Jedro

V zapuščino sodi vse, kar je imel umrli v času smrti kot svoje premoženje. To pomeni, da z zapustnikovo smrtjo postanejo njegovi dediči subjekti vseh pravic in obveznosti, ki so pripadale zapustniku. Zapuščina tako tudi za trenutek ni brez pravnega subjekta. Iz navedenega pa sledi, da je s smrtjo tožničinega očeta Š.D. - M. lastništvo spornih nepremičnin prešlo na njegove dediče po samem zakonu. Nepopoln deklaratoren sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku po pokojnem tožničinem očetu, ki ni deklariral vseh zapustnikovih nepremičnin in zaradi česar zemljiškoknjižno stanje ni bilo v celoti vzpostavljeno, zato na njihov lastninski položaj ni mogel vplivati. Kot je bilo zgoraj poudarjeno, je za prehod lastništva pomemben trenutek zapustnikove smrti, ne pa ugotovitveni sklep sodišča, saj bi v primeru, če sklep o dedovanju sploh ne bi bil izdan, ali če bi bil nepopoln, ostala zapuščina ali njen del brez lastnika.

Vsak od tožencev je vpisan v zemljiško knjigo kot solastnik spornih nepremičnin s svojim alikvotnim delom. V enakem obsegu je deljiv tudi njihov pravni interes v pravdi. Zato niti ni bilo potrebno, da bi bili s tožbenim zahtevkom, po katerem so dolžni izstaviti tožnici veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo, do višine svojih solastninskih deležev, toženi vsi hkrati kot nujni sosporniki. Pravnomočnost izpodbijane sodbe tako učinkuje le med strankami te pravde, zoper ostala dva solastnika pa spor še vedno obstaja. Ali je bila odločitev o ločenem obravnavanju tožbenega zahtevka zoper ostala dva solastnika ekonomična ali ne, je stvar tožnice (in sodišča), vsekakor pa s tem ni bil prizadet pravni interes tretjega toženca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica lastnica nepremičnin parc.št. 1341, 1342/2, 1350/1, 1351/2, 1354, 1352/1, 1356/1, 1356/2, 1351/1, vpisanih pri vl.št. 582 k.o. M. in nepremičnin parc. št. 1315, 86, 94/2, 94/11, 1330, 84/1, 84/2, 84/3, vpisanih pri vl.št. 584 k.o. M. Toženim strankam je naložilo, da so to dolžne priznati do višine svojih solastninskih deležev in izstaviti tožnici veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tretjetožene stranke zoper takšno odločbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tretjetožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da pri vpisih v zemljiško knjigo ni nikakršne napake. Četudi bi napake obstajale, se ne dajo popravljati, ker so vpisi tako stari. Tožnica ni mogla priposestvovati nepremičnin po pokojnem Š. D., saj je bila temu odvzeta opravilna sposobnost, ki je bila zaznamovana v zemljiški knjigi. Tožnica zato ni mogla biti v dobri veri. Ni prav, da je sodišče izločilo postopek zoper ostale tožence in zadevo dokončalo le zoper tretjetoženca, saj so vsi toženci enotni sosporniki. Določila zakona o enotnem sosporništvu bi bila tako brez pomena.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje temeljita na naslednjih ugotovitvah: - da so bile nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, do 18.8.1988 vpisane pri vl. št. 21 k.o. M., kot njihov lastnik pa je bil vpisan pravni prednik tožeče stranke Š. D. - M., - da v zapuščinskem postopku po pokojnem Š. D. - M. leta 1957 sporne nepremičnine niso bile obravnavane, ker jih je zapuščinsko sodišče pomotoma izpustilo, - bile pa so pomotoma obravnavane kot zapuščina po njegovem soimenjaku - pokojnem pravnem predniku tožene stranke Š. D. - C., trideset let kasneje - v letu 1988, čeprav ta nikoli ni bil njihov lastnik, - da so bile sporne nepremičnine pri izvedbi sklepa o dedovanju po pokojnem pravnem predniku tožene stranke prenešene v vl.št. 582 in 584 k.o. M., kjer je bil ta vpisan kot lastnik, - da so sporne nepremičnine ves čas v tožničini posesti oziroma v posesti njenih pravnih prednikov in da tožnica nikoli ni pomislila, da sporne nepremičnine niso dediščina po njenem pokojnem očetu Š. D. - M. Navedene dejanske ugotovitve, ki so neizpodbojna podlaga revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP), izkazujejo, da je tožnica (oziroma njeni pravni predniki) pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi zakona in da je toženci, na podlagi deklaratornega sklepa o dedovanju, niso mogli pridobiti. Izpodbijana sodba je zato materialnopravno pravilna in je revizijski očitki ne morejo izpodbiti.

