v zvezi s 366.čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2.tč. 365.čl. ZPP). Sodišče odloča po stanju ob koncu glavne obravnave, če pa je, kot izhaja iz odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožeča stranka, toženi stranki sedaj prepustila posest vinograda tudi na parc. št. 874/3, je pač tudi ta del prepovednega zahtevka brezpredmeten.

K pritožbi tožeče stranke: Prav ima pritožba, ko navaja, da je tožeča stranka zatrjevala motenje posesti mladega vinograda na parc. št. 966 in 874/3, obe k.o. S., uspela pa je z zahtevkom glede motenja le na parc. št. 874/3, ne pa tudi na parc. št. 966 (zahtevek v tem delu je bil pravnomočno zavrnjen), torej je uspeh polovičen, kar narekuje odločitev, glede na uspeh v pravdi v skladu s 154.čl. ZPP (in ne po fazah odločanja kot predlaga pritožba), da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške, kot je pritožbeno sodišče zato spremenilo izpodbijano stroškovno odločitev (3.tč. 365.čl. ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, njeni pritožbeni stroški znašajo 369,26 EUR (za pritožbo 375 tč., 2% materialni stroški ter sodna taksa in 20% DDV), tožena stranka pa le glede restitucijskega zahtevka (33%), njeni stroški znašajo (od 376,14 EUR) 124,12 EUR (za pritožbo 375 tč., poročilo stranki 20 tč., sodna taksa in 20% DDV). Po pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 245,14 EUR, v 15 dneh.