Jedro

V obravnavani zadevi je toženka na podlagi prvega odstavka 34. člena Uredbe o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) z izpodbijanim sklepom objavila deleže izpolnjevanja obveznosti, za katere morajo nosilci skupnega načrta za leto 2017 zagotoviti zbiranje in obdelavo OEEO. S tem po presoji sodišča ni odločala o kakšni tožnikovi obveznosti. Obveznost tožnika, da zagotavlja zbiranje in obdelavo OEEO je urejena v Uredbi (27. člen Uredbe), pri tem pa gre za splošno in abstraktno ureditev obveznosti v predpisu in ne za odločitev o tej obveznosti v konkretnem primeru.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper uvodoma navedeni sklep o določitvi deležev izpolnjevanja obveznosti, za katere morajo proizvajalci električne in elektronske opreme za leto 2017 zagotoviti zbiranje in obdelavo odpadne električne in elektronske opreme (v nadaljevanju OEEO), ki ga je toženka sprejela na podlagi prvega odstavka 34. člena Uredbe o odpadni električni in elektronski opremi (v nadaljevanju Uredba).

2. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep upravni akt, s katerim je bilo odločeno o njegovi obveznosti, zato se lahko izpodbija v upravnem sporu po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da gre za upravno zadevo, saj je toženka z izpodbijanim sklepom nosilcem skupnih načrtov določila obseg obveznosti zbiranja in obdelave OEEO. Sklicuje se na sodbe tega sodišča I U 1748/2012, I U 1750/2012 in I U 1749/2012. Po njegovem mnenju gre za posamičen akt, ne glede na to, da je bil objavljen v Uradnem listu RS, saj nalaga obveznost točno določenim in poimensko navedenim subjektom. Ker ga ni mogoče izpodbijati s pritožbo, je tudi dokončen. Toženki očita, da izpodbijanega sklepa ni sprejela po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter da mu ni bila dana možnost nastopati kot stranka v postopku. Navaja, da izpodbijani sklep nima obrazložitve, zato ga ni mogoče preizkusiti. Meni tudi, da so objavljeni deleži napačno izračunani. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1; na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

5. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka na podlagi prvega odstavka 34. člena Uredbe objavila deleže izpolnjevanja obveznosti, za katere mora med drugim tudi tožnik kot nosilec skupnega načrta za leto 2017 zagotoviti zbiranje in obdelavo OEEO po posameznih razredih in podrazredih električne in elektronske opreme.

7. V skladu z drugim odstavkom 17. člena Uredbe mora namreč proizvajalec na svoje stroške zagotavljati zbiranje OEEO in obdelavo vse zbrane OEEO. To obveznost lahko izpolnjuje samostojno ali pa skupaj z drugimi proizvajalci, tako da pristopijo k izvajanju skupnega načrta ravnanja z OEEO (skupni načrt), s katerim nosilec skupnega načrta iz 26. člena Uredbe v njihovem imenu zagotavlja izpolnjevanje te njihove obveznosti (prvi odstavek 25. člena Uredbe). Proizvajalec pristopi k izvajanju skupnega načrta tako, da z nosilcem skupnega načrta ravnanja z OEEO (nosilec skupnega načrta) sklene pogodbo, s katero ga pooblasti za izpolnjevanje njegove obveznosti iz prejšnjega odstavka v okviru skupnega načrta in določi obseg izvajanja obveznosti v okviru skupnega načrta v njegovem imenu (drugi odstavek 25. člena Uredbe). V takem primeru mora torej nosilec skupnega načrta v imenu proizvajalcev zagotavljati zbiranje OEEO na način iz 19. in 20. člena Uredbe, obdelavo zbrane OEEO na način iz prvega odstavka 21. člena Uredbe in obveščanje javnosti, končnih uporabnikov in distributerjev o ravnanju z OEEO na način iz 22. člena Uredbe (prvi odstavek 27. člena Uredbe). Nosilec skupnega načrta mora zagotoviti zbiranje in obdelavo za delež nastale in zbrane OEEO, izražen v odstotkih, ki je enak vsoti deležev električne in elektronske opreme (v nadaljevanju EEO) proizvajalcev iz prejšnjega odstavka v količini EEO, ki je bila v RS dana na trg, izraženi v odstotkih, in se določi na podlagi 34. člena Uredbe (drugi odstavek 27. člena Uredbe). Skladno s prvim odstavkom 34. člena Uredbe deleže OEEO iz četrtega odstavka 17. člena Uredbe za proizvajalce in deleže OEEO iz drugega odstavka 27. člena Uredbe za nosilce skupnega načrta za posamezno koledarsko leto določi Vlada Republike Slovenije do 30. septembra tekočega leta s sklepom, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

8. V obravnavani zadevi je torej toženka na podlagi citiranega prvega odstavka 34. člena Uredbe z izpodbijanim sklepom objavila deleže izpolnjevanja obveznosti, za katere morajo nosilci skupnega načrta za leto 2017 zagotoviti zbiranje in obdelavo OEEO. S tem pa po presoji sodišča ni odločala o kakšni tožnikovi obveznosti. Obveznost tožnika, da zagotavlja zbiranje in obdelavo OEEO je urejena v Uredbi (27. člen Uredbe), pri tem pa gre za splošno in abstraktno ureditev obveznosti v predpisu in ne za odločitev o tej obveznosti v konkretnem primeru.1 Da bi obveznost tožnika zagotavljati zbiranje in obdelavo OEEO lahko postala upravna zadeva, bi moral Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) v skladu z načelom zakonitosti delovanja uprave iz 120. in 153. člena Ustave RS določiti, da o tej obveznosti (po uradni dolžnosti, na vlogo stranke) odloči pristojni organ in tako obveznost tožniku naloži z upravno odločbo.2 Objava deležev zbiranja in obdelave OEEO take vsebine nima. Z njo se ne določa obveznosti konkretnega subjekta zagotavljati zbiranje in obdelavo OEEO. Takšne vsebine ji ni mogoče pripisati niti v tem primeru, saj o tem toženka (ali drug pristojni organ) niti po ZVO-1 niti po Uredbi ne more odločiti.3

9. Upoštevaje navedeno izpodbijani sklep po svoji naravi ni posamični akt, temveč akt sui generis, s katerim toženka določi deleže izpolnjevanja obveznosti, za katere morajo proizvajalci električne in elektronske opreme oziroma nosilci skupnih načrtov za posamezno leto zagotoviti zbiranje in obdelavo OEEO. Toženka s tem, ob upoštevanju prej navedenega stališča Vrhovnega sodišča RS, izraženega v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016, ne odloča o obveznosti posameznih subjektov, temveč le zagotovi podatke za nadaljnji postopek, ki temelji na sklenjenih pogodbah med tožnikom in proizvajalci (25. člen Uredbe). Pri tem tudi ni pomembno, da je bil izpodbijani sklep izdan v obliki, kot da gre za oblastveno odločanje, saj je bistvena njegova vsebina in ne formalna oblika. To pomeni, da z izpodbijanim sklepom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava. Zato tudi ne gre za posamični akt, izdan v obliki predpisa (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).

10. Naslovno sodišče je sicer v več sodbah, na katere se sklicuje tožnik, in ki se nanašajo na primerljive zadeve, zavzelo stališče, da določanje deležev, v katerih mora posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo to prevzemati od izvajalcev javne službe, pomeni odločanje o obveznosti na področju upravnega prava. Vendar je Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče, izraženo v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016, in sicer je v 27. točki obrazložitve tega sklepa navedlo, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar.

11. Ker glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj se z njim ni vsebinsko odločalo o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

12. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo predlaganih dokazov.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Primerjaj stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016, 21. točka obrazložitve. 2 Primerjaj stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016, 22. točka obrazložitve. 3 Primerjaj stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016, 23. točka obrazložitve.