Jedro

Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o nastanitvi študenta v dijaškem domu, iz katere izhaja, da ima pravico bivati v tem domu od dneva podpisa te pogodbe (začetek študijskega leta). Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v skladu z ZPPreb je določila šele novela ZŠtip z dne 2. 7. 2013, ki je v predmetni zadevi seveda ni mogoče uporabiti retroaktivno. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni del sodbe spremeni tako, da se znesek 470,92 EUR nadomesti z zneskom 195,20 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 16. 10. 2013 in odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 14. 12. 2012 v 2. točki izreka ter odločilo, da višina Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 znaša 217,62 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec. Toženec je dolžan že zapadle in še neplačane razlike Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 v višini 85,53 EUR na mesec izplačati tožnici v roku 8 dni in ji povrniti stroške postopka v višini 470,92 EUR. Sodišče je s sklepom ustavilo postopek zoper Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije.

Zoper sodbo se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 44. člen ter 45. člen Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami - v nadaljevanju: ZŠtip). Štipendija se dodeli za posamezno šolsko leto in morajo biti pogoji zanjo izpolnjeni za dijake 1. septembra in za študente 1. oktobra. O dodatkih k štipendiji se odloča le enkrat in samo hkrati z odločbo o štipendiji. Pritožba obširno razlaga, kako poteka dodeljevanje Zoisove štipendije in se pri tem sklicuje na 3. člen ZŠtip. Z zgodovinsko oziroma namensko razlago naj bi bilo mogoče ugotoviti, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Opozarja na Zakon o prevozih v cestnem prometu, v zvezi s katerim namen dodatka za bivanje še naprej ostaja enak, vendar pa ta zakon v 14. členu glede na zahtevo prosilcev, zagotavlja nakup subvencionirane vozovnice. Ker podatki o subvencioniranih prevozih ob začetku šolskega leta 2012/2013 niso bili na voljo, se je toženka oprla na podatke iz uradnih evidenc o tem, ali štipendist biva v kraju izobraževanja. V zvezi z medletno spremembo štipendijskega razmerja meni, da prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja in v zvezi s tem dodatek za bivanje ni takšna sprememba, oziroma okoliščina, ki bi vplivala na status štipendista oziroma na obstoj štipendijskega razmerja. Tožnica je prijavila svoje začasno prebivališče v kraju izobraževanja dne 5. 11. 2012 in bi bila tako do dodatka upravičena kvečjemu od meseca decembra dalje. Pritožba meni, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka. Gre za ocenjeno denarno dajatev v višini 1.026,36 EUR in bi tako moralo sodišče odmeriti stroške postopka od navedenega zneska. Tako bi ob predpostavki, da bi tožnica uspela v celoti, nagrada za postopek znašala 72,80 EUR, nagrada za narok 67,20 EUR, pavšalni stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20 EUR in 22 % DDV, skupaj 195,20 EUR. Tožnica ni upravičena do nadomestila za fotokopije, saj je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi prvih 100 strani brezplačnih. Tožnica pa je toženki predložila zgolj 34 strani prilog, kar pomeni, da do nadomestila ni upravičena.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka mnenja tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe ter plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, kakor je določen z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovni izrek izpodbijane sodbe, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 16. 10. 2013 s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, št. ... z dne 14. 12. 2012. Z zadnje navedeno odločbo je toženka odločila, da je tožnica upravičena še do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije za izobraževanje na fakulteti A. v B. in da znaša višina Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 132,09 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec.

V predmetni zadevi je sporno edino to, ali je tožnica upravičena in od kdaj do dodatka za bivanje, glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča, saj ji toženka tega ni priznala, ker je štela, da bi morala imeti prijavljeno začasno prebivališče najkasneje 4. 10. 2012. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče izhaja, da ima tožnica stalno prebivališče prijavljeno na naslovu C. 4, D. V vlogi za uveljavitev pravice oziroma za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 pa je navedla, da bo stanovala drugje in sicer na E. 48 v B., saj se izobražuje na fakulteti A. v B.. Tožnica je v vlogi z dne 1. 10. 2012 navedla, ob istih podatkih, da bo stanovala v Študentskem oziroma dijaškem domu F., G. ulica 12, B. Začasno prebivališče je tožnica prijavila na G. ulici 12 v B. s 5. 11. 2011, za dobo enega leta. Tožnica je ves čas upravnega in sodnega postopka, tudi zaslišana kot stranka v postopku izpovedala in navajala, da je že od začetka študija (1. 10. 2012) prebivala v F. v B., kjer upravnica za vse stanovalce uredi tudi prijave.

Pravna podlaga v predmetni zadevi je ZŠtip. Po splošni določbi tretjega člena ZŠtip Zoisova štipendija predstavlja eno od štipendij s pripadajočimi dodatki. Določba 26. in 30. člena določata, da se k Zoisovi štipendiji lahko med drugim dodeli dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča in da štipendistom, ki se izobražujejo zunaj stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Drugih pogojev ne ZŠtip, ne Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 45/2009 - v nadaljevanju: Pravilnik) ne določata.

Določbe 26. in v zvezi s tem 30. člena ZŠtip tako ni mogoče razlagati in uporabiti na način kot se zavzema toženka, torej, da bi bila tožnica upravičena do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča le pod pogojem, če bi z začetkom šolskega leta izkazala prijavljeno začasno prebivališče izven kraja stalnega prebivališča. Pogoj začasnega prebivališča je urejen z Zakonom o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006 - v nadaljevanju: ZPPreb) in v okviru tega zakona je dolžna fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, začasno prebivališče prijaviti v treh dneh od njene naselitve. Opustitev te dolžnosti pomeni prekršek iz 26. člena ZPPreb, ki se kaznuje s predpisano globo. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču, v okoliščinah konkretnega primera, ne more imeti pravnih posledic na pravico do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Ker takšen pogoj ob odločanju za obravnavano študijsko leto, ni bil predpisan.

Tožnica je svoje dejansko bivanje od 1. 10. 2012 dalje izkazala s pogodbo o nastanitvi študenta v F., G. 12, B., z dne 2. 10. 2012, iz katerega izhaja, da ima pravico bivati v tem domu od dneva podpisa te pogodbe do 30. 9. 2013, s samo prijavo v evidenco začasnega prebivanja ter s svojo izpovedjo. Navedeno je v predmetni zadevi odločilno, saj iz navedenih dokazov izhaja, da je tožnica bivala v kraju izobraževanja že od 1. 10. 2012 dalje.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica izpolnila pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, kot na primer opr. št. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 131/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 360/2014 z dne 4. 9. 2014 itd. poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V tem primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico štipendije oziroma višino te štipendije.

V predmetni zadevi je pravno predvsem irelevantno sklicevanje na 47. člen ZŠtip, ki med drugim določa spremenjene okoliščine, ki lahko vplivajo na štipendijsko razmerje in je zato štipendist v določenem roku dolžan obvestiti štipenditorja. Enako velja za obširne pritožbene navedbe v zvezi s subvencioniranjem vozovnic po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu, saj tožnica ne uveljavlja tovrstne denarne dajatve, temveč uveljavlja dodatek k štipendiji zaradi bivanja izven kraja stalnega prebivališča, v kraju študija.

Utemeljena je pritožba zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe. Toženka pravilno poudarja, da se zahtevek tožnice nanaša na ocenjeno denarno dajatev. Pravna podlaga za odločanje o stroških postopka je podana v tretjem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami, v nadaljevanju: ZOdvT), ki določa, da se vrednost predmeta določi po višini dajatve, če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo. V konkretnem primeru se zahtevek tožnice nanaša na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, določeno z zakonom, saj tožnica vtožuje dodatek za bivanje, ki za celotno študijsko leto 2012/2013 znaša 1.026,36 EUR. Vrednost spora je torej potrebno odmeriti glede na vtoževano višino. Tožnici tako pripada nagrada za postopek po tar. št. 3100 (količnik 1,3) v višini 72,80 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 (količnik 1,2), kar znaša 67,20 EUR. Kot priznani stroški se tožnici odmerijo tudi stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter nadaljnji stroški DDV v obsegu 22 %, kar skupaj znaša 195,20 EUR. Tožnica je v tožbi priglasila tudi fotokopiranje po tar. št. 6000 v obsegu 90 fotokopij po 0,15 EUR, kar znaša 13,50 EUR. Tar. št. 6000 določa od vrednosti predmeta neodvisen znesek za izdelavo in izročitev dokumentov. Določena sta dva načina izdelave oziroma izročitve dokumentov. V 1. točki je določena izdelava dokumentov s fotokopiranjem ali tiskanjem, v 2. točki pa izročitev v elektronsko shranjeni datoteki. V danem primeru gre za primer po 1. točki, vendar kakor pravilno poudarja pritožba, je za povrnitev teh stroškov pod točko 1 b potrebno izdelati več kot 100 kopij. Za prvih 100 strani so stroški zajeti v splošnih stroških poslovanja in jih pokrivajo prejete nagrade. Za naslednjih 50 strani (od 101 do 150) se povrnejo stroški v višini 0,15 EUR na kopijo, za vsako nadaljnjo kopijo čez 150 pa v višini 0,10 EUR. Ob tem mora biti izpolnjen pogoj, da je potrebno dokumente dostaviti zaradi prepisa ali pa zaradi zahteve sodišča, državnega organa ali druge uradne osebe, ki vodi postopek. Takšni stroški tožnici v danem primeru ne gredo, ker navedeni pogoj iz točke 1 b tar. št. 6000 ni izpolnjen. Tožnici tako gredo stroški v skupnem obsegu 195,20 EUR.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot je razvidno iz 1. točke izreka te sodne odločbe. V preostalem je odločbo zoper nespremenjeni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP, ob uporabi 155. člena ZPP odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.