Jedro

Pravilno je stališče tožene stranke, da se obstoj obnovitvenega razloga iz 2. točke 249. člena ZUP/86, na katerega se tožeča stranka izrecno sklicuje v svojem predlogu, in po kateri se postopek obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po Kazenskem zakonu, dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 15. 12. 1998, s katero je tožena stranka pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A. z dne 2. 8. 1996 zavrnila kot neutemeljeno. Predlog za obnovo postopka, končanega s prej navedeno drugostopno odločbo, pa je tožena stranka zavrgla, ker okoliščina, ki jo je tožeča stranka navedla kot razlog za obnovo, ni verjetno izkazana. Po 2. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b., dalje ZUP/86) se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po Kazenskem zakonu. V 2. točki 1. odstavka 252. člena ZUP/86 je predpisano, da stranka lahko predlaga obnovo v primeru iz 2. točke 249. člena istega zakona v enem mesecu od dneva, ko je izvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, če postopka ni mogoče izvesti pa od dne, ko je izvedela za ustavitev tega postopka ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more uvesti oziroma za okoliščine, zaradi katerih ni mogoč kazenski pregon. Tožena stranka je zaključila, da je bil na Okrožnem sodišču v B. izdan sklep o uvedbi preiskave zoper A.A. in še tri osumljence, ni pa bila še izdana pravnomočna sodba. Ponarejena listina namreč ni vsaka listina, ki vsebuje netočne podatke, temveč samo tista, do katere je prišlo na podlagi kaznivega dejanja uradne osebe ali druge osebe, ki je izdala takšno listino. Vprašanje obstoja kaznivega dejanja pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča in je upravni organ na podlagi 3. odstavka 144. člena ZUP/86 vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri predlaga, naj sodišče vpogleda kazenski spis Okrožnega sodišča v B. in ugodi tožbi tako, da sklep tožene stranke spremeni in dovoli obnovo davčnega postopka, ki je bil končan z drugostopno odločbo z dne 15. 12. 1998 ter naloži toženi stranki plačilo vseh stroškov postopka. V tožbi navaja, da je bila družba A. d.o.o., A., katere ustanoviteljica je bila tožnica, dne 7. 4. 1998 izbrisana iz sodnega registra po skrajšanem postopku. Tožnica v času nastanka davčnega dolga družbe A. d.o.o., to je v letu 1995, ni imela nobenega vpliva na poslovanje družbe, saj je svoj delež prodala A.A., ki se je izdajal za direktorja družbe, prodaja deleža pa ni bila registrirana. Ob prenehanju družbe sta tožnica in njena mati podpisali izjavo o prevzemu obveznosti te družbe, ki jo sedaj izpodbijata pred Okrajnim sodiščem v A. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem tožene stranke, da zato, ker ni bila izdana pravnomočna sodba, niso podani razlogi za obnovo postopka. Pri odločanju o obnovi postopka je tožena stranka spregledala, da gre v tej zadevi tudi za obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86, zato tudi navedba drugačnega razloga v predlogu za obnovo na to dejstvo ne more vplivati. Preiskovalni oddelek Okrožnega sodišča v B. je namreč izdal sklep o preiskavi zoper štiri osumljence, iz tega sklepa pa je tožnica izvedela, da kljub ugotovitvam Davčne uprave promet med družbami A. d.o.o., B. d.o.o. in drugimi sploh ni bil opravljen, temveč je bil izkazovan le fiktivno. Glede na to, da družbi A. d.o.o. naložena obveznost plačila prometnega davka temelji na domnevnem prometu, za katerega pa se zdaj v kazenskem postopku ugotavlja, da ga sploh ni bilo, gre torej za nova dejstva in nove dokaze, ki jih je možno dokazovati na kakršenkoli način, ne le s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Po mnenju tožeče stranke pa tožnica pri dokazovanju obstoja obnovitvenega razloga novih dejstev in dokazov ni vezana na pravnomočno kazensko sodbo, ampak lahko ta dejstva dokazuje tudi z izdanim sklepom o preiskavi in tudi drugimi dokazi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu z vlogo z dne 10. 4. 2001. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Pravilno je stališče, da je obnova izredno pravno sredstvo, ki je dovoljena v primerih in pod pogoji, ki jih določa 249. člen ZUP/86. Po določbah tega člena je upravni postopek mogoče obnoviti, če sta izpolnjena dva temeljna pogoja, in sicer, da je bil upravni postopek končan z dokončno odločbo in da je podan kakšen, v zakonu taksativno naštet obnovitveni razlog. Pravilno je stališče tožene stranke, da se obstoj obnovitvenega razloga iz 2. točke 249. člena ZUP/86, na katerega se tožeča stranka izrecno sklicuje v svojem predlogu, in po kateri se postopek obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po Kazenskem zakonu, dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonitem roku (254. člen ZUP/86). V obravnavanem primeru je obnovo predlagala tožnica na podlagi 2. točke 249. člena ZUP/86, obstoj te okoliščine pa dokazovala s sklepom o preiskavi Okrožnega sodišča v B. Tudi po presoji sodišča sklep o preiskavi ni zadosten dokaz za to, da je podana okoliščina iz 2. točke 249. člena zakona, na podlagi katere je tožnica uveljavlja obnovo postopka. Trditev tožeče stranke v tožbi, da je tožena stranka spregledala, da gre v tej zadevi za obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86, je protispisna, saj je tožeča stranka izrecno uveljavljala obnovitveni razlog po 2. točki, in je tožena stranka pri presoji utemeljenosti predloga vezana na predlog stranke. Kolikor pa s tem tožeča stranka meni, da bi morala tožena stranka glede na predlogu za obnovo predložene dokaze sama iskati obnovitveni razlog, pa je tako stališče nepravilno. Tožena stranka je vezana na obnovitveni predlog stranke, v obravnavanem primeru tožnice, zato v postopku, ki ga je vodila na podlagi predloga tožnice, ne more sama ugotavljati drugačnih obnovitvenih razlogov, kot jih je zatrjevala in tudi izkazovala tožeča stranka v svojem predlogu. Zato je tudi nadaljnje stališče tožeče stranke, da je dovoljeno dokazovati domnevni promet za pravno osebo A d.o.o. na kakršenkoli način, nepravilno, glede na dejstvo, da je v predlogu izrecno uveljavljala obnovitveni razlog iz 2. točke 249. člena zakona. Ker tudi po presoji sodišča obstoj obnovitvenega razloga iz 2. točke 249. člena ZUP/86 tožnica ni uspela izkazati, je tožena stranka utemeljeno zavrgla njen predlog, saj okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana (2. odstavek 256. člena ZUP/86).

Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).