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v 36. členu in Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 132. členu določata, da preide zapuščina po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti. V zapuščino sodi vse, kar je imel umrli v času smrti kot svoje premoženje. To pomeni, da z zapustnikovo smrtjo postanejo njegovi dediči subjekti vseh pravic in obveznosti, ki so pripadale zapustniku. Zapuščina tako tudi za trenutek ni brez pravnega subjekta. Iz navedenega pa sledi, da je s smrtjo tožničinega očeta Š. D. - M. lastništvo spornih nepremičnin prešlo na njegove dediče po samem zakonu. Nepopoln deklaratoren sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku po pokojnem tožničinem očetu, ki ni deklariral vseh zapustnikovih nepremičnin in zaradi česar zemljiškoknjižno stanje ni bilo v celoti vzpostavljeno, zato na njihov lastninski položaj ni mogel vplivati. Kot je bilo zgoraj poudarjeno, je za prehod lastništva pomemben trenutek zapustnikove smrti, ne pa ugotovitveni sklep sodišča, saj bi v primeru, če sklep o dedovanju sploh ne bi bil izdan, ali če bi bil nepopoln, ostala zapuščina ali njen del brez lastnika. Tožnica oziroma njeni pravni predniki pa lastninske pravice na spornih nepremičninah tudi kasneje niso izgubili, saj so jih imeli ves čas v posesti. Prav tako na njihovo lastništvo ni mogel vplivati deklaratoren sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku v letu 1988 po pravnem predniku tožencev - soimenjaku tožničinega očeta. Pravnemu predniku tožencev sporne nepremičnine nikoli niso pripadale, torej tudi niso mogle biti predmet njegove zapuščine (2. člen ZD). Na podlagi tega sklepa vpisano solastništvo tožencev na spornih nepremičninah pa predstavlja le navidezen prehod lastništva. Ob ugotovitvah, da je tožnica (oziroma njeni pravni predniki) pridobila sporne nepremičnine v last na podlagi zakona, se izkažejo razlogi izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na njeno priposestvovanje spornih parcel, za nepotrebne, saj jih ni mogla pridobiti v last še enkrat iz drugega naslova.

Revizijska trditev, da je sodišče dokončalo pravdo le glede tretjetoženca, ne drži. Z izpodbijano odločitvijo je bilo pravnomočno odločeno zoper štiri solastnike spornih nepremičnin. Tožnica je spoštovala enotno sosporništvo na pasivni strani in tožila vse (šest solastnikov), ki so kot solastniki spornih nepremičnin vpisani v zemljiško knjigo. Ker pa se V. P. in B. P. nista udeleževala postopka, je sodišče na predlog tožnice odločilo, da se bo tožbeni zahtevek zoper njiju obravnaval ločeno. Vsak od tožencev je vpisan v zemljiško knjigo kot solastnik spornih nepremičnin s svojim alikvotnim delom. V enakem obsegu je deljiv tudi njihov pravni interes v pravdi. Zato niti ni bilo potrebno, da bi bili s tožbenim zahtevkom, po katerem so dolžni izstaviti tožnici veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo, do višine svojih solastninskih deležev, toženi vsi hkrati kot nujni sosporniki. Pravnomočnost izpodbijane sodbe tako učinkuje le med strankami te pravde, zoper ostala dva solastnika pa spor še vedno obstaja. Ali je bila odločitev o ločenem obravnavanju tožbenega zahtevka zoper ostala dva solastnika ekonomična ali ne, je stvar tožnice (in sodišča), vsekakor pa s tem ni bil prizadet pravni interes tretjega toženca.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tretjetožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP), potem ko je ugotovilo, da tudi kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana.