Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev dejanskega odpovednega razloga v izpodbijani odpovedi skopa in zajema zgolj stavek: »Zaradi dalj časa trajajočih neugodnih ekonomskih razmer na trgu, kar je povzročilo znatno zmanjšanje obsega dela, je potrebno izvesti reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja tudi z zmanjšanjem števila zaposlenih.«. Pravilno je razlogovalo, da mora biti odpoved obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu oziroma po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izpodbijana odpoved ni obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih bi bilo jasno, zakaj je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka ni navedla, kako in na kakšen način ter v kakšnem obsegu se je zmanjšal obseg dela. Navedba razloga je povsem splošna, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, upoštevaje stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 1. 2. 2019, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka) ter pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 6. 3. 2019 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 2.645,32 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek (še za 2.645,32 EUR), pa je zavrnilo (točka III izreka). Nadalje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu za čas od 6. 3. 2019 dalje do prenehanja delovnega razmerja po tej sodbi, izplačati vse plače in druge prejemke iz delovnega razmerja in sicer plačo v višini 1.322,66 EUR bruto za vsak mesec, po obračunu davkov in prispevkov pa plačati neto zneske tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, v roku 8 dni (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka 1.343,31 EUR v roku 8 dni, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zadostila zahtevi iz 87. in 89. člena ZDR-1, saj so v njej navedeni vsi podatki in okoliščine, ki jih zahteva ZDR-1. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato odpoved že iz tega razloga ni nezakonita. V odpovedi je razlog obrazložila z navedbo, da je pri toženi stranki zaradi dalj časa trajajočih neugodnih ekonomskih razmer na trgu prišlo do zmanjšanja obsega dela ter da je bilo potrebno izvesti reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja, tudi z zmanjšanjem števila zaposlenih. Po ustaljeni sodni praksi je delodajalec dolžan obrazložiti dejanski razlog in tega je tožnik iz odpovedi izvedel. Če se pri toženi stranki ne bi zmanjšala potreba po delavcu (za delovno mesto), za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ga tožena stranka ne bi obvestila, da ni več potrebe po njegovem delu. Zato se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, da tožnika ne potrebuje več in da ni v zadostni meri obrazložila zakonskega razloga, zaradi katerega odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka v odpovedi navesti podrobnosti o tem, kako in na kakšen način ter v kakšnem obsegu se je zmanjšal obseg dela, pri čemer se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 150/2016. Tožena stranka je dokazala zmanjšan obseg dela in s tem poslovni razlog, sodišče pa pri presoji zakonitosti redne odpovedi ni upoštevalo, da je bil tožnik že decembra 2018, še preden mu je 4. 2. 2019 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, seznanjen, da tožena stranka nima dovolj dela za vse zaposlene in da se je zmanjšala potreba po tožnikovem delu. Tožnik se je 3. 11. 2018 pričel dogovarjati za vrnitev na delo. Po telefonu je sporočil A.A., ta pa mu je 3. 11. 2018 sporočil, naj bo še en teden na dopustu in da prične z delom 12. 11. 2018. Dne 11. 11. 2018 (nedelja) je direktor tožene stranke tožniku sporočil, da dokler ne začno z deli v B., zanj nima dela, saj nima dela za vse strojnike. Direktor je tožniku tudi napisal, da je škoda, da ni opravil vozniškega izpita za C kategorijo, na katerega ga je tožena stranka poslala, saj je v podjetju potreba po šoferjih. Istega dne (11. 11. 2018) je tožnik spraševal, kdaj začne z delom, "kakšen je plan za ponedeljek", torej za naslednji dan, A.A. pa mu je odgovoril, da še niso začeli z deli v B.. Nato je predstavnik tožene stranke tožniku dne 5. 1. 2019 (sobota) sporočil, da začne v ponedeljek delati na C., tožnik pa je 8. 1. 2019 poslal toženi stranki e- mail, da naj mu sporočijo, kam naj se oglasi na delo. Tožena stranka mu je odgovorila, da prične z delom v četrtek 10. 1. 2019 na objektu "D.". Tožnik je 18. 1. 2019 sporočil, da se je pokvaril delovni stroj, tožena stranka pa mu je odgovorila, da je zaradi okvare stroja do nadaljnjega na dopustu. V tem času mu je tožena stranka organizirala preizkus znanja iz varstva pri delu in zdravniški pregled. Komunikacija nazorno kaže, da je bil edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zmanjšanje obsega dela pri toženi stranki. Tožena stranka je 18. 1. 2019 od E.E. iz podjetja F. d. d. izvedela, da ni dobila dela na objektu G. v B. ter da dela v B. ne bodo opravljali. To je pomenilo znatno zmanjšanje obsega dela, saj je bila pričakovana vrednost tega dela cca 178.000,00 EUR. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že decembra 2018 zvedela, da dela v B. ne bo opravljala. Če se je tožena stranka najprej prijavila za delo v B. kot izvajalec in bila izločena zaradi neizpolnjevanja pogojev, to še ne pomeni, da zaradi tega ni smela računati na to, da bo tam lahko delala kot podizvajalec. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ni prerekal dejstva, da se je stroj okvaril, zato je zmotno in protispisno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da dejanski razlog, zakaj je odpoved dobil ravno tožnik, ni njegova dolgotrajna bolniška odsotnost in njegovo opozarjanje na napake na delovnem stroju. Takšna presoja pomeni, da je v odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v vsebini sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno ni podlage za zaključek, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo zaradi bolniškega staleža. Tožnik je šele 8. 1. 2019 od tožene stranke zahteval, da mu izpolni obrazec poškodbe pri delu in to za poškodbo, ki naj bi se domnevno zgodila pred tremi meseci. Zato teh razlogov ni mogoče povezati kot razloga kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba nadalje navaja, da tožena stranka februarja 2019 ni mogla podaljšati pogodbe o zaposlitvi z delavcem H.H., z dvema drugima delavcem pa se je dogovorila za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Iz elektronskih sporočil (email-ov) z dne 14. 2. 2019, 15. 2. 2019 in 20. 2. 2019 je razvidno, da se je tožnik z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga strinjal in tudi vedel, da jo bo prejel. Odpoved je prejel 4. 2. 2019, zadnji delovni dan je bil 27. 2. 2019, delovno razmerje pa mu je prenehalo 6. 3. 2019. V tem času je koristil dopust in nadure, zato je delal do 22. 2. 2019. Če odpovedi ne bi prejel in se z njo ne bi strinjal, ne bi imel pravice koristiti ur in sorazmernega dela dopusta do konca delovnega razmerja. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni relevantno, ali je tožnik kdajkoli v času zaposlitve pri toženi stranki delal v B. in tudi ne, da tožena stranka ni izgubila dela v I.. Tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, po kateri bi bil upravičen do dela v I. in pri tem imel prednost pred ostalimi delavci tožene stranke. Izpoved direktorja tožene stranke o tem, zakaj je ravno tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ne dokazuje diskriminacije tožnika. Sodišče je bilo dolžno upoštevati celotno izpoved direktorja in ne le enega stavka, v katerem je izpovedal, da mu je tožnik sikal in se ni javljal na telefon. Ne strinja se tudi z dosojenim denarnim povračilom iz 118. člena ZDR-1. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen dve leti, po prenehanju zaposlitve pa se je takoj zaposlil pri drugem delodajalcu, zato do povračila sploh ni upravičen. Sodišče pri dosoji višine povračila ni upoštevalo, da je izrabil letni dopust in nadure ter da se je pokvaril stroj, na katerem je tožnik delal. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati dejanskega odpovednega razloga, čeprav je tožnik že decembra 2018 izvedel, da dela v B. ne bo opravljal in da se je stroj, ki ga je upravljal tožnik, pokvaril. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da protispisnost v sodbi sodišča prve stopnje ni podana, saj je sodišče svoj zaključek pravilno oprlo na izvedene dokaze, ta zaključek pa ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pritožbene navedbe dejansko pomenijo nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka.

6. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, ker naj bi sodišče le parcialno upoštevalo izpoved direktorja tožene stranke glede razloga, zakaj je ravno tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna, saj je sodišče upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP ter svojo odločitev, o tem, katera dejstva šteje za dokazana, sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Izpoved direktorja tožene stranke glede razloga, zaradi katerega je tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi, je jasna in nedvoumna, zato sodišču ni mogoče očitati, da je pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga selektivno uporabilo le del njegove izpovedi.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 11. 2016 dalje po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu "strojnik težke gradbene mehanizacije – žerjavist". Tožena stranka mu je 1. 2. 2019 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved mu je bila vročena 4. 2. 2019, delovno razmerje pa mu je po poteku odpovednega roka prenehalo z 6. 3. 2019. Z naslednjim dnem se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu.

8. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog). Po določbi drugega odstavka navedenega člana lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR- 1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnik navajal, da je bil razlog za odpoved pogodbe njegov daljši bolniški stalež, ter opozarjanje tožene stranke, da je potrebno popraviti delovni spor, je za odločitev relevantna tudi določba 90. člena ZDR-1, ki med drugim kot neutemeljeni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa začasno odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opredelila dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe drugega odstavka 87. člena ZDR-1 in 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi česar je izpodbijana odpoved že iz tega razloga nezakonita. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev dejanskega odpovednega razloga v izpodbijani odpovedi skopa in zajema zgolj stavek: »Zaradi dalj časa trajajočih neugodnih ekonomskih razmer na trgu, kar je povzročilo znatno zmanjšanje obsega dela, je potrebno izvesti reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja tudi z zmanjšanjem števila zaposlenih.«. Pravilno je razlogovalo, da mora biti odpoved obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu oziroma po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izpodbijana odpoved ni obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih bi bilo jasno, zakaj je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka ni navedla, kako in na kakšen način ter v kakšnem obsegu se je zmanjšal obseg dela. Pritožba v zvezi s tem nepravilno navaja, da je v odpovedi jasno navedeno, da se podaja iz poslovnega razloga ter da je z navedbo, da je pri toženi stranki zaradi dalj časa trajajočih neugodnih ekonomskih razmer na trgu prišlo do zmanjšanja obsega dela ter da je bilo potrebno izvesti reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja tudi z zmanjšanjem števila zaposlenih, zadoščeno pogoju iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1. Navedba razloga je povsem splošna, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, upoštevaje stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po proučitvi podatkov v spisu se je v obravnavani zadevi izkazalo ravno to, na kar je opozorilo Vrhovno sodišče RS, in sicer, da je tožena stranka šele v sodnem postopku poljubno navajala in dokazovala dejanske razloge in podlage za prenehanje potrebe po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka dokazala zmanjšan obseg dela in s tem poslovni razlog, ter da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožnik že decembra 2018 seznanjen, da tožena stranka nima dovolj dela za vse in da se je zmanjšala potreba po tožnikovem delu.

10. Glede na to, da bi moral biti dejanski razlog konkretiziran v odpovedi, niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka povzema komunikacijo s tožnikom in direktorjem tožene stranke A.A., saj dejstvo, da naj bi mu direktor tožene stranke že decembra 2018 povedal, da za tožnika nima dela, ne pomeni, da je dejanski odpovedni razlog v odpovedi ustrezno opredeljen, in da bi bil dopusten sodni preizkus utemeljenosti resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga.

11. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje presojalo, ali so vendarle razlogi, ki jih je v sodnem postopku navajala tožena stranka, in sicer, da se je zmanjšal obseg dela in tudi potreba po delu tožnika, ker je tožena stranka izgubila posel v B., zaradi česar tožniku ni več mogla zagotavljati dela, v času podaje odpovedi dejansko obstajali. V zvezi s tem je ugotovilo, da je bil tožnik v letu 2018 na dolgotrajni bolniški, po vrnitvi pa je najprej izrabil nekaj dopusta, zatem pa v januarju 2019 opravljal delo za C. v I.. Tam ni delal cel januar, saj se je stroj, na katerem je delal tožnik, pokvaril. Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je odločilna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka potem, ko se je tožnikov stroj pokvaril, na delo v I. napotila novega strojnika J.J., ki ga je zaposlila 10. 12. 2018, ko je tožnik že koristil letni dopust. Takrat pa je tožena stranka tudi že vedela, da bo dokončno izgubila posel v B., saj je bila s tem seznanjena že 7. 12. 2018. J.J. je kot strojnik delal v B., ko pa je tožena stranka umaknila delavce z gradbišča v B., je pričel opravljati tožnikovo delo v I.. Tožena stranka je torej zaposlila dodatnega strojnika (skupaj so bili v času podaje odpovedi zaposleni štirje), ko tožnik ni bil več v bolniškem staležu, zatem pa tožniku kot enemu izmed štirih strojnikov odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker se naj ne bi javljal direktorju ter ker naj bi mu kar "sikal" in pošiljal slike za popravit stroj. Opozarjanje na okvaro stroja, ki ne zagotavlja varnosti pri delu (kar se je potrdilo kot utemeljeno, saj se je stroj dokončno pokvaril), tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more biti utemeljen razlog, da se ravno tožniku poda redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je na tak način tožnik sankcioniran zaradi dejstva, ker je opozarjal na nevarnost pri delu, tožena stranka pa stroja ni hotela popraviti.

12. Glede na to, da je tožena stranka zaposlila J.J. 10. 12. 2018, ko tožnik ni bil več na bolniškem staležu, ni utemeljena pritožbena navedba, da je morala zagotoviti drugega delavca namesto tožnika, ker ni vedela, kdaj se bo tožnik vrnil na delo. Tožena stranka namreč v pritožbi navaja, da je direktor tožene stranke že 3. 11. 2018 tožniku sporočil, naj bo še en teden na dopustu in da prične z delom 12. 11. 2018, dne 11. 11. 2018 pa mu je sporočil, da dokler ne začnejo z deli v B. zanj nima dela, saj nima dela za vse strojnike. Glede na povsem jasno izpoved direktorja tožene stranke, kaj je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, niso odločilne pritožbene navedbe, da je tožena stranka za tožnika v tem času organizirala preizkus znanja iz varstva pri delu in zdravniški pregled.

13. Glede na vse navedeno ni odločilna pritožbena navedba, da naj bi tožena stranka šele 18. 1. 2019 od E.E. iz podjetja F. d. d. izvedela, da kot podizvajalec ni dobila dela na objektu G. v B. ter da dela v B. ne bo opravljala, saj odpoved tožniku ni posledica zmanjšanega obsega dela zaradi izgube dela v B., temveč nezakonite odločitve direktorja tožene stranke, da tožniku odpoved pogodbo o zaposlitvi zaradi zgoraj navedenih razlogov. Najmanj nelogično je, da se tožena stranka vse od 7. 12. 2018 do 18. 1. 2019, ko naj bi jo o tem obvestil izvajalec del, ni seznanila z zavrnitvijo soglasja Občine B.. Glede na to tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, kolikšno zmanjšanje prihodkov je izguba posla v B. pomenila za toženo stranko.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik soglašal z odpovedjo, ker je v času trajanja odpovednega roka porabil nadure in dopust ter izrabil dopust zaradi zdravniškega pregleda. Navedeno namreč v ničemer ne pomeni "soglasja", temveč izrabo zakonskih pravic iz delovnega razmerja v času trajanja delovnega razmerja oziroma odpovednega roka.

15. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojenega denarnega povračila namesto reintegracije po določbi 118. člena ZDR-1. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Dejstvo, da se je tožnik takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlil pri novem delodajalcu, ne daje podlage za sklepanje o tem, da mu denarno povračilo sploh ne pripada. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odškodnine pravilno upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen dobri dve leti, da je nezakonitost prenehanja delovnega razmerja povzročila toženka, da je bila tožniku ob prenehanju delovnega razmerja tožniku izplačana odpravnina, da tožnik ni težko zaposljiv, kar vse tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje denarno povračilo v višini dveh tožnikovih plač v znesku 2.645,32 EUR, glede na tožnikovo mesečno plačo v znesku 1.322,66 EUR. Odločitev je v tudi v skladu s podobnimi primeri v objavljeni sodni praksi.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi sicer tožena stranka kot delodajalec v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) sama krije svoje strošek pritožbenega postopka, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.