Jedro

V kolikor domače sodišče (sodišče v RS) ni pristojno za sojenje v kazenski zadevi, zaradi katere se zahteva izročitev osebe, se zastaranje kazenskega pregona ne presoja po domačem pravu ampak po pravilih o zastaranju kazenskega pregona države prosilke.

Izrek

Pritožba zagovornika zahtevane osebe A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani dovolilo predajo zahtevane osebe A. A. državi članice Evropske Unije Republiki Poljski.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil zagovornik zahtevane osebe in navaja, da sodišče v zvezi z zastaranjem nima pravno relevantne obrazložitve tako glede zastaranja pregona zahtevane osebe, če bi se zahtevani osebi sodilo v Republiki Sloveniji kot tudi glede uporabe milejšega zakona.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni opravilo vseh potrebnih preizkusov in ugotovilo pravno relevantnih dejstev in okoliščin, ki jih določa Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (ZSKZDČEU-1). Pritožnik si namreč zmotno razlaga določila 5. točke 10. člena ZSKZDČEU. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenjevalo določila ZSKZDČEU-1 v povezavi z okvirnim sklepom o Evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/JHA) in preizkusilo obstoj zavrnilnega razloga iz 5. točke 10. člena navedenega zakona v povezavi s pristojnostjo domačega sodišča za pregon oziroma sojenje zahtevani osebi. V točki 8 obrazložitve sklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da domače sodišče ni pristojno za sojenje zahtevani osebi, in zato tudi ni podan zavrnilni razlog iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1. Ugotovilo je, da domače sodišče glede na opis dejanj, ki se navajajo v predlogu za izročitev, ni pristojno in zato tudi ni potrebno ugotavljati zastaranje kazenskega pregona po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije. Je pa sodišče prve stopnje opravilo test zastaranja po Zakonu Republike Poljske in ugotovilo, da dejanja za katera se zahteva predaja, niso zastarala. Ne drži razlogovanje pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati ali so dejanja, ki se očitajo zahtevani osebi zastarala po domačem zakonu torej po KZ RS. To bi moralo sodišče prve stopnje storiti le v primeru, v kolikor bi bila podana pristojnost domačega sodišča. Iz določb ZSKZDČEU-1 namreč izhaja, da se je Slovenija zaradi učinkovitega pregona kriminala odpovedala določenim pristojnostim, ki pomenijo tudi del suverenosti oziroma kot to imenuje pritožnik „odmik Republike Slovenije od suverenosti“, ki pa ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Ker so v posameznih članicah EU ekonomske razmere in s tem tudi premoženjske razmere posameznikov različne, posamezne članice predpisuje zakrožene kazni za kazniva dejanja različno in se zato s preizkušanjem predpisanih razlogov za zavrnitev predaje zahtevane osebe ne more posegati v njihovo pristojnost razen v kolikor to ni izrecno določeno (glej tretji odstavek 9. člena ZSKZDČEU-1). Zato tudi ni sprejemljivo navajanje pritožnika, da bi moralo sodišče upoštevati inštitut neznatne družbene nevarnosti, ki naj bi bil razviden iz premoženjske škode. Očitno, v državi odreditve višina premoženjske škode, ki naj bi bila z očitanimi kaznivimi dejanji povzročena, ni tako neznatna, saj je za očitana kazniva dejanja zakrožena daljša zastaralna doba in torej štejejo v državi odreditve glede na svoje ekonomsko premoženjske razmere očitno takšna kazniva dejanja za težja kazniva dejanja.

5. V zvezi z uporabo milejšega zakona pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je glede uporabe določb ZSKZDČEU-1 potrebno upoštevati, da se je ta zakon začel uporabljati 19.9.2013. Zahtevana oseba pa je bila prijeta 9.5.2014. ZSKZDČEU-1 je zakon, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in organi drugih držav članic Evropske unije in je bil sprejet na podlagi sklepov in okvirnih sklepov sveta Evropske unije zaradi usklajenega sodelovanja pri pregonu kriminala. Zato ni mogoče govoriti o strožjem ali milejšem zakonu za storilca oziroma v konkretnem primeru zahtevane osebe. V zvezi s pogojem dopustnosti izvršitve naloga določenem v prvem odstavku 9. člena ZSKZDČEU-1 pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan. Določila o višini zagrožene kazni ni mogoče razlagati tako, da se zahtevane osebe ne bi smelo predati v kolikor predpisana kazen enega leta preseže to mejo. Bistvo navedenega določila je namreč, da se ne dovoli predaje v kolikor za kazniva dejanja, ki se očitajo zahtevani osebi ne bi mogla izreči enega leta ali več let zapora.

6. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi naloga in drugih podatkov spisa ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za predajo zahtevane osebe in je zato upravičeno dovolilo predajo zahtevane osebe.

7. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbo zagovornika zavrnilo.