Jedro

Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba: - v 1. točki izreka delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožniku (namesto 695,92 EUR) plačati 646,31 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za 49,61 EUR) pa se tožbeni zahtevek zavrne; - v 2. točki izreka tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožniku (namesto 787,54 EUR) plačati 718,80 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana dopolnilna sodba delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožniku poleg že prisojenega plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 2.200,00 EUR od 20. 4. 2011 do 17. 11. 2011. V preostalem se tožnikova pritožba zavrne in izpodbijana dopolnilna sodba potrdi.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati 90,17 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

IV. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške v zvezi z vloženo pritožbo.

V. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na tožnikovo pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača denarno odškodnino v znesku 695,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 500,00 EUR od 20. 4. 2011 do plačila, od zneska 105,00 EUR od 24. 2. 2011 do plačila in od zneska 90,92 EUR od 15. 3. 2011 do plačila, ter tudi zakonite zamudne obresti od zneska 55,00 EUR od 15. 3. 2011 do 17. 11. 2011 (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 787,54 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), presežek tožbenega zahtevka z dopolnilno sodbo zavrnilo.

Tožnik v pravočasni pritožbi dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka) izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da mu sodišče prve stopnje iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti neutemeljeno ni dosodilo zahtevanih 2.200,00 EUR, temveč zgolj 2.100,00 EUR, prav tako mu neutemeljeno ni prisodilo zahtevanih 700,00 EUR, temveč zgolj 600,00 EUR iz naslova primarnega in sekundarnega strahu. V pritožbi napada tudi zavrnitev zahtevka v višini 1.300,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vse navedeno pa utemeljuje z ugotovitvami sodnega izvedenca. Sodišče mu tudi neutemeljeno ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.200,00 EUR, ki ga je tožena stranka tožniku plačala 18. 11. 2011. Iz obrazložitve sodbe sicer izhaja, da mu je sodišče prisodilo tudi zakonite zamudne obresti od prisojenih zneskov odškodnine, v izreku pa toženi stranki plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.200,00 EUR (od zapadlosti plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo 20. 4. 2011 do 17. 11. 2011) ni naložilo, čeprav so bile del tožbenega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev njegove pritožbe.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer glede zneska 49,61 EUR, kolikor znaša razlika med plačanim zneskom nespornega dela odškodnine in njegovo valorizirano vrednostjo, ter glede stroškovnega dela sodbe. Toženka je tekom postopka plačala odškodnino v znesku 2.255,00 EUR in predlagala revalorizacijo tega zneska. Iz obrazložitve sicer izhaja, da je sodišče upoštevalo valorizirano vrednost, a to v izreku ni upoštevano. Revaloriziran znesek, ki je bil plačan 18.11.2011 na dan 5. 6. 2012 (zadnji dan obravnave) namreč znaša 2.304,61 EUR. Glede na navedeno tudi zakonite zamudne obresti niso pravilno naložene v plačilo. Ne strinja se niti s stroškovnim delom sodbe, saj je sodišče tožniku za narok priznalo nagrado v višini 212,40 EUR, namesto v višini 126,00 EUR. Tožnik je še pred prvim narokom za glavno obravnavo po plačilu nespornega dela odškodnine znižal tožbeni zahtevek, zato mu za narok pripada nagrada po nižji vrednosti spornega predmeta (2.195,92 EUR). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke Pritožbeno opozorilo tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku upoštevati valorizirano vrednost plačanega nespornega dela odškodnine, je utemeljeno. Pravna podlaga za valorizacijo odškodninske denarne obveznosti je drugi odstavek 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. Ker je toženka 18. 11. 2011 kot nesporni znesek odškodnine plačala 2.255,00 EUR, ki v valoriziranem znesku na dan razsoje sodišča prve stopnje znaša 2.304,61 EUR (priloga B2), je dolžna tožena stranka tožniku plačati še znesek 646,31 EUR in ne znesek 695,92 EUR, kot je razsodilo sodišče prve stopnje.

Utemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku za narok za glavno obravnavo priznati nagrado v višini 126,00 EUR in ne 212,40 EUR. Tožnik je namreč tožbeni zahtevek, ki je ob vložitvi tožbe znašal 4.450,92 EUR, zaradi delnega plačila s strani tožene stranke še pred prvim narokom za glavno obravnavo znižal na 2.195,92 EUR. Sodišče prve stopnje zaradi navedenega ni ravnalo pravilno, ko je tožniku priznalo nagrado za narok glede na začetno vrednost spornega predmeta .

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 358. členom ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

O pritožbe tožnika Iz naslova škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik zahteval znesek 2.200,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je zahtevku ugodilo do višine 2.100,00 EUR. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik v prometni nesreči utrpel nateg mišic vratne hrbtenice in lažjo stopnjo pretresa možganov ter po mnenju izvedenca trpel hude bolečine, ki so trajale 7 dni, srednje hude bolečine, ki so trajale 25 dni in bolečine lažje intenzitete, ki jih je čutil 18 dni. Iz izvedeniškega mnenja, ki ga je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot strokovno in prepričljivo, izhaja, da je tožnik med zdravljenem trpel tudi druge nelagodnosti, ki so izčrpno povzete v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožnik v pritožbi ponavlja ugotovitve izvedenca in zatrjuje, da bi mu moralo sodišče priznati odškodnino v višini zahtevanega zneska, a po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za navedene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ob upoštevanju sodne prakse na tem področju ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Neutemeljeno se tožnik v pritožbi zavzema tudi za zvišanje odškodnine iz naslova strahu, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 600,00 EUR. Ugotovljen obseg strahu (tožnik je ob škodnem dogodku utrpel hud strah, ki je trajal do prihoda v bolnišnico, nato pa je trpel strah srednje intenzitete zaradi izida zdravljenja, tovrsten strah pa je trajal 50 dni), ne daje podlage za prisojo višje denarne odškodnine, kot jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje.

Tožnik se pritožuje tudi glede zavrnitve tožbenega zahtevka v višini 1.300,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V pritožbi sicer ponavlja, da ga zaradi poškodbe v določenem položaju pri delu še vedno bolita vrat in glava ter da ima pri vsakodnevnih aktivnostih, predvsem ukvarjanju s športom, bolečine v vratu. Toda glede na zaključek izvedenca, da poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, niso pustile trajnih posledic in zaradi teh poškodb ni prišlo do zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožnik do odškodnine iz tega naslova ni upravičen.

Skupna odškodnina v višini 2.700,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nastalo nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo v primerljivih primerih.

Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko mu ni dosodilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 2.200,00 EUR od 20. 4. 2011 (nesporni dan zapadlosti odškodnine) do 17. 11. 2011 (toženka je del odškodnine plačala 18. 11. 2011). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je sodišče tožniku zakonite zamudne obresti po obrestni meri od prisojenih zneskov odškodnine prisodilo, toda tega ni upoštevano v izreku sodbe. Tožnik je do teh obresti upravičen, zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi v tem delu ugodilo ter izpodbijano dopolnilno sodbo spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je tožena stranka dolžna tožniku poleg že prisojenega plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 2.200,00 EUR od 20. 4. do 17. 11. 2011. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 358. členom ZPP delno spremenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe, v preostalem pa jo je zavrnilo in dopolnilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 90,17 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP). Gre za strošek sodne takse za pritožbo v višini 51,00 EUR, nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 27,20 EUR (povečano za 20 % DDV) ter materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 6,53 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (nepotreben strošek - prvi odstavek 155. člena ZP), zato sama krije svoje pritožbene stroške glede odgovora na pritožbo.