Jedro

Dolžniku je treba po izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 dati možnost uveljavljanja ugovora po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo tako, da je predlog za izvršbo zavrnilo, sklep o izvršbi opr. št. Ig 2002/01053 z dne 16. 05. 2002 razveljavilo in izvršbo ustavilo (1. točka izreka), upniku je naložilo dolžniku povrniti 174,88 EUR stroškov v zvezi z ugovorom (2. točka izreka), v presežku pa je dolžnikov stroškovni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka).

Proti sklepu se je pravočasno pritožil upnik po svojem pooblaščencu, iz pritožbe pa je razvidno, da sklep izpodbija v delu, v katerem je zanj sklep neugoden, torej v 1. in 2. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), predvsem pa bistvene kršitve določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Kot primarno uveljavlja, da je dolžnikovo vlogo „Dopolnitev ugovora“ z dne 16. 02. 2010 šteti kot prepozen ugovor po izteku roka, saj bi ob pravilni uporabi določb ZIZ moral dolžnik vse navedbe in dokaze podati najkasneje v roku osem dni po objavi ustavne odločbe U-I-135/00, to je najkasneje 12. 11. 2002. Na to je upnik opozoril že v vlogi z dne 05. 03. 2010. Sodišče prve stopnje se nepravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-357/03 in U-I-351/04, ki obravnava primere, ko je šele po vložitvi predloga za izvršbo prišlo do spremembe dolžnika (četrti odstavek 24. člena ZIZ) in sklep o izvršbi novemu dolžniku nikoli ni bil vročen. V konkretnem primeru je bil predlog za izvršbo vložen proti sedanjemu dolžniku in mu je bil torej tudi vročen sklep o izvršbi. Imel je torej možnost podati ugovor (kar je storil 05. 06. 2002) oziroma po objavi ustavne odločbe U-I-135/00 tudi ugovor po izteku roka, kar je storil z vlogo z dne 03. 04. 2008, ki jo je sodišče napačno štelo kot pritožbo. Le navedbe v teh dveh vlogah mora sodišče prve stopnje, v skladu z ustavno odločbo Up-2757/2008, tudi obravnavati. Navedbe v teh vlogah je sodišče pravilno zavrnilo. Kršilo pa je določbe postopka, ko je en in isti sklep o izvršbi z dne 16. 05. 2002 ponovno vročilo dolžniku ter mu ponovno dodelilo rok za ugovor in potem navedbe in dokaze iz ugovora z dne 16. 02. 2010 upoštevalo kot pravočasne in dopustne. To gotovo ni bil namen ustavne odločbe Up-357/03 in U-I-351/04, pa tudi ne navodila Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-2757/2008. V slednji se sodišču ne nalaga, da mora sklep o izvršbi ponovno poslati dolžniku s pravnim poukom o možnosti ugovora. Ne drži tudi, da je imel dolžnik prvič možnost ugovarjati iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ šele ob ponovnem vročanju sklepa o izvršbi. Imel je možnost vložiti ugovor po izteku roka. Ob pravilni uporabi določb postopka je treba navedbe oziroma dokaze, podane v vlogi z dne 16. 02. 2010, zavreči kot prepozne in jih kot nedovoljene ne upoštevati. V nadaljevanju pritožbe in zgolj podredno pa upnik vztraja, da je bil dolžnik aktivni družbenik družbe B. d.o.o. in ponavlja trditve, ki jih je navedel v vlogi z dne 09. 03. 2010 „Odgovor na (dopolnitev) ugovora“, in jih je sodišče prve stopnje že povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato jih višje sodišče na tem mestu ne ponavlja. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril in ji nasprotuje ter predlaga njeno zavrnitev, priglaša pa tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ustavno sodišče je z odločbo Up-2757/08 z dne 14. 07. 2009 razveljavilo zavrnilni del izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 999/2008 z dne 02. 07. 2008 ter 1. in 2. točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0142 Ig 1053/2002 z dne 19. 03. 2008 in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. V 7. točki obrazložitve odločbe je zapisalo, da je višje sodišče pritožničine navedbe opredelilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto, hkrati pa je njene ugovorne navedbe štelo kot nezadostne, da bi se lahko ugotovila njena pasivnost, vendar pa bi moralo sodišče dati pritožnici v skladu s predpisanim načinom izvršitve iz odločbe št. U-I-351/04 in Up-357/03 možnost, da se o prehodu terjatve nase izreče pred prvostopenjskim sodiščem, da bi zoper odločitev sodišča o njeni pasivni legitimaciji imela še možnost pritožbe. Navedlo je še, da je s tem, ko je višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo, pritožnici onemogočilo uveljavljati ta ugovor pred sodiščem prve stopnje in ji kršilo pravico do izjave ter pravico do pritožbe. Način izvršitve odločbe Ustavnega sodišča Up-357/03-23 in U-I-351/04 izhaja iz 17. točke obrazložitve odločbe, bistvo pa je v zagotovitvi možnosti novemu dolžniku, da se že v postopku na prvi stopnji izjavi glede prehoda obveznosti z gospodarske družbe, ki je bila iz sodnega registra izbrisana, na novega dolžnika, to je družbenika. Zagotoviti mu je treba torej možnost, da uveljavlja ugovor iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da pa mu je to omogočeno, mu mora sodišče skupaj s sklepom o nadaljevanju izvršbe vročiti pravnomočni sklep o izvršbi, ki se glasi na prvotnega dolžnika. O tem ugovoru pa odloči sodišče s sklepom na prvi stopnji, zoper katerega ima novi dolžnik pravico do pritožbe.

V konkretnem primeru je dolžnik vložil ugovor pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00, s katero je med drugim razveljavilo četrti in peti odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), kolikor sta se nanašala na tako imenovane pasivne družbenike, po začetku učinkovanja navedene ustavne odločbe pa ugovornega razloga iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, razen v pritožbi, dolžnik ni mogel več uveljavljati. Uveljavljanje navedenega ugovornega razloga ne more biti predmet ugovora po izteku roka, v zvezi s čimer se je tudi že opredelilo Ustavno sodišče v 11. točki obrazložitve odločbe U-I-357/03-23 in U-I-351/04, zaradi česar po mnenju višjega sodišča sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ko je dolžniku dalo možnost ugovora po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Glede na stanje stvari v tej zadevi in glede na prej navedene odločbe Ustavnega sodišča mu ta možnost doslej še ni bila dana in mu po mnenju višjega sodišča tudi ne bi bila zagotovljena, če bi jo omejili z vložitvijo pritožbe zoper sklep z dne 19. 03. 2008 kot prvega pravnega sredstva po začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00. Ne glede na to, da je bil v obravnavanem primeru že predlog za izvršbo vložen zoper družbenika in ni prišlo do vstopa novega dolžnika v že začet postopek (kot v primeru iz odločbe Ustavnega sodišča Up-357/03-23 in U-I-351/04), je njegov položaj, zaradi izdaje sklepa o izvršbi in izteka ugovornega roka pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00, glede uveljavljanja ugovornega razloga iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ podoben položaju novega dolžnika družbenika, ki je vstopil v postopek po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Višje sodišče zato zavrača pritožbeno vztrajanje, da so trditve in predlagani dokazi, navedeni v dopolnitvi ugovora dolžnika, prepozni in da bi moral dolžnik v osmih dneh po objavi ustavne odločbe U-I-135/00 v Uradnem listu dopolniti ugovor z vsemi navedbami in dokazi. Prav tako tudi ni mogoče pritožbenih trditev obravnavati kot ugovor po izteku roka pred sodiščem prve stopnje, kot uveljavlja pritožnik, saj ne gre za ugovor, ki bi se nanašal na samo terjatev (glej 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-357/03-23 in U-I-351/04).

Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo trditve obeh strank in predlagane dokaze in tudi po mnenju višjega sodišča pravilno odločilo, da je dolžniku uspelo dokazati pasivnost družbenika. Za svojo odločitev je navedlo jasne, popolne in pravilne razloge in se višje sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Upnik v pritožbi s tem v zvezi le ponavlja trditve, podane v odgovoru na ugovor, ki pa jih je že ocenilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in nanje tudi odgovorilo. V pritožbi ni upnik navedel nobenega konkretnega dejstva, s katerim bi nasprotoval odgovorom sodišča prve stopnje in je tudi pritožba v tem pogledu presplošna, da bi lahko z njo izpodbil dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče je ugotovilo, da je dolžnik s tem, ko je vložil tožbo na izstavitev dokumentacije, tožbo na izključitev družbenika J. d.o.o. iz družbe, ko si je prizadeval za zavrnitev tožbenega zahtevka na prenehanje družbe B. d.o.o. ter upoštevaje višino deleža v osnovnem kapitalu družbe in določbe družbene pogodbe, izkazal, da si je prizadeval za zakonito poslovanje in ohranitev družbe. Ocenilo je tudi, da glede na način sprejemanja odločitev v družbi dolžnik ni imel možnosti uspeha s predlogom za imenovanje drugega direktorja. Pritožbene trditve, v katerih se upnik sklicuje na zakonske možnosti, ki jih ima družbenik, so presplošne, da bi jih bilo glede na razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, mogoče upoštevati. V čem naj bi bilo izpolnjevanje obveznosti dolžnika na neprimeren način in prepozno, upnik ni zatrjeval niti dokazoval, prav tako tudi ne trditve, da je dolžnik imel možnost vpliva na poslovanje družbe ter tudi aktivno participiral pri njenem dobičku. Zgolj delež v osnovnem kapitalu (1/3) sam po sebi ni dejstvo, s katerim bi lahko upnik izpodbil argumentirane ugotovitve sodišča prve stopnje. Premalo konkretne so tudi trditve, da bi imel dolžnik možnost predlagati izbris oziroma likvidacijo družbe (ob tem, ko je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 05. 06. 2000 razvezana pogodba o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo B. d.o.o. in zavrnjen tožbeni zahtevek, da so vsi trije družbeniki dolžni izvesti likvidacijo družbe, z obrazložitvijo, da se likvidacijski postopek začne na predlog osebe, ki je izposlovala takšno sodbo – prim. tretji odstavek 176. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji). Upnik tudi trdi, da je imel dolžnik možnost odpoklica direktorja, pa tega ni storil, oziroma da niti ni izkazal, da je to zahteval, o čemer je sodišče prve stopnje navedlo razloge in ocenilo trditev družbenika, da je takšen predlog podal. Zakaj upnik ocene ne sprejema, v pritožbi ne navede. Presplošne so tudi trditve o možnosti zahtevati informacije in biti informiran, ob tem, ko je dolžnik dokazal, da je na podlagi tožbe dosegel izdajo sklepa, s katerim se mu dovoli vpogled v poslovno dokumentacijo. Tudi ni mogoče upoštevati trditve, da je obveznost, ki jo izterjuje upnik, nastala, ko je bil dolžnik enakopravni in vpliven družbenik izbrisane družbe, ki je odgovoren za izbris družbe B. d.o.o., saj s tem v zvezi ne navaja nobenih konkretnih dejstev, niti ne predlaga dokazov. Iz izvršilnega naslova, ki je podlaga tej izvršbi, je razvidno, da je šlo za plačilo za delo, opravljeno v januarju, februarju in marcu 1995, dolžnik pa je dokazal, da je že junija 1995 moral vložiti tožbo na izročitev listin, to pa zato, ker ni bilo mogoče izvršiti sklepa skupščine družbe B. d.o.o. z dne 24. 02. 1995 o reviziji poslovanja. Višje sodišče tako ne sprejema pritožbenih trditev, da dolžnik ni podal navedb in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da sta mu ostala družbenika preprečevala opravljati aktivno vlogo družbenika, saj je trditev nasprotna ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki so konkretno obrazložene.

Glede na to, da je pritožba zoper 1. točko izreka sklepa neutemeljena, je posledično neutemeljena tudi pritožba zoper 2. točko izreka sklepa. Upnik v zvezi z odločitvijo o stroških, ki jih mora povrniti dolžniku, ni navedel nobenih dejstev in je zato višje sodišče v tem obsegu preizkusilo odločitev po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ugotovilo je, da kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podane in je zato tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

Višje sodišče je glede na navedeno in po preizkusu odločitve po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel in torej za izvršbo niso bili potrebni, prav tako pa niso bili potrebni tudi stroški odgovora na pritožbo. V odgovoru ni dolžnik navedel nobenega dejstva, ki sodišču druge stopnje ne bi bilo poznano na podlagi podatkov v spisu, zaradi česar z odgovorom ni pripomogel k odločitvi o zadevi